Prva tura v petek se je začela v kraju Penia. Po dolini Contrin med dvema najmočnejšima gorama  v Dolomitih, Punta Penica–Marmolada in Colac,  smo hodili in hkrati gledali v jutranjem soncu obsijane vrhove v rumenih in oranžnih barvah vseh intenzivnosti in odtenkov. Dolomiti so nas za dva dni sprejeli v najlepšem vremenu in razkazovali poletni sijaj visokogorja in rastja. Kot smo se kasneje pogovarjali, bilo je že »kičasto« lepo. Do prelaza San Nicolo (2347 m) smo hodili sprva skozi visokogorski macesnov gozd, mimo borovcev, nato pa po visokogorskih travnikih, pašnikih, ruševju. Kljub opazovanju narave in fotografiranju smo hodili v strnjeni koloni, z dobro kondicijo in dobrim razpoloženjem vseh pohodnikov smo turo prehodili v planiranih 6 urah.

Sledila je vožnja do Cortine d^,Ampezzo preko dveh prelazov, ki pa jih naš avtobus po eni uri vožnje  ni več zmogel. Tako smo imeli dveurno presenečenje, ko sta Vanč in Zdenko urejala naš prevoz. Med nami je bil tudi bodoči študent Andrej s svojo harmoniko. Med prisilnim postankom nas je razveselil z domačimi skladbami, ki so poleg koroškega peciva popestrile čakanje na razplet dogodkov. Vanč je sicer obetal presenečenje ob obletnici, vendar so se nam dogodki kar sami sestavili.

Do prenočišča v koči Auronzo (2300 m) smo prišli pozno zvečer, zjutraj pa nas je pred kočo že čakal naš drugi slovenski avtobus, tako da smo v soboto na drugo turo krenili po programu. To je bila tura okoli mogočne gore Sorapiss do istoimenskega jezera. Kljub višini je sonce dobro grelo, planinske kape, klobuki so bili nujni. Med potjo smo srečali številne planince in čakali na ožjih delih poti . Prehodili smo snežišče, kjer sta Zdenko in Teja napela vrvno ograjo za varen prehod poletnega snega. Seveda so kasneje na poti letele tudi manjše kepe snega , mrzle roke pa osvežile prenekateri vrat in roke. Po hoji po pobočju gore smo prišli do turkizno modrega  visokogorskega  jezera Sorapiss (1928 m), ki je resnično  je vredno ogleda. Vanč si je že rezerviral svoj del »plaže«. Spust po poti z jezero v dolino Tre Croci je bil strmejši, potreben planinske pozornosti in zbrane hoje. Vso pot smo prehodili brez težav.

Pri našem avtobusu v dolini Tre Croci smo se v majicah pohoda (letos so bile turkizne barve kot jezero Sorapiss) še fotografirali in  še enkrat usmerili poglede na visoko skalovje okoli doline ter se polni nepozabnih razgledov, hoje v Dolomitih odpravili domov.

Dvajseta obletnica pohodov v Dolomite je bila svojstveno presenečenje : odlično izbrane ture, vreme kot po naročilu, brez »tradicionalne gaude« pa vendar ob zvokih harmonike, ob koroških dobrotah ter pogledih in besedah zadovoljnih nas vseh, tako planincev kot vodnikov.

Kaj si želimo za naprej? 21. leto pohodov seveda, pa potem še 22. leto, 23. leto … da Vanč in Cola spet najdeta  nove poti, nova druženja, nova doživetja.

                                                               Pripravila: Marjeta Škorja

                                                                                  vodnica PD Slovenj Gradec