"Spoštovani kulturni ustvarjalci, ljubitelji kulture, spoštovani gospod župan, cenjeni svetniki, cenjeni gostje, gospe in gospodje, dovolite mi, da se vam na začetku prav lepo zahvalim za povabilo k nagovoru. Sama sem med tistimi izbranci, ki nam je dano, da smo od zibeli in kasneje od prvega dne svojega službovanja pospremljeni z najžlahtnejšo popotnico – s slovensko kulturo, katere praznik danes slavimo.

Biti povezan s kulturo v najuglednejšem pomenu besede razumemo kot biti povezan z izvirnimi ustvarjalnimi dosežki vseh znanosti in umetnosti. Biti povezan s kulturo pomeni ustvarjati. Biti povezan s kulturo pomeni poustvarjati. Biti povezan s kulturo pomeni sprejemati. … Biti povezan s kulturo pomeni sposobnost kulturo dojemati kot ustvarjalen in ali poustvarjalen proces. Biti povezan s kulturo je moč razumeti kot del  našega pasivnega odzivanja na opazovanja, ki nam čara široke palete strasti in občutij. Biti povezan s kulturo v najširšem pomenu in manj visokem tonu, pa je zagotovo, kulturo občutiti kot kulturo bivanja, ki se ozira na vsakega izmed nas, ki se ozira na sočloveka, na okolje, se ozira vse do vrednot, ki so pogoj  žitja  in bitja nas vseh. Kultura je predvsem način življenja, je naša ozaveščenost in ne nazadnje je sposobnost, da uzremo! Kultura je umetnost, kultura je poslanstvo. Kultura je lahko poklic, kultura je lahko prostočasna dejavnost. Umetnost je poslanstvo in umetnik je poklic. Umetnost reproducira vse, kar v življenju zanima človeka. Kultura je profesionalna, kultura je ljubiteljska.

Slednja je igra dveh svetov, dvojnih ali celo trojnih vlog. Dopoldan so ustvarjalci kreatorji svojih poklicev – prodajalke, mehaniki, vozniki, zdravniki, učiteljice, študenti …  Popoldan povečini matere in očetje, dedki in babice, ki se zvečer prelevijo v vloge ljubiteljskih igralcev, pevcev, dirigentov, pesnikov in pisateljev, fotografov, snemalcev, filmarjev ...

Sodobnik, Američan Chip Walter, novinar in publicist, pisec številnih knjig je nedavno tega objavil zanimiv članek z naslovom Prvi umetniki, ki govori o tem, kako je pred 100.000 leti, morda tudi več, kreativnost in ustvarjalnost naredila človeštvo. Največja iznajdba v zgodovini človeštva ni bila kamnito orodje niti jekleni meč, temveč izum simboličnega izražanja prvih umetnikov in že takrat, ko se je umetnost rodila, je imela prav posebno mesto v družbi.

Ali ima kultura posebno mesto v družbi še danes?

Prešeren  je že davnega dne spoznal in povedal, da temu stanu Kranjec »osle kaže«, da »pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja«.

In danes?

Tako kot je  človeku lastno, da neprestano nekaj počne, je državi enako lastno, se ve,  preko izvoljenih predstavnikov,  da neprestano nekaj predpisuje. Država je  slovenski kulturi v moralnem smislu dala največ:  uzakonila je državni  praznik. Edini na svetu ga imamo. Prešernov dan.  Slavimo dan kulture in pesnika, ki je v svojem opusu izpovedal misli za vse čase, tudi za Evropske, za vse ljudi.

»Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti.

Ljubil sem jo. Kakor grudi deviške razgaljene

duhtele pod soncem so njene poljane razpaljene;

potapljal sem se v valove njenih žit,

sam, sam s seboj, le z mislimi svojimi skrit

v molčeči družbi mladega hrepenenja,

mlad, mlad — to se pravi: v srcu vsega življenja«.

Slavospev deželi slovenski  tudi vélikega pesnika  Otona Župančiča.  

Slovenska država  pa s časom, v slabega četrt stoletja, kot bi se želela otresti teh kulturnih spon. Država, kot bi, čisto potiho, a vztrajno pozabljala na svoje pesnike, ki so taisto utemeljili, ji zapeli himno. In utemeljili so jo na klenem slovenskem jeziku, ki je bit in kri narodova, kar na Primorskem še posebej dobro vemo in še šteje.

»Še naša tu glasi se govorica, še svojemu so rodu srca  verna, še čitajo tu pesmi se Prešerna.« Je zapisal še Alojz Gradnik.

A država, se zdi, kot bi ne skrbela v dovoljšnji meri  za slikarje, kiparje, gledališčnike, filmarje in kar je še z drugimi umetnostmi povezanih veščin in poklicev… Kot bi želela povsem neopazno marginalizirati tudi  početja, ki nastajajo v veliki družini ljubiteljskih ustvarjalcev in poustvarjalcev. Uresničitev kakovosti življenja pa je mogoča le, če ustvarjalni nemir temelji na duhovnih in materialnih danostih.

»Slovenec ni srečen, če ne trpi.« so besede pisatelja Cirila Kosmača.

»Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu.

Utrudil sem se podob svojega plemena in se izselil«, je zapisal nedavno preminuli pesnik Tomaž Šalamun.

Pa vendarle je o slovenski kulturi, slovenski umetnosti in njenih ustvarjalcih, moč razmišljati  tudi na, če smem uporabiti izraz, sodobnejši način.

Takole nekako bi šlo, če se poistovetim z razmišljanji sociologa Jožeta Vogrinca: »V družbi drugih narodov smo enakopravni, če imamo znanost in umetnost na enaki ravni kakor drugi v Evropi«. In tam smo zagotovo, na ravni in v Evropi. In tam je kultura razumljena kot dejavnost, ki bistveno prispeva k razvoju družbe. O kulturi kot o dejavniku razvoja bo potrebno razmišljati. Ustvariti pogoje za produkcijo in reprodukcijo kvalitete v kulturi. Za to si je potrebno prizadevati.

Merilo ustvarjalnosti zagotovo in pod nobenim pogojem ni denarni izplen, je pa z načinom promocije mesta, zgodovine, kulturne krajine, knjige, glasbe, likovnega dela, gledališke predstave kot ene od oblik kreativne industrije, dobiček zagotovo moč doseči, le misel in duha je potrebno preokreniti.

»Če namreč ne potrebujemo muzejev ali opere, ker nas veliko stanejo, je upravičeno sklepati takole: parlament, ministrstva, vlada, uradi, predsednik nas stanejo v obliki proračuna približno petdesetkrat več kakor kultura. Koliko bi šele privarčevali, če bi se odpovedali svoji državi?!« [Jože Vogrinc]

»Kultura umre le zaradi lastne slabosti«, je zapisal Andre Malraux.

Lep kulturni praznik voščim vsem skupaj!"

In njenemu voščilu se pridružujemo tudi mi.