Petia Chalakova prihaja iz Bolgarije, stara je 27 let in je pravkar končala študij sociologije in menedžmenta. V Sloveniji bo sedem mesecev. Katarina Sopina prihaja iz Zagreba na Hrvaškem, študirala je fonetiko in pedagogiko na filozofski fakulteti v Zagrebu. Stara je 29 let in bo v Sevnici živela leto dni. Catalina Vancea prihaja iz Romunije, stara je 23 let in študira izobraževalni menedžment, v Sloveniji pa bo osem mesecev.

Zakaj ste si izbrale Slovenijo?

Petia: Projekt EVS sem si izbrala, ker me zanima izmenjava različnih interesov in izkušenj, pa tudi zato, ker sem v obdobju svojega življenja, ko bi rada svoje znanje prenesla v prakso. Sevnica oziroma projekt Stare Šole mi je ponudila najboljšo možnost, ki ustreza mojim interesom in ciljem. Zamisel se mi je zdela zelo dobra, prišla pa sem ravno ob pravem času.

 Katarina: Če sem iskrena, sem prišla v Slovenijo po naključju. Želela sem si sprememb v svojem življenju, spoznati nove ljudi, pridobiti nove izkušnje, potovati in se naučiti nekega drugega jezika. Ko sem iskala možnost, je bil projekt EVS ravno pravšnji zame, prijavila pa sem se tudi zaradi zanimivega projekta gostiteljske organizacije KNOF.

 Catalina: Slovenijo sem si izbrala, ker sem leto dni pred začetkom projekta EVS obiskala prijatelje v Sloveniji in se takrat takoj zaljubila v prelepo naravo in prijazne ljudi, s katerimi sem se imela priložnost spoznati. Prevzelo me je tudi to, da je Slovenija majhna in je po njej lahko potovati.

 Kakšni se vam zdijo Sevnica in njeni prebivalci?

 Petia: Do zdaj so vse moje izkušnje zelo dobre, Sevnica se mi zdi prijetno mestece. Ko se prišla prvič, sem se počutila kot v rojstnem kraju svoje babice. S prebivalci smo navezali stik že na začetku, čeprav nisem znala jezika. Ljudje so večinoma zelo prijazni in radodarni. Zdi se mi, da so zelo predani svojim koreninam in tradiciji, kar je odlično za medkulturno izmenjavo.

 Katarina: Po sedmih mesecih življenja v Sevnici se mi zdi kraj zelo prijeten, ima lepo naravo, veliko je krajev, ki jih lahko obiščem v bližini, veliko je tudi priložnosti za šport, spoznavanje kulture in naravne dediščine. Všeč mi je tudi dobra povezava z Ljubljano, Mariborom in Zagrebom.

Prebivalci so prijetni, le včasih se mi zdi, da so preveč zaprti ali pa imajo nenavadne zamisli. Osebno težko navezujem stike, saj ljudje pogosto preveč dajo na to, kaj si mislijo drugi, ali pa so le zaprti v hiši. Fantje so sramežljivi in ljudje ne obiskujejo naših projektov, navadno si izmislijo prijazen razlog. Sevnica ima zelo veliko prostorov, kjer bi lahko organizirali zanimive in prijetne dogodke, vendar ljudje tega ne izkoristijo. 

 Catalina: Februarja so bili ljudje kljub mrzlemu vremenu topli in prijazni. Spomnim se prvega dne kot včeraj, ko smo spoznale koordinatorja in dobile darila iz lokalnih podjetij. Bila sem popolnoma presenečena, da so nas sprejeli tako odprto, tudi v barih Dile in Nula nula. Mislim, da je mogoče zelo lahko navezati stik, še posebno na pijači ob pivu Laško. Čeprav je Sevnica majhno mesto, je veliko krajev, kamor lahko greš, kadar ti je dolgčas, še posebno ob koncu zime. Bila sem presenečena nad bazenom, nad tem, da sta v mestu tudi kino in teniško igrišče. Rada hodim v naravo, zato je Lisca zame popoln kraj. Moram omeniti tudi, da je prelep tudi sevniški grad.

 Kaj najraje počnete v Sevnici?

 Petia in Katarina: Zelo radi se sprehajava in odkrivava nove kraje in skrite kotičke, včasih tudi fotografirava prelepe razglede in opazujeva sončni zahod.

 Catalina: Kadar je vreme dobro, grem na tenis, pa tudi na bazen ali igrat odbojko. Rada obiščem tudi mladinski center in se tam igram z otroki.

 Kaj vam je v Sevnici najbolj všeč in kaj boste najbolj pogrešale?

 Petia: Menim,  da ima Sevnica veliko možnosti za razvoj, ob tem pa bo gotovo ohranila svojo zgodovino in kulturo. Prijetno mestece.

Katarina: Všeč mi je to, da je vse sproščeno in lažje kot v velikih mestih in da je vse tako blizu. Ljudi, ki jih hočem srečati, srečam kjerkoli sem, zato sem tudi nehala uporabljati mobitel. To sproščeno ozračje bom tudi najbolj pogrešala.

Catalina: Rada opazujem Sevnico ponoči in Zagreb z Lisce. Lepo je, da ima majhno mesto toliko luči. Seveda bom pogrešala svoje prijatelje in kraje, kjer se srečujemo. Tudi svojo hišo.

Se vam zdi, da česa v Sevnici ni ali bi bilo lahko bolje?

 Petia: Manjka več kulturnih prostorov in prireditev ob večerih, da bi si lahko ljudje oddahnili. Sevniški grad je čudovit, vendar morda preveč sodoben.

Katarina: Mislim, da manjkata v Sevnici predvsem kultura in umetnost. Več svobode in spodbude za ljudi, da so lahko, kar so, in se lahko tako izražajo v kulturi in umetnosti.

Catalina: V Sevnici manjka več predstavitev mladinskih projektov in tudi mladine. Manjka tudi velik lep park s klopcami za sprostitev.

 Česa ste se v Sevnici naučile?

 Petia: Naučila sem se, da ni nujno vedno upoštevati načrta in biti bolj sproščena, če gre kaj narobe.

Katarina: Po sedmih mesecih življenja v Sevnici sem predvsem bolje spoznala sebe in ljudi na splošno. 

Catalina:  Naučila sem se organizirati projekte od začetka do konca, pa tudi različnih računalniških programov in varčevanja. Vidim tudi, da so oblačila iz ponovne uporabe boljša in varčnejša. To sem ugotovila v Stari šoli.

 Kaj boste počele, ko se boste vrnile domov?

Petia: Imam nekaj ponudb za službo, trudila pa se bom, da bo prostor okoli mene čim bolj zelen!

Katarina: Ko se bo moj projekt končal, bom še naprej iskala sebe in se preizkušala na različnih področjih. Kaj točno bom delala, še ne vem, mislim pa, da pridejo stvari same ob pravem času. Biti moramo le odprti in dovolj pogumni.

 Prostovoljke delujejo v Sevnici že sedem mesecev. Rezultati njihovih projektov so dobri, pa tudi njihova pomoč v organizaciji KNOF. Vabimo tudi druge mlade, ki si želijo sodelovati pri podobnih projektih in odhoda v tujino, da se oglasijo na upravi društva KNOF, kjer vam bodo pomagali pri prijavljanju in izbiranju organizacije.