Drugi postanek smo imeli tudi pri Litiji in to na gradu Bogenšperk, ki je lepo obnovljen in je zaradi svoje zgodovine eden najpomembnejših renesančnih kulturnih spomenikov Slovenije. Grad je pozidan na skali in je ena od zanimivosti je tudi globok vodnjak, izklesan v živo skalo. V 17. stoletju ga je kupil baron Janez Vajkad Valvasor in ga obnovil ter opremil. V njem je imel grafično delavnico in knjižnico. Valvