V Grajskem parku na Ravnah na Koroškem so pri hiški za Knjigobežnice srčne prostovoljke in zlati prostovoljci združili moči in pripravili čaroben dogodek Jaz pa pojdem v knjige, ki ga je že dober mesec poprej naznanila enako poimenovana skupina na Facebooku. Tam se je pričelo širjenje lepe pisane besede, ki v vsakem posamezniku prebudi nove, samo njemu drage svetove. Poezija, citati, dobre misli, slike in odlomki iz raznolikih knjižnih del so preplavili družabno omrežje in počasi odstirali, kaj se v sredo pripravlja pod nebesnim svodom. Le-ta je skoraj vse do šeste večerne gostil dežne oblake, ki pa so se skrivnostno razkropili tik pred pričetkom dogodka in nam pustili, da smo do poznega večera in prvih zvezd ostali suhi.
Krasno prizorišče s pisanimi odejami, razgrnjenimi po pomladni travi, lampijončki, rdeči baloni, domače sladice, zeliščne pijače in drevesa, okrašena s pisemci s citati, poezijo in dobrimi željami, vse to je v park privabilo lepo število obiskovalcev, ki so v krasni družbi in finih nastopih lahko uživali še v izbiranju podarjenih knjig, ki na pogrnjeni mizi in v pletenih koških čakale, da najdejo nove lastnike.
Branje in recitiranje poezije, proze in celo kratek dramski nastop so doživeli obiskovalci, ki jih je na pisane odeje zbobnal – boben. No, skoraj čisto pravi. Priča smo bili igranju Jake na prazna vedra in različne posode, med branji pa še dvema nastopoma mladega čelista Anžeja in njegovega očeta, ki ga je v drugi točki spremljal na kitari. Prav najmlajše bralke, Tinka, Gaja, Daša in Mojca, so bile tiste, ki najbolj doživeto in iskreno besede iz knjig ponesle do obiskovalcev. Prepričani smo, da se je nekaj najlepših besed zataknilo tudi med mlade liste dreves, ki so nas čuvala s svojimi krošnjami. Počasi bodo, tu in tam, popadale na sprehajalce v parku in jih še dolgo opominjale, da je bila sredina Noč knjige enkratna in neponovljiva. Pa vendar jo bomo, kot je rekla ena izmed naših prostovoljk, radi ponovili še kdaj.
