Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za ponedeljek, 12.12.2016

delno oblačno
Ponoči bo precej jasno, na Primorskem bo postopno več nizke oblačnosti. Po nekaterih nižinah bo nastala megla. Najnižje jutranje temperature bodo od -6 do -1, ob morju in v višjih legah do 6 stopinj.
1°C | 6°C
torek, 13.12.2016
-1°C | 1°C
sreda, 14.12.2016
-4°C | 5°C
četrtek, 15.12.2016
-2°C | 5°C
Opozorila
Sobota, 10.12.2016 ob 16h
Dodatnega opozorila ni.
1°C
6°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

Tone Partljič: Uresničujem stopetdeset let ......


INTERVJU

| |
16.11.2016      9:46
A A

Tone Partljič: Uresničujem stopetdeset let star Levstikov program


Tone Partljič, Mariborčan in Štajerc, Slovenec, je bil kar dvakrat slavnostni govornik na cilju popotovanj po Levstikovi poti. Obakrat ob jubileju, prvič na 15. popotovanju in drugič novembra 2011 na 25. popotovanju po Levstikovi poti. Zato je kar pravi sogovornik za revijo Levstikova pot ob jubilejnem 30. popotovanju med Litijo in Čatežem. Tudi zato, ker je tudi ustvarjalno precej povezan s Franom Levstikom.


Tone Partljič
Tone Partljič
Deli:

Rodili ste se v Mariboru, odraščali v Pesnici. Najprej službovali v pedagoškem poklicu, vendar kaj kmalu ušli v gledališče. Poskusili ste se tudi v politiki. Kje ste se počutili najbolj doma?

Najbolj doma sem se počutil – doma. Torej doma v »svoji« sobi s knjigo v roki ali za pisalnim strojem oziroma računalniškim ekranom. Opravljal pa sem tri poklice – predmetni učitelj slovenščine in angleščine, dramaturg in umetniški vodja v treh gledališčih ter poslanec v Državnem zboru.

Če bi bilo mogoče živeti od pisanja, bi rad bil poklicni pisatelj. V vseh treh poklicih sem se počutil dobro. Če sem le mogel, sem bil odgovoren, delaven in vsaj malo inovativen in pošten. Kot učitelj sem včasih trpel v zbornici (s skoraj samimi ženskami), v gledališču z egocentričnimi muhami igralcev in samoupravljanjem, v Državnem zboru pa s poslušanjem nekaterih neumnih in nestrpnih dolgih diskusij. Povsod sem srečal tudi odlične ljudi, tudi v parlamentu, eden izmed njih je tudi nekdanji litijski župan Mirko Kaplja.

Vaš opus je zelo obsežen. Svoja dela namenjate vsem generacijam. Bi katero, ki ga je slovensko ljudstvo vzelo za svojega, še posebej izpostavili?

Ni dvoma, da so ljudje »vzeli za svojega« Mojega ateja, socialističnega kulaka, na odru in na filmu. Mogoče tudi komedijo Ščuke pa ni. Otroci so vzeli za svojo mojo knjigo Hotel sem prijeti sonce, Mariborčani pa romana Pasjo ulico in Sebastjan in most.

Po učiteljevanju ste našli svoje poslanstvo v pisanju, v dramaturgiji. Ob neki priložnosti ste namreč dejali: »Moja duša in moje srce nista za mikrofonom, ampak za pisalnim strojem.« Kaj ste pravzaprav mislili z mikrofonom?

Moral bi sicer napisati, da je moja duša za mizo, kadar pišem ali berem dobro knjigo. Ker pa so me kot poslanca ljudje nekako »odpisali« kot pisatelja in ker je vsa modrost, ki jo poznajo Slovenci v zvezi s politiko, »Politika je kurba«, se nisem dobro počutil za govorniškimi »političnimi« mikrofoni.

Da pa niti to povsem ne drži, mi govori to, da sem že v občini Litija za mikrofonom govoril ob kulturnem prazniku in na Čatežu na Levstikovi poti. Sicer pa je mikrofon stopil med ljudi, saj mi ga dajo v roko tudi v knjižnici, četudi bi se boljše slišali in počutili brez njega, ob živce me spravlja mikrofon med igralci na odru itd. Seveda pa so nam kdaj prek mikrofonov tudi prisluškovali. Mikrofon je tehnika, človek pa je človek.

Slovenci vas poznamo predvsem po satiri. Ko sem vas imel priložnost srečati, sem vas po veličini del primerjal z Dostojevskim, Puškinom… Velik človek s štajerskim naglasom in nevsakdanjim nasmehom. Kam bi sebe popredalčkali: med satirike, dramaturge…? Bi se še šli politiko? Se danes počutite Štajerca ali predvsem Slovenca?

O, primerjava s Puškinom in Dostojevskim mi laska, je pa pretirana. Ne boste verjeli, ta teden se iz nekih razlogov v zvezi s svojim pisanjem vsak večer spet »sprehajam« po njunih knjigah. Malo pa mi res »raste špeh«, kadar kdo reče »Štajerski Moliere«, »Štajerski Nušić« ali kaj takega.

A moram biti predvsem Partljič, če bi rad kot kak polž pustil svojo sled na romanju med rojstvom in smrtjo, ki pač zmerom na koncu pride, če nam je prav ali ne. Sicer me imajo predvsem za komediografa (letos sem za komedije dobil veliko Prešernovo nagrado), a sam vem, da sem tudi prozaist. Najbolj sem vesel, če je v kakem mojem delu kaj komičnega in satiričnega in ob enem tudi žalostnega, kakor je tudi v življenju.

Politike se zares nisem nikoli šel, ampak sem bil v službi kot poslanec. Da sem to lahko bil, sem moral biti v neki politični stranki, takrat sem izbral Liberalno demokracijo, ko jo je vodil Janez Drnovšek. Še zdaj mislim, da je bil dober predsednik vlade in države in da je poskušal biti zelo pošten. Četudi je Sartre napisal, da imajo politiki do komolcev »umazane roke«, mislim, da jih on ni imel, predvsem pa ni delal za svoje koristi kakor marsikdo na levici in desnici.

Maribor je vaše mesto. Dejali ste, da lahko samo tam ustvarjate in pišete. Je Štajerc v Ljubljani iz leta 1995 vaša avtobiografija? Kaj vam pomeni Maribor? Je po krivici odrinjen od Ljubljane?

Sovražil sem napis, ki so si ga moji meščani lepili na avte »Hvala Bogi, da sn Štajerc!« Nesrečen sem na nogometnih tekmah, ko cel stadion vpile »Ubij, ubij žabarja«. Kot državljan menim, da moram spoštovati prestolnico države. Toda v Ljubljani ne bi mogel biti »doma«. To sem lahko samo ob Dravi. Kje smo se rodili, pač nismo odločili sami.

Vendar mora imeti Maribor nek presežek. Čeprav je bilo v 19. stoletju v mestu malo Slovencev (veliko več v Trstu, Ljubljani, Celovcu), je v Mariboru začel izhajati naš prvi politični časopis Slovenski narod 1866. Ko je bilo konec prve svetovne vojne, je bilo v mestu 4.450 Slovencev in 20.500 Nemcev, pa je samo Maister s svojimi borci odgovoril Otonu Župančiču, ki se je spraševal

Kaj bo z vami, vi mejniki štirje,
Celovec, Maribor, Gorica, Trst?

Maribor smo jim vzeli. Med obema vojnama je bil tu največji tekstilni štrajk in dosežena prva kolektivna pogodba za tekstilne delavce v tem delu Evrope. Četudi je Hitler 1941 zahteval, naj bo ta del Slovenije zopet nemški in so bili v Mariboru vsi sedeži nemških vojaških, policijskih in državnih centrov, smo imeli na Pohorju pohorski bataljon, na Kozjaku Lackov odred in v okolici Ptuja Lackovo četo.

In navsezadnje se je slovenska pomlad začela tudi s Pekrskimi dogodki 1991… Zgodba, da smo odrinjeni od Ljubljane je nesrečen alibi. Sami smo odrinili odločnost, samozavest, politično in gospodarsko vizijo…

Seveda sem Slovenec in jezik, v katerem pišem, je slovenski. Štajerec sem po mestu rojstva. In sem s tem prav zadovoljen.

Tone Partljič v družbi s tedanjima županoma Mirkom Kapljo (Litija) in Cirilom Pungartnikom (Trebnje) in legendarnim Stanetom Škrabarjem na cilju leta 2001

Na cilju 25. popotovanja po Levstikovi poti ste v slavnostnem nagovoru dejali, da smo prav vas izbrali za to častno dolžnost, ker »so pred nami volitve in mislite, boljše da nas nagovori komediograf, ki ne bo zganjal politike ali predvolilne propagande«. Mar politika ni komedija? Je bolj tragedija?

Ne bi bilo slabo, če bi vsi jemali politiko z malo več distance in ne tako krvavo zares. Politika je praksa, komedija in tragedija pa sta literatura. Politika je stvar oblasti in moči, literatura je stvar duha. Sam je ju sploh ne primerjam. Dva svetova. Tragično pa je, da smo v politiki še zmerom predvsem vajenci…

Država je pač še mlada, toda če smo jo vzeli zares, moramo imeti svojo politiko, svoje politike in institucije. Bomo mar spet uvozili Srbe, Nemce, Italijane…, da bi nam vladali in zganjali politiko? Ni prav, da samo pljuvamo po njej. Tudi to, da smo v Evropski uniji in Natu, je realnost, toda koliko »ubogamo« in koliko smo samosvoji in ponosni, pa je že druga stvar.

