Je prišel v deželo čas

čudovite pisane in barvite jeseni,

so jutra vsa sveža, vlažna, meglena,

obledelo utrujeno sonce se čisto poleni,

tiho, počasi pronica v objem mrzle zime.

V razgibanem prebujanju žalostnih spominov,

ki v teh dneh privro na plano,

svoj prostor iščejo med nami,

da trenutke nanje obudimo,

se spoštljivo in spontano jim poklonimo.

Kdo se ne bi spomnil tudi mojstra Sv. Martina,

ki si ob godovanju privošči mošta sladkega

in po vsej deželici ga prekrsti v dobra vina;

vse žlahtne kapljice dobe imena

cviček, tokaj, rebula, modra frankinja, črnina,

le kdo našteval zdaj teh vin vsa slavna bi imena?

Za piko na i bodo poskrbele še volitve,

ob pivskem prazniku naj vse bi steklo gladko, hitro,

morda pripomoglo bo to vince sveže in opojno,

da svojo "cifro« bo kdo videl »dvojno"

in nesojenemu kandidatu zmotno

odvzel ali namenil bo svoj glas, mu za pet dolgih, srečnih let

polepšal čas, saj vsak komaj čaka,

da bo »najbolje" poskrbel za nas.

Naj mož, ki bo vse nas zastopal na domačih tleh,

v svetu in Evropi bo mož pravičen, mož dejanj, odločen, spoštovan.

A volitve so kot loterija, nam še predobro znano je, kako se vse po njih naprej odvija.

Je zadetek odvisen pač od sreče,

ki v trenutkih, ko najbolj polni smo pricakovanj,

se vedno znova opoteče.

Spet tarnamo, obžalujemo,

zakaj hudiča, navijali smo zanj?

Zdravka Brečko