Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za nedelja, 04.12.2016

pretežno oblačno
Danes in jutri bo v jugozahodni Sloveniji, občasno pa tudi v delu osrednje in južne Slovenije zmerno do pretežno oblačno. Drugod bo sončno z občasno zmerno oblačnostjo. Zjutraj bo ponekod po nižinah megla. Na Primorskem bo danes še pihala šibka burja. Najnižje jutranje temperature bodo od -5 do -1, na Primorskem okoli 3, najvišje dnevne od 3 do 7, na Primorskem do 11 stopinj C.
-3°C | 5°C
ponedeljek, 05.12.2016
-1°C | 5°C
torek, 06.12.2016
-1°C | 9°C
sreda, 07.12.2016
-4°C | 4°C
četrtek, 08.12.2016
-5°C | 5°C
Opozorila
Nedelja, 4.12.2016 ob 8h
Dodatnega opozorila ni.
-3°C
5°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

Motnje hranjenja - stiska sodobnega časa


INTERVJU

| |
30.05.2013      13:45
A A

Motnje hranjenja - stiska sodobnega časa


O vse bolj navzočih motnjah hranjenja smo se pogovarjali s strokovnjakinjo Vesno Mirt Čampa, psihologinjo in specialistko zakonske in družinske terapije, ki ima večletne izkušnje terapevtskega dela z osebami, ki so razvile motnjo hranjenja. Svoje izkušnje je nabirala v Svetovalnici za motnje hranjenja Muza v Ljubljani ter na Frančiškanskem družinskem inštitutu, kjer je tudi trenutno zaposlena. Kot izvajalka terapevtske skupine za osebe z motnjami hranjenja je začela sodelovati tudi z Družinskim inštitutom Zaupanje v Sevnici. Z motnjami hranjenja se ukvarja tudi raziskovalno v okviru doktorskega študija Zakonske in družinske terapije, s predavanji in delavnicami pa o značilnostih teh motenj ozavešča tudi širšo javnost.


Vesna Mirt Čampa sodeluje tudi z Družinskim inštitutom Zaupanje v Sevnici, kjer oblikujejo terapevtsko skupino za osebe, ki so razvile motnje hranjenja (foto: Anica Ganc).
Vesna Mirt Čampa sodeluje tudi z Družinskim inštitutom Zaupanje v Sevnici, kjer oblikujejo terapevtsko skupino za osebe,...
Deli:

Začniva z osnovnim vprašanjem - kaj so pravzaprav motnje hranjenja?

 

Motnje hranjenja so duševne motnje, nekateri jih poimenujejo tudi kot čustvene motnje, ker oseba, ki razvije motnjo hranjenja, doživlja veliko težkih čustev, s katerimi se težko sooča, pogosto pa jih niti ne prepozna. S težkimi čustvi se sooča na način, s katerim škodi sebi, npr. strada ali se prenajeda. Terapevti govorimo o tem, da postane hrana jezik za čustva. Če deklica ne zmore ali ne želi jesti, potem verjetno nečesa ne zmore več sprejemati vase in na tak način postavi mejo. Na nek način to poznamo vsi. Nekateri ljudje, ko so pod stresom, ne morejo jesti, drugi pojedo preveč. Nekateri pa, ko smo jezni, pojemo, na primer, nekaj sladkega in se počutimo boljše. Zato je potrebno ločiti motnje hranjenja in motnje prehranjevanja. Z motnjami prehranjevanja se je srečal že marsikdo izmed nas. Na primer, ko smo imeli obdobje, ko smo izpuščali obroke, ko smo ves dan jedli zelo malo, potem pa se najedli tik pred spanjem. Ali obdobje, ko ne jemo zdravo, npr. jemo predvsem sendviče ali gremo pogosteje v McDonalds. Nekateri se občasno odločijo tudi za strožje diete, vendar če teža in hrana ne postaneta središče življenja, to še ni motnja hranjenja. Pri motnji hranjenja gre za to, da postane hrana in ukvarjanje s telesom osrednja tema v vsakdanu posameznika, s tem se oseba pretirano ukvarja, o tem veliko razmišlja, načrtuje in bije notranje boje s hrano in telesom. Hrana in telo postaneta prizorišče doživljanja in nehote način soočanja oziroma izogibanja težkim čustvom in situacijam v življenju. Oseba lahko izgubi kontrolo nad prehranjevanjem v primeru bulimije ali pa ima pretiran nadzor nad njim, kakor pri anoreksiji. V ozadju pa je vedno doživljanje veliko težkih čustev, te osebe se ne počutijo dobro v svoji koži, ne marajo svojega telesa in niso zadovoljne same s sabo, strokovno rečeno, imajo slabo samopodobo in nizko samospoštovanje.