Fran Levstik je dejal: »Zdanja leta se med nami premalo čisla leposlovje in sploh umotvorje. To izvira od tod, ker je pozornost vsega sveta obrnjena v velika politična vprašanja«. In pravi še nadalje, da »je vsa Evropa tako grozovito mrzla in kakor mrlič brezčutna za vse, kar človeku plemeniti duh in srce…«. Je bil Fran Levstik prerok Evrope?

Res smo nekoč gledali na Prešerna, Levstika, Cankarja… kot na preroke. Levstik, ki je bil uporen duh, je imel seveda prav, ko je rekel »trd bodi…« kadar moraš braniti svoj narod in jezik in da je tisti, ki se ponižuje, »podlaga tujčevi peti«. Ne smemo pričakovati, da bo Evropa kaj naredila za nas… Kaj bomo mi delali s sabo, to je to. Zato tudi tako spoštujem Levstikovo pot, ker vidim v njej spoštovanje in nadaljevanje Levstikovih stališč.

Najznamenitejši del “Popotovanja” naj bi bil tisti, ki govori o literaturi in poskuša povedati nasvet, kako in kam naj se slovenski pisatelji obračajo, da bo njihovo delo smiselno in narodno. V spis je torej vključil svoj literarni program, tudi na pohodih smo se večkrat pridružili prizadevanjem za krepitev slovenskega jezika in kulturno samoohranitev. Kako ocenjujete več kot poldrugo stoletje star literarni program z zornega kota današnjega Slovenca? In z vašega zornega kota osebno?

Seveda ne moremo v pogledih na umetniško ustvarjanje in na jezik gledati, kot se je gledalo 1858, ko je Levstik napisal Popotovanje, ki je bolj kot potopis v resnici literarni program. Toda, ko mene vprašajo, kakšne cilje zasledujem v svojih 30 komedijah, odgovarjam. Uresničujem sto petdeset let star Levstikov program, ki je napisal, da bi »Slovencem jako ustregel tisti, ki bi znal resnico zavijati v prijetne šale«. Ali je predomišljavo, če rečem, da se mi zdi, da to znam?

Se Slovenci dovolj odločno bojujemo za slovenski jezik in kulturno samoohranitev? Znamo dovolj ceniti svoj jezik?

Ne, Slovenci se verbalno pridušamo na svoj jezik in kulturno samoohranitev, v resnici pa bi za dober denar prodajali in ponujali naše izdelke v vsakem tujem jeziku; zdaj ponujamo slovenščino za angleščino na univerzah, pred vsakim tujcem ponižno klepljemo slabo angleščino in nemščino.

Seveda moramo znati tudi jezike, pri čemer mi je žal, da je tako »cool« znati angleščino in tako »in«, da preziramo na primer slovanske jezike od srbščine do ruščine… Tudi zaradi slovenskega jezika so ljudje umirali v italijanskih, madžarskih in nemških taboriščih. In samo v našem jeziku lahko zapišemo, da se dva ljubita, povsod drugod rečejo, mi se ljubimo. Me ne čudi, da imajo grupni seks.

Mladi namesto po knjigah vedno pogosteje posegajo po internetu. Je to prednost ali slab obet za slovensko literaturo? Nas je lahko strah za usodo slovenskega jezika in literature?

Četudi imamo gliserje, ljudje še zmerom znajo plavati. Četudi imamo avto, ljudje še znajo hoditi peš. Četudi imamo internet, bodo ljudje še zmerom brali. Če nas ni bilo strah, ko je bila slovenščina prepovedana, pa bi bila res sramota, če bi nas bilo zdaj, ko imamo svojo državo, že kar preveč univerz, Slovenska akademijo znanosti in umetnosti, Ustavo in toliko slavistov in knjižnic…

Slovenci smo, pravijo, pohodniški narod. Radi hodimo v gore na zahtevne ture, mnogim zadostujejo že krajši sprehodi, prehoditi 22 km Levstikove poti pa tudi ni mačji kašelj. Levstikova pot je prva pohodniška pot, ki je nastala na osnovi neke literarne predloge, nekaj let kasneje so odprli tudi Jurčičevo pot iz Višnje Gore do Muljave. Si šport in kultura lahko podajati roki?

Veliko je pisateljskih poti. Avgusta smo šli na primer po Potrčevi in Forstneričevi poti okoli Ptuja. Vendar pohodništva ne razumem kot športno aktivnost, to je del narodne kulture. Literarne poti pa so sploh predvsem »stvar« kulture. In potrebe po druženju, samopremagovanju.

