Kot vodnik je Danilo na Pokljuki po kratkem nagovoru organiziral našo skupino planincev ter "čelo" kolone predal Janezu, ki tradicionalno odlično obvlada enakomeren tempo hoje tudi tako raznolike skupine kot je bila naša. Za ogrevanje smo se podali proti planini Konjščica, kjer smo imeli zajtrk in prijetno planinsko kavico. Pot smo nadaljevali do Vodnikove koče. Med potjo smo opazovali z jutranjim soncem obsijane bližnje vrhove, se med seboj kot planinci spoznali in tisto osebno pričakovanje vzpona na naš najvišji vrh spremenili v mnoge šale, komentarje, pripovedi.
Po drugem daljšem počitku pri Vodnikovi koči smo preko Konjskega prevala prišli do Doma Planika. Odložili smo viške iz nahrbtnikov, se namestili za nočni počitek ter se tehnično opremili za vzpon na vrh Triglava. Vzpon preko Triglavske Škrbine je bila odlična rešitev, da smo imeli miren planinski vzpon, kajti gneča na ostalih poteh je bila zelo velika. Vzpon nam ni delal težav in sledila je nagrada pri prihodu do Aljaževega stolpa na vrhu Triglava. Boris je z vrha vzpostavil telefonsko zvezo s Koroškim radijem in tako sta z Marjeto direktno v program poročala o vzponu naše skupine in o prijetnem vzdušju na vrhu Triglava.Za sestop z vrha smo izbrali standardno varovano pot na Kredarico, nato pa se vrnili v Dom Planika.
Večer v Planiki smo začeli z odličnimi špageti oskrbnice Irene ter naše domačinke Majde, ki že nekaj let dela na Planiki, ter nadaljevali v toplem večeru na dvorišču pred kočo v živahnem klepetu, občutili smo potres, opazovali lučke planincev, ki so se odločili za nočni pohod na Triglav. V Domu Planika smo imeli zelo dobro namestitev in se dobro odpočili.
V nedeljo zjutraj smo krenili proti Koči na Doliču. Časa za predvideni sestop dolino je bilo dovolj, da smo še uživali v razgledih po Julijcih. Sestop v dolino Zadnjice je bil v poletno toplem vremenu zelo prijeten, večinoma je bila pot v senci in hkrati zelo razgledna. Večina nas te poti še ni prehodila, zato nam je bila zanimiva tudi zgodovinsko gledano kot projekt poti iz prve svetovne vojne.
V dolini Zadnjice smo poskrbeli za osvežitev v pritoku Soče Krajcarica in po izdatni zaključni malici ob avtobusu smo se vrnili preko Vršiča na Gorenjsko. Ustavili smo se pri spomeniku Julius Kugyja in se skupaj z njim ozrli na Jalovec in nato še pri Ruski kapelici.
Seveda brez krofa na Trojanah tudi tokrat ni šlo. Dvodnevno turo v Julijce smo sklenili s povratkom v Slovenj Gradec .Izbrana tura, izbrani pristop na vrh Triglava preko Škrbine in sestop s Triglava na Kredarico so nam omogočili pravo planinsko mirno doživetje Triglava in Julijcev kljub vsem ostalim množicam planincev.
Pripravila: Marjeta Škorja
vodnica PD Slovenj Gradec