 

 

Katere oblike motenj hranjenja poznamo? Ali lahko na kratko opišete vsako izmed njih?

 

Poznamo anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo, kompulzivno prenajedanje, novejši obliki pa sta ortoreksija in bigoreksija. Oseba z anoreksijo nervozo stradajo in nekatere osebe hkrati tudi bruhajo, tako da pride do podhranjenosti (indeks telesne mase je pod 17,5). Osebe se vidijo v ogledalu, kakor da imajo preveliko telesno težo, čeprav so vidno podhranjene. Hkrati pa imajo velik strah pred tem, da bi se zredile. Pogosto dekleta izgubijo menstruacijo ali pa je sploh ne dobijo.

Oseba z bulimijo nervozo se prenajeda in bruha ali uporablja kakšne druge načine namesto bruhanja za to, da bi zmanjšala telesno težo (npr. odvajala, postenje, pretirana telesna aktivnost). Za razliko od anoreksije, imajo osebe z bulimijo nervozo normalno telesno težo ali malce povečano, sicer pa imajo občutek, da so izgubile nadzor nad hranjenjem, v ogledalu se prav tako vidijo popačeno, torej kakor da imajo več kilogramov kot jih imajo v resnici. Strah jih je, da bi se zredile.

Oseba, ki se kompulzivno prenajeda, lahko v kratkem času poje velike količine hrane in se ne ustavi niti, ko pride do slabosti. Oseba se lahko zateka v hrano tudi takrat, ko ne čuti lakote. Pri vsem tem ima občutek, da je izgubila nadzor nad hranjenjem in ji to predstavlja resno stisko.

Oseba z ortoreksijo postane »obsedena« z biološko, neoporečno prehrano in lahko močno omejuje izbiro prehrane, več vrst prehrane izloči iz jedilnika. Tukaj moram poudariti, da za nekoga, ki se odloči za veganstvo ali presnojedstvo kot način prehranjevanja, še ne pomeni avtomatično, da ima motnjo hranjenja. Motnja hranjenja postane, če je v ozadju močna potreba po nadzoru, če se oseba umika pred težavami v življenju v ukvarjanje s prehrano in če ima oseba nizko samopodobo. Za razliko od prejšnjih naštetih oblik, oseba z ortoreksijo nima strahu pred pridobivanjem telesne teže in tudi v ogledalu se vidi realno.

Osebe z bigoreksijo, med njimi prevladujejo moški, postanejo »obsedene« s potrebo po mišičastem telesu. Nekateri jo imenujejo tudi »obrnjena anoreksija«, ker se osebe vidijo v ogledalu šibkejše, z manj mišicami kot v resnici so. Hkrati je v ozadju takšne motnje močna potreba po nadzoru in slaba samopodoba.

 

 

Omenili ste, da za bigoreksijo zboli več moških, kako je z ostalimi oblikami motenj hranjenja?

 

Za anoreksijo nervozo zboli na približno 9 žensk 1 moški. Pri bulimiji nervozi zboli na približno 7 žensk en moški, pri kompulzivnem prenajedanju to razmerje še ni znano, nekateri govorijo, da je približno pol žensk, polovico moških. Ortoreksija je prav tako razširjena pretežno med ženskami.

 

 

Občutek je, da so motnje hranjenja vse bolj navzoče v naši okolici. Je to zgolj občutek zaradi večje ozaveščenosti o tej problematiki ali na porast motenj hranjenja kažejo tudi raziskave?

 

Na porast motenj hranjenja kažejo tuje raziskave. Pri nas v Sloveniji še ni bila izvedena nobena takšna raziskava, ki bi ocenila razširjenost motenj hranjenja, bila pa je narejena ocena na podlagi iskanja pomoči zaradi motenj hranjenja v zdravstvenih službah v Sloveniji. To je v občutnem porastu.

 

 

Kakšni so vzroki, da do teh motenj prihaja? Zdi se, da družine, ki jih takšna motnja prizadene, precej trpijo zaradi občutka krivde in stigmatiziranosti.

 

Namesto o vzrokih, govorimo o dejavnikih, ki prispevajo k temu, da se razvije motnja hranjenja. Družina je ena izmed dejavnikov, ki lahko prispeva k razvoju motnje hranjenja, vendar niso starši vzrok, da je otrok razvil motnjo hranjenja. V tem primeru bi morali vsi sorojenci zboleti za motnjo hranjenja, kar pa se zgodi zelo redko, če sploh kdaj. Seveda, družina se sreča z veliko občutki krivde, sprašujejo se, kaj so naredili narobe, da je otrok razvil motnjo hranjenja, soočajo se tudi z močnimi občutki nemoči in strahu, ker otrok npr. noče jesti in pred očmi staršev strada in se uničuje. Določena stopnja krivde je prisotna vedno, težava nastane, ko je krivda tako močna, da starše zablokira in tako namesto, da bi pomagali otroku na poti iz motnje hranjenja, motnjo hranjenja nehote vzdržujejo. Dobra novica pa je, da je družina velik vir moči za osebo z motnjo hranjenja in okrevanje od motnje hranjenja lahko poteka bolj gladko in je verjetnejše, če aktivno sodelujejo tudi starši. Starš, ki zmore povečati sočutje do otroka, mu stati ob strani ter se tudi sam srečati z bolečimi temami, s katerimi se srečuje otrok, lahko po mojem mnenju odtehta več let terapije, ne glede na starost otroka. In to je tudi edino področje, ki ga imamo ljudje pod nadzorom, ki ga lahko spremenimo. Biološko – genetskih dejavnikov, ki je naslednja skupina dejavnikov, ne moremo spremeniti, socio – kulturnih prav tako ne. Pod biološko – genetske dejavnike spada npr. nagnjenost k večji telesni teži, socio – kulturni dejavnik pa je npr. vsakodnevna izpostavljenost medijem, ki promovirajo ideal lepote, ki je pogosto nedosegljiv, saj so podobe ljudi pogosto računalniško spremenjene, da ne omenjam promocije nezdravih diet, tablet in drugih pripomočkov za oblikovanje telesa. Lepota je postala nekaj, kar se doseže s težkim delom in odpovedovanjem in to je zaskrbljujoče sporočilo, predvsem za mlade, ki so za takšna sporočila zelo dojemljivi.

Stigmatizacija je precej močna, v svoji praksi se srečujem s stigmatizacijo predvsem s strani sovrstnikov otrok oziroma mladostnikov z motnjo hranjenja, ko otroci ali mladostniki ne razumejo, kaj se dogaja npr. z deklico, ki je močno presuha in ne vedo, kako bi se do nje vedli, se z njo pogovarjali.

 

 

Kako prepoznamo pri sebi ali naših bližnjih, da gre za motnjo hranjenja?

 

Pri sebi lahko oseba prepozna motnjo hranjenja, ko vidi, da se vrti v začaranem krogu, iz katerega ne more izstopiti. Ko oseba ne nadzira več svojega prehranjevanja, kljub temu, da je to poskusila že večkrat, s svojim načinom prehranjevanja in/ali hujšanja pa si tudi škoduje, ogroža svoje zdravje. Konkretno, če oseba ne zmore iti skozi teden ali dva, brez da bi si sama povzročila bruhanje, je to že motnja hranjenja. Če oseba hujša, kljub temu, da ji ljudje okoli nje govorijo, da je presuha, da je podhranjena, je to znak za strokovno mnenje. Če se oseba nekontrolirano prenajeda večkrat tedensko in tega ne more ustaviti, hkrati pa doživlja ob tem močne občutke krivde in sramu, potem je tudi tukaj poziv, da si poišče strokovno pomoč.

Pri bližnjih je včasih težje prepoznati motnjo hranjenja, še posebej, če ne gre za anoreksijo, ko je telesna teža lahko normalna ali le malce povečana. Poudarila bi, da za nekoga, ki ima preveč kilogramov, seveda ni nujno, da ima tudi motnjo hranjenja. Pomembno je, kakšen odnos ima oseba do tega in kako doživlja sebe. Če si takšna oseba reče npr. »vem, da bi lahko shujšala, vendar rada jem in se ne bom odpovedovala hrani« in da to tudi tako pri sebi v resnici misli, potem to seveda ni motnja hranjenja.

Najlažje torej prepoznamo, če oseba zboli za anoreksijo nervozo, ker oseba zelo malo jé in vidno hujša, kar pa se pokaže prej ali slej na njeni vidno prenizki telesni teži. Nekateri zelo dobro skrivajo motnjo hranjenja, nekateri malo manj. Tako slišim zgodbe, ko npr. mama ugotovi, da je hči po kosilu bruhala in opazi, da po kosilu pogosto zahaja v kopalnico. Včasih starši opazijo, da se deklica zlaže, da je jedla v šoli, potem pa izvedo, da tam že en mesec ne jé kosila. Včasih opazijo, da se izogiba kosilu doma in da je že dolgo časa niso videli jesti. Starši otroka z bulimijo bodo npr. opazili, da večkrat izgine naenkrat velika količina hrane. Včasih pa otrok veliko govori o teži, o izgledu, o prehrani, o dietah, o nezadovoljstvu z lastnim telesom in ponavlja te teme iz dneva v dan. Torej gre za stvari, ki so povezane s prehrano, z rituali okoli prehrane, ki jih lahko hitro spregledamo ali pa tudi hitro opazimo. Slišala pa sem tudi že zgodbo mlade ženske, ko je povedala, da njeni starši nič ne vedo, kaj se dogaja in da jim ne namerava tega nikoli razkriti. Težko je reči, kaj je tisto, vendar če se oseba  ne »izda« oziroma se ne »pusti zalotiti«, potem o bolezni lahko govorijo znaki, ki kažejo na neko globljo čustveno stisko. Včasih niti niso očitno povezani z motnjo hranjenja. Ti znaki so lahko, da starši opazijo, da otroka nikoli ne vidijo slabe volje, je vedno v redu, podpirajoč, dobrovoljen, mogoče celo posluša težave staršev in jih pomaga reševati. V tem primeru je vsekakor opozorilni znak, da se je potrebno ustaviti, in se pozanimati, kaj se dogaja z otrokom. Otroci pogosto čustveno skrbijo za starše, še posebej, če imajo starši dlje časa težko obdobje, težaven zakon, težave v službi, ki jih nosijo domov ipd. Takrat nehote zmanjka prostora za otrokove težave in ker jih ne omenja, starši nehote lahko tudi pozabijo nanje. Potem druga možnost je, da je otrok močno samokritičen, se zapira vase, se izolira od vrstnikov, se ne druži s prijatelji. In še bi lahko naštevala, vendar na splošno, ko opazimo, da je otrok nezadovoljen ali nedostopen dlje časa, je to priložnost, da o tem spregovorimo.

 

 

Kako naj starši oz. svojci ravnamo, če ugotovimo, da ima član naše družine motnjo hranjenja? Kaj potrebuje od nas, da jo bo lažje premagal?

 

Pomembno je, da se motnja hranjenja opazi, da ne ostane neopažena. Starš naj na samem govori z otrokom, mu pove, kaj opaža ter da ga skrbi zanj in da bi mu rad pomagal. To naj naredi na razumevajoč in sočuten način, vsekakor pa ne v jezi ali pretirani paniki. Nato naj posluša otroka in ga spodbudi, da pove, kako se počuti, kaj doživlja. Izogiba naj se obsojanja in vzdrži nasvetov kot so, »namesto, da bruhaš, pojdi rajši teči«. Če bi bilo tako enostavno, mladostnici ne bi bilo potrebno bruhati. Pogosto se zgodi, da otrok najprej zanika težave. Ne prepirajte se z njim, kdo ima prav, ampak mu povejte, da vas vseeno skrbi in da boste o tem še govorili z njim. Nato poiščite strokovno pomoč, skupaj z otrokom, če pa se otrok upira in zavrača pomoč, potem jo poiščite sami. Potrebno je torej veliko potrpežljivosti, razumevanja, sočutja in vztrajnosti, hkrati pa je potrebno poiskati strokovno pomoč.

 

 

Katere pa so možnosti strokovne pomoči?

 

Najprej je pomembno razločevati dva dela strokovne pomoči, ki sta potrebna za zdravljenje motnje hranjenja. En del je zdravstveni del, ki poskrbi za telo, saj pri motnjah hranjenja je telo zelo na udaru in telo lahko trpi resne posledice, še posebej pri anoreksiji nervozi, ko gre za podhranjenost. Slednje lahko vodi tudi v smrt, nekateri podatki govorijo, da je pri osebah z anoreksijo nervozo približno 20% smrtnost, kar je velik in zaskrbljujoč odstotek. Telo ima lahko močne posledice tudi pri osebah z bulimijo nevrozo in ostalih oblikah, zato je pomembno pri zdravljenju sodelovanje z osebnim zdravnikom.

Drugi del zdravljenja je psihoterapija, ki se ukvarja z vzroki za nastanek motnje hranjenja ter jih razrešuje. Za psihoterapijo je potrebna lastna motivacija osebe z motnjo hranjenja, zato je tako pomembno, da se oseba sama odloči zanjo. V Posavju se družine in posamezniki lahko obrnejo na Družinski inštitut Zaupanje, ki se osredotoča na psihoterapevtski del zdravljenja ter nudi družinsko, partnersko in individualno terapijo, ustanavljamo pa tudi skupino za osebe z motnjo hranjenja. Z dolgoletno prakso obstajata v Ljubljani še Svetovalnica za motnje hranjenja Muza, ki nudi psihoterapevtsko pomoč ter Ženska svetovalnica, ki nudi svetovanje.

Na področju zdravstva je v Ljubljani Pediatrična klinika, kamor sprejemajo osebe stare do 17 let. V Center za mentalno zdravje, na Oddelek za motnje hranjenja v Ljubljani pa sprejmejo osebe stare nad 17 let. Obe ustanovi nudita intenzivno bolnišnično zdravljenje, do njih pa pride oseba preko napotnice, ki jo dobi pri osebnem zdravniku.  

 

 

Kako pa so učinkovite te oblike pomoči?

 

Vse naštete oblike pomoči so učinkovite, odvisno pa je od motivacije posameznika in svojcev. Na tej točki bi rada razjasnila, da pri nas ne obstaja prisilno zdravljenje, za psihoterapijo je torej potrebna lastna motivacija. Kadar pa se rešuje življenje, kadar je oseba z anoreksijo zaradi podhranjenosti tik pred smrtjo, zdravnik reši življenje osebi brez njene privolitve ter jo nahrani preko infuzije. Nato se osebo vpraša, če si želi zdravljenja in oseba ima možnost to zavrniti.

Če boste prisilili 16 letno dekle, da hodi na individualno psihoterapijo, dekle pa bo na terapiji ves čas tiho ali pa bo celo uro prepričevala terapevta, da je z njo vse v redu, bo seveda učinkovitost ničelna. Drug primer je 13 letna deklica, ki je močno podhranjena in se gre zdraviti na pediatrično kliniko. Dekle pridobi nekaj kilogramov v bolnišnici, vendar ko pride domov, je velika nevarnost, da se kolo motnje hranjenja ponovno zavrti, hrana nehote ostaja osrednja tema pogovorov v družini, kar je seveda razumljivo, saj je strah pred tem, da se deklica ponovno izstrada, velik. Hkrati pa lahko to postane težava, ker se vsa čustva v družini in pri dekletu sporočajo skozi hrano.

Obe dekleti imata veliko večje možnosti za ozdravljenje, če se starši vključijo v skupino za starše ali v družinsko terapijo skupaj s hčerko. Starša lahko potegneta voz zdravljenja naprej s tem, ko postaneta sama motivirana za delo na družinskih odnosih, ko si želita izboljšati odnos s hčerko in ga razširiti izven »vsakdanjih« in varnih tem (prehrana, šola ipd.) ter si upajo spregovoriti z njo ter drug z drugim o temah, o katerih je težje spregovoriti. Včasih so te teme alkoholizem v družini, nasilje, smrt svojca ali teme kot so, kako se ti počutiš ob meni in kako ti lahko pridem nasproti, da ti bo lažje.

Potrebno se je zavedati, da zdravljenje motnje hranjenja ni črno-bela situacija, v smislu, grem za dva meseca na psihoterapijo in potem bom živela brez motnje hranjenja. Žal danes mnogi ljudje živijo v pričakovanju in iskanju hitrih rešitev in magičnih tabletk, ki odpravijo naše težave brez posebnega truda. Pogosto so dekleta z motnjo hranjenja razočarana, ko po dveh mesecih terapije ugotovijo, da se ni še nič spremenilo, da se še vedno vrtijo okoli hrane ali pa se stanje na tem področju še poslabša. Mimogrede, poslabšanje motnje hranjenja tekom začetne faze terapije je lahko celo dober pokazatelj, da terapija deluje. Dejstvo je, da je proces zdravljenja od motnje hranjenja lahko večleten proces, odvisno od trajanja motnje hranjenja pri osebi pred samim zdravljenjem. Zato je potrebna motivacija vseh vpletenih ter vztrajnost in potrpežljivost.

 

 

Najlepša hvala za vaše izčrpne odgovore, za katere upamo, da bodo dober smerokaz vsem, ki se z motnjami hranjenja na tak ali drugačen način srečujejo.


Hvala za povabilo.

 

 

Z Vesno Mirt Čampa se je pogovarjala Anica Ganc.





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Sevnica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Grajske novice
Številka: 112 AVGUST 2016
Izšla: 25.07.2016
Poglej Pdf
Prelistaj E-izdajo
Koledar dogodkov Preglej vse
December 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13
06.12.201 | Kultura
Predavanje , predstavitev knjige
06.12.201 | Turizem
Sprememba predavanja
08.12.2016 | Šole in vrtci
Čarobni obisk Gradu Sevnica
08.12.2016 | Šole in vrtci
Pravljični kino s čajanko
09.12.2016 | Družabni dogodki
Vencember: Zapojmo skupaj

Bodite prvi pri oddaji mnenja.