Začelo se je temačno obdobje, ko mu je umrl oče, zaradi droge še najboljši prijatelj, tudi sam se je zelo bal smrti. Konzumiral je LSD in halucinogene gobe, zaradi katerih se mu je spremenila zavest, da je dobil stik s samim sabo in ugotovil, da ne potrebuje mamil in da je popoln, kakršnega ga je naredila narava, kljub temu pa je s škodljivimi navadami nadaljeval.
Leta 1999 je zbolel za shizofrenijo, ki povzroča privide in prisluhe, pod vplivom katerih je sredi belega dneva oropal lekarno, teden dni kasneje pa še soseda, zaradi česar je pristal v zaporu na Povšetovi, kamor je prišel suh, shiran, prestrašen, brezzob in okužen s hepatitisom C. Zaradi močnih psihoz je bil premeščen na psihiatrijo Polje, od koder so ga poslali nazaj v zapor, kjer je spil čistilo za WC in si s pokrovkami prerezal žile. Zaporno kazen so mu celo zvišali z 2 let in 3 mesec na pet let ter ga premestili na Dob – v Dolino solz. V ječi ni bilo sočutja, ljubezni in topline, le teror in poniževanje.
Po 3 letih zapora in psihoz je brez moči ter upanja dopolnil 30 let s prepričanjem, da se mu kmalu bliža smrt. Bil je popolnoma na dnu, vendar se je med potjo v bolnišnico zaradi še enega poskusa samomora odločil, da se ne bo vdal. Znižal je odmerke metadona, psihotikov, tablet, injekcij, cigaret in kave ter v 6 mesecih dokončno opustil vse psihoaktivne substance in padel v paranojo.
Za rešetkami je spoznal prijatelja, ki ga je motiviral za šport in dokončanje šole ter mu povedal, da je smisel življenja, da pomaga drugim. Tako se je Mitja začel upirati strahovom, vaditi jogo, teči in se učiti za šolo, kjer je postal celo najboljši učenec. Po 4 letih je prvič stopil na prostost in užival ob poslušanju zvoka potoka. Po vrnitvi se ni počutil osvobojenega, vendar se je trudil znova pridobiti zaupanje v domačem kraju, pretekel 14 ur za socialno ogrožene otroke, se intenzivno ukvarjal s športom, sodeloval z društvom Up za pomoč zasvojencem in ustanovil športno-humanitarno društvo Človek.
Danes se po 10 letih psihoz in zasvojenosti ne boji ničesar več. Splošno velja, da se psihično bolan človek ne ozdravi v umobolnici in kriminalec ne postane pošten v zaporu, zato je Mitja resnično edinstven primer, ker je v te institucije prišel v slabšem stanju kot odšel. Uspelo mu je nekaj skoraj nemogočega, saj je našel notranjo moč in smisel življenja ravno v okolju, kjer so bili pogoji za napredek najslabši in najtežji. Takoj ko je prenehal biti žrtev in prevzel odgovornost za lastna dejanja in srečo, se je ponovno rodil in zaživel življenje, polno presenečenj in novih izzivov.
Lucija Rap
