Pohod smo začeli kar ob štartni uri in v skoraj "zgodnje pomladnem jutru" . Odpadlo mokro listje, mestoma blato, strmi del poti, razcveteni telohi nam niso obetali  zimskega pohoda. Sprva lahek, a hladen veter je  višje po poti prešel v močnejši zelo hladen veter, tako da kape, rokavice in šali niso ostali v žepih nahrbtnikov.  Veter  je  uspešno  razpihal oblake in z vrha skale nad Vinsko goro se nam je odprl jasen pogled na celoten kraj ob vznožju hriba, v daljavi na celjsko kotlino in spodnjesavinjsko dolino ter njunimi vrhovi na južni strani. Tudi Šmartinsko jezero in Konigunda nista ušla našim pogledom.

Pot proti Ramšakovem vrhu je kljub soncu sčasoma postajala vse bolj zimska in kar naenkrat smo gazili sveže zapadel sneg, se smejali sunkom vetra. V pravem pohodniškem tempu smo v koloni širili gaz, se mestoma lovili po poledeneli podlagi. Veselo razpoloženje skupine , svež zrak, prave zimske razmere in rahla zadihanost so nas spremljali  vse do vrha. Žig,kratek postanek, pozdravi z drugimi   pohodniki in kar hitro smo s hladnega vetra sestopili v zavetrje gozda . »Snežni" del poti se je zaključil na cesti , ki vodi do turistične kmetije Tuševo . Postopoma smo se vračali v sončni, prav že  pomladni dan, ko smo lahko  občudovali  trobentice, malo  posedeli na ograji ob cesti in se na soncu tudi »martinčkali«. Med vračanjem  smo si ogledali še lepo urejen  kraj Vinska gora.

Pohod je trajal 4 ure, bil je idiličen, zimski s pridihom pomladi v s soncem obsijani Vinski gori. Vsi smo imeli čudovit pohod. Naša planinka Sonja je dobila značko za večkrat opravljen pohod, vsi ostali planinci naše skupine pa si bomo žige pohoda, pa tudi značke pridobili v naslednjih letih, ko se spet  vrnemo na  ta tradicionalen pohod.

Marjeta Škorja,

vodnica  PD  Slovenj Gradec