Seveda želim, da bi tako radi brali knjige kot radi hodimo. Kultura je integrirana v način življenja, zato pa govorimo o okoljevarstveni kulturi, prometni kulturi, navijaški kulturi ali nekulturi, kulinarični in pivski… Za ustvarjalno kulturo (torej gledališče, glasbo, književnost, slikarstvo) pa smo vsi vsaj toliko nadarjeni, da bi lahko več brali in hodili na prireditve. Kultura kavča in televizije ne sme prevladati.

Vaša naslednja satira?

Že nekaj let snujem komedijo Ministrova Ljubica (tako je namreč ime njihovi hišni pomočnici). Sedaj pa sem sredi pisanja zbirke novel, ki imajo delovni naslov Stari Mariborčani.

Imate morda kakšno posebno sporočilo za popotnike, ki že 30 let vztrajno merijo pot iz Litije do Čateža?

Četudi že 40 let ne pijem alkohola, jim vzklikam Na zdravje!

Pogovarjal se je Rudi Bregar


Tone Partljič, slovenski pisatelj, dramatik, predmetni učitelj, scenarist, politik, rojen 5. avgusta 1940, Maribor, Slovenija. 

Rodil se je v Mariboru, odraščal je v Pesnici. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Šolanje je nadaljeval na nižji gimnaziji v Mariboru, po maturi leta 1960 je bil poslan v občino Radlje ob Dravi za učitelja. S svojim poučevanjem je nadaljeval po krajih okoli Maribora. Diplomiral je iz angleškega in slovenskega jezika na Mariborski pedagoški akademiji leta 1965. Leta 1971 je postal dramaturg SNG Drame Ljubljana. Leta 1987 je prevzel umetniško vodstvo MGL in leta 1991 vodstvo SNG Drame Ljubljana. 

Od leta 1990 do upokojitve leta 2004 je bil poslanec Državnega zbora Republike Slovenije; od leta 1992 kot poslanec LDS. Čeprav je deloval kot politik, je ostal pisatelj. Izjavil je: “Moja duša in moje srce nista za mikrofonom, ampak za pisalnim strojem”. 

Bil je predsednik društva Bralne značke Slovenije in strokovne žirije za nagrado večernica, sodeluje pa tudi pri Borštnikovem srečanju v Mariboru. 

Sedaj živi v Mariboru in o svojem domu je zapisal: “Nisem Štajerc. Slovenec sem, ki ima na Štajerskem svoj dom in samo tam lahko pišem”. O svojem ustvarjanju pa je dejal: “Ko mislim na novo komedijo, uživam, kot bi mislil na novega otroka. Ko ga nosim, sanjam, imam popadke, dojim, se počutim kot mati, ki nosi otročička…”. 

Z literaturo in pisanjem se je Tone Partljič začel ukvarjati v šestdesetih letih. Njegova dela so črtice, novele, romani in dramska dela. Pisal je kratko prozo in romane. Izdal je več zbirk humorističnih in satiričnih besedil ter otroških spominskih črtic v knjigah. 

Partljičeve satirične igre so večkrat uprizorili in režirali; leta 1987 so premierno predvajali film Moj ata, socialistični kulak, ki ga je režiral Matjaž Klopčič. 

Komedije zajemajo snov iz okolja. V Kulaku opisuje nasilno kolektivizacijo kmetijstva v času, ko si je mali kmet obetal, da bo na svojem gospodar, kar so mu tudi obljubljali in ga, kakor vedno prej in ga bodo tudi v bodoče zavedli. V Ščukah je okolje radijski kolektiv, v katerega v času, ko obstaja veliko nesorazmerje med deklariranim poslušanjem malega človeka in spretnim usmerjanjem množic, prispe pripravnik in kasnejši urednik, ki na lastni koži občuti razliko med teorijo in prakso samoupravljanja. Občuti jo tako on, kot tudi vsi njegovi sodelavci. Le da oni to vedo že od prej, zato se bistveno bolj trudijo za položaj in privilegije. 

Prve knjižno izdane komedije so bile politično obarvane; Politika, bolezen moja in Gospa poslančeva sta bili uprizorjeni leta 1996. Kasneje je postal žanr komedij širši. 

Za mladino je napisal zbirko kratkih proz ali spominskih črtic Hotel sem prijeti sonce. Za osnovnošolce je napisal črtice z naslovom Slišal sem, kako trava raste in krajšo pripoved o mlajši deklici, z naslovom Maša in Tjaša. 

(Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Partlji%C4%8D)





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
ŽELIŠ BITI TUDI V BODOČE NA TEKOČEM S TEM, KAR OBJAVI ZAVOD LEVSTIKOVA POT? x
Naroči se na e-obveščanje in ostani v stiku z nami in ne zamudi več nobene pomembne novice ali dogodka!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Koledar dogodkov Preglej vse
December 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20
11.12.2016
Danes ni dogodkov.

Bodite prvi pri oddaji mnenja.