»Leta sem trpela poniževanje, vpitje in udarce s strani moža. Ko sem nekega dne prišla v službo z modricami, mi je sodelavka dala listek s številko SOS telefona. Takrat si nisem mislila, da bom kdaj res poklicala to številko. Čez nekaj mesecev, ko mi je bilo res hudo, sem zbrala pogum in poklicala. Bila sem zmedena, prestrašena in nisem vedela kaj storiti. Oglasila se je prijazna svetovalka, ki me je poskušala pomiriti, in takrat sem prvič neki neznani osebi povedala o svojem trpljenju. Svetovalka me je poslušala in ni me obsojala. Od takrat sem poklicala na SOS telefon večkrat ko sem bila v stiski. S pomočjo teh pogovorov sem spoznala, da je moč v meni. Danes ne živim več v nasilju.«
Nasilje izvira iz družbeno kulturnih vzorcev, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, in prevzemajo v procesu socializacije. Tako kot po vsem svetu, je tudi v Sloveniji nasilje v družini resen družbeni problem, ki ni destruktiven samo za posamezno žrtev nasilja in družino, v kateri se dogaja, temveč tudi za družbo kot celoto.
Namen Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja je nuditi osebam, predvsem ženskam in otrokom, ki doživljajo nasilje, zaščito in podporo pri zavestnem spreminjanju lastnega življenja.
Najpogostejše žrtve nasilja v družini so ženske in otroci, v več kot 90 odstotkih so povzročitelji moški. Pogoste žrtve nasilja v družini so tudi starejši, osebe z motnjami v duševnem zdravju in osebe z invalidnostjo. Nasilje v družini je proces, ki se odvija kot sistematična, kontinuirana zloraba psihične, čustvene, fizične, ekonomske ali družbene (pre)moči nad drugimi članicami in člani družine. Vzpostavlja se preko ustrahovanja in manipuliranja, s ciljem nadzora in podreditve. Praviloma se stopnjuje, je vedno bolj pogosto, intenzivno in privzema vedno hujše oblike. Dlje kot traja, resnejše in trajnejše so njegove posledice.
Poleg občutkov krivde in sramu ter porušene samopodobe, je za žrtve nasilja v družini značilno tudi zanikanje nasilja in socialna izolacija. Praviloma potrebujejo veliko časa preden povedo kaj se jim dogaja in poiščejo pomoč. Bojijo se napačnih reakcij bližnjih in okolice - da jih ne bi obsojali in stigmatizirali. Bojijo se tudi maščevanja s strani povzročitelja. Čustvena navezanost otrok do nasilnih staršev in staršev do nasilnih otrok ostaja kljub nasilju. Pogosto to velja tudi za partnerski odnos. Da bi žrtev poiskala pomoč, mora biti najprej ozaveščena o problematiki nasilja, da nasilje sploh prepozna in da ve, da ga je treba ustaviti. Žrtev mora biti tudi ustrezno informirana o zakonodaji s področja preprečevanja nasilja v družini, o svojih pravicah ter o obstoječih oblikah pomoči.
In še sporočilo vsem, ki v tem trenutku živite v nasilju: prekinite krog nasilja in si poiščite pomoč – skupaj z vami bomo poiskali možne rešitve. Pokličite Društvo SOS telefon na brezplačni telefon za pomoč žrtvam nasilja: 0801155, slišali vas bomo.
Vir: Društvo SOS
