21. marec, svetovni dan poezije - vezani besedi je posvečen že vse od leta 1999 - pomeni, da se magiji pesnikov poklanjajo prireditve na vseh koncih sveta.
Kulturno društvo literatov Mežiške doline, je na eni od svojih delavnic iz svojih pesmic in zapisov članov izbralo nekaj verzov, ki jih ob letošnjem svetovnem dnevu poezije podarjajo vsem vam.
A veš,
da včasih bi rada
gledala zvezde s teboj?
(Morda se katera utrne?)
Avtorica: Martina P.
Al' prav se piše kasha ali kaša,
al' prav se reče peder ali gej,
al' Rom je kaj drugač'n od Cigana,
al' jaz sem le svobodna al' sem fraj?
/…/
Moč besed nas boža ali blati!
Avtorica: Martina P.
Grem gor ali dol?
Kam vodijo stopinje?
Odgovor ve sneg.
Avtorica: Martina P.
snežne krpe iščejo copate
ko sama v družbi drugih
v vrata zrem
želim nekoga
nekaj
kar pregnalo samost bi na samo
kar dan izpolnilo bi
dalo mu pomen
Avtorica: Martina P.
ne smeš čakati name
ljuba
jaz pa sem vedno čakala da me pokličeš
da me zmeraj kličeš
z imenom ljubezni
Avtorica: li
čisto
potiho
izginjaš
med medle
sledi
v vdihe
v izdihe
da ne zbudiš
jutra
ki še vedno
vzkipi
v hotenje
Avtorica: li
poljubi moje dolge roke
moj ozek vrat
nesi čez poletje
tja do trde teme
ko bo padal mraz
Avtorica: li
ker
kadar so luknje v podplatih tako mile
ne čutiš
da hodiš po srcu
Avtorica: li
Zjutraj grem rada
navzdol po stopnicah,
da te srečam –
skrivnostni neznanec.
Avtorica: Ivana
Ti veš, da sem se zmotil
Ti veš, da sem pozabil
Kot ti
Ki ne veš
Si rdeča, rumena ali bela?
Nisi vzcvetela!
Avtorica: Ivana
Šla je naprej, tja gor, čez skale, med
oblake,
kjer pogled ji v tri doline je odtaval,
preštel vrhove bele vse okrog. Napadala
jo je pesem.
Navzdol je šla po črni progi. Ne mara
srečati preveč ljudi.
Avtorica: Ivana
Rada bi ti povedala, kako sem živela,
pa praviš: brez veze.
/…/
Pokažem, kje imam vezan denar,
pa praviš: aha!
Avtorica: Ivana
Nekje daleč ste.
V objemu drevesa
najdem mir in toplino.
Čutim bitje srca
in mirno pobožam dušo.
Čas se ustavi.
Tu sem doma.
Avtorica: Ivana Prislan
Tople besede so sedle v dušo,
trave pomladne so bilke pognale,
skozi meglico pokukal je žarek.
/.../
Vse se prebuja, tiktaka in kliče,
pesem življenja je zopet ubrana.
Avtorica: Ivana Prislan
Odprla bom vrata na stežaj!
Naj jo prepiha svež pomladni vetrc,
naj jo preplavi ptičje petje.
Srce zatrepeta v novem upanju.
Zunaj je življenje!
Avtorica: Ivana Prislan
Prehitro je odrasla
Vržena iz toplega gnezda
Se lovi
Za bilke
Za varnost
Kje bo nocoj položila svojo glavico?
Avtorica: Ivana Prislan
Svet obstaja naprej.
Enako lep.
In včasih težaven.
Mogoče bo pomlad prinesla prebujenje.
Avtorica: Marija Bezjak
Za danes bom zaprla vsa vrata.
Odprla sobe proti okenski svetlobi.
Naj vstopi med nas bleščava novega dne.
/.../
Da si prikličemo nekoč novo pomlad.
Bomo uspeli?
BOMO
Avtorica: Marija Bezjak
Vetrc z domače gore rahlja lase.
Prepletajo se prsti najinih rok.
Gledava se in občutiva blagost večne
mladosti.
Avtorica: Marija Bezjak
Nekje so odgovori.
So med ljudmi?
So v gozdu?
Ali v širjavi stvarstva?
Tukaj med nami so.
Le odločiti se moramo,
da bomo še naprej ljudje.
Avtorica: Marija Bezjak
Ustavi se, človek,
za hip odpočij;
besedo izmenjaj,
otroka pokrij.
Ni sreče v življenju,
kjer čas je vladar;
poskusi izpreči,
dokler nisi star.
Avtor: Aleš Tacer
Če me hočeš nazaj, bodi več mi kot knjiga,
namesto nje bodi mi ti besedišče,
varno zavetje, vseh stisk zatočišče,
bodi močnejši kot vsaka veriga.
Avtor: Aleš Tacer
Premagal tisoč bi stopnic,
če zmogel bi pred te stopiti;
če mogel v tebi bi počíti,
premagal tisoč bi stopnic.
A ti mi praviš, da ne smem
in da te moram pozabiti.
Avtor: Aleš Tacer
Dišiš kot moje
otroštvo
in tvoj nasmeh
je moj zaščitni jopič.
Avtor: Aleš Tacer
Pod krošnjami spečih dreves,
v objemu dišečega maha
rosa čepi na odtisu nedolžnega spomina.
Avtorica: Marjeta Vitrih
Podoben si
osamljenemu drevesu,
ki nas obdarja s svojimi plodovi.
Prideš in odideš.
Avtorica: Marjeta Vitrih
Stopaš mimo steze,
prepojene s solzami,
ko zazreš se v utripe zvezd,
da bi me našel
in upaš,
da vsak trenutek sem ti bliže,
ko veš,
da nekje obstajam zate.
Avtorica: Marjeta Vitrih
Pojdi in ponesi svoj čar!
Ponesi svoje sporočilo!
Zdaj nisi več le črka abecede,
zdaj nisi več le droben verz,
zdaj si odrasla – pesem moja
in čas naj bo nežen s teboj.
Avtorica: Marjeta Vitrih
