Dom Domna Marna je na Dolnjem Brezovem, študira pa v Švici. Po poklicu in duši je glasbenik. Ukvarja se predvsem s klasično glasbo, igra klarinet, včasih pa tudi z bolj zabavno, domačo ali džezovsko glasbo. Takrat igra tudi kakšen klarinetu soroden inštrument. Zdaj je študent na Visoki šoli za glasbo v Zürichu in se v sklopu študija izpopolnjuje v züriški operi in Simfoničnem orkestru v Luzernu.

 Kaj vam pomeni glasba?

Z glasbo se ukvarjam že od mladih nog in mi je v veliko veselje. Glasbeno sem se začel izobraževati že zelo zgodaj, glasba mi zapolni dan in je moj smisel življenja. Tudi ko počnem kaj popolnoma drugega, na primer pripravljam prtljago ali kuham kosilo, poslušam glasbo. Tudi takrat raziskujem in si delam zaznamke, če me kaj zmoti, slišim kaj zanimivega, kak uporaben detajl, ali pa pesem shranim in jo pozneje obdelam. Glasba je tudi moja družba. Živim in družim se z glasbeniki s podobnim pogledom nanjo. Skratka, mojega dne ni brez glasbe.

Kako je potekala vaša glasbena pot?

Začel sem v Glasbeni šoli v Krškem, kamor sta me starša pri petih letih peljala na avdicijo, komisija pa je bila navdušena nad mojim talentom in ritmično zaznavo. Vpisali so me v pripravnico in prvo leto sem igral blokflavto. Nato sem se odločil za učenje klarineta pri prof. Robertu Pircu, ki je izvrsten pedagog in odličen klarinetist. V srce mi je položil veliko pomembnih glasbenoizvajalskih prvin in življenjskih izkušenj. Naučil me je vztrajnosti, tehnik igranja in mi omogočil dodatno izobraževanje. Podprl je prav vsako mojo željo, teh pa sem imel že v osnovni glasbeni šoli veliko. Pozneje sem obiskoval umetniški oddelek I. gimnazije v Celju pri prof. Juriju Hladniku, klarinetistu v Orkestru Radio Televizije Slovenije. Pri njem sem si znanje dodatno izpopolnil in se iz njegovih izkušenj veliko naučil. Ves čas sem sodeloval s svojim matičnim pihalnim in simfoničnim orkestrom v Krškem ter orkestri na Glasbeni šoli v Celju. Zelo aktivno sem se udejstvoval tudi pri nastopih Pihalnega orkestra Slovenskih železnic. Z vsemi navedenimi orkestri sem v tesnem stiku. Kadar mi študijske obveznosti dopuščajo, jim pridem z veseljem pomagat »na špil«.

Kdo ima pomembno vlogo pri vašem uspešnem  glasbenem delovanju?

 Najprej sta to mama Vlasta in očet Niko, ki sta kmalu zaznala moj talent in željo ter me spodbujala moralno, finančno in tehnično. Pomembni so tudi moji sorodniki in seveda moji profesorji v glasbenih šolah. Zdaj, ko sam stopam na pot profesionalnega glasbenika oziroma profesorja klarineta, spoznavam, da sem imel izjemno srečo, ker so me v Krškem obkrožali prof. Drago Gradišek, prof. Elizabeta Križanič, prof. Robi Pirc in drugi. V moj celovit razvoj so vložili precej več kot le »svojo službo«. Tudi del sebe, svoje profesionalnosti, požrtvovalnosti in ostajajo tudi moji zvesti prijatelji. Popolnoma enak odnos sva imela nato v Celju s prof. Hladnikom. Osnovno in srednje glasbeno šolanje v Sloveniji mi je dalo močan strokovni in moralni temelj za odhod v tujino. In to mojo odločitev so podprli prav vsi.

Kaj vas kot mladega človeka, polnega idej in energije, v prostem času sprosti in vam umiri duha?

 V prostem času grem rad na kakšen koncert, poslušam raznovrstno glasbo, predvsem tisto, s katero se prej ves dan nisem zbrano ukvarjal. Rad pogledam kakšen dober film ali športno tekmo, grem na sprehod v naravo, najraje ob kakšno jezero ali reko z dekletom.

 Kakšne možnosti imajo po vašem mnenju mladi za svoj razvoj v naši občini?

Mladim bi želel povedati, da je treba za prihodnost glasbe, pa tudi kulture na splošno, stopiti skupaj, se včasih malo »pomujati«, kaj predlagati in iz tega kaj narediti. Iz izkušenj v tujini lahko povem, da se tam zelo trudijo približati mlademu občinstvu. V Zürichu organizirajo v Tonhalle-Orkestru vsako leto koncert klasične glasbe za mlade, ki se začne šele ob 22. uri in se nadaljuje z zabavo z didžejem pozno v jutro. Tako jih  privabijo tudi na naslednje koncerte. Ni treba organizirati koncertov najbolj znanih skupin, saj imamo v domačem okolju veliko zelo sposobnih in usposabljenih umetnikov. Je pa treba nekako stopiti iz slovenskih stereotipov in uporabiti domišljijo.

Kaj je za mlade še pomembno?

Hm ...  naj se ničesar ne bojijo, predvsem ne sprememb v življenju. Treba jih je namreč vzeti kot izziv. Tudi glede izbire šolanja je treba delati pogumne korake, pogledati v svet in domov prinašati sveže ideje in rušiti pregrade preteklosti. Želim si več podpore kulturi, predvsem glasbi, saj se boste verjetno strinjali, da je glasba »eliksir« življenja. Če ne verjamete, zapojte, pojdite na koncert ali si zavrtite najljubšo pesem. In dan bo zagotovo lepši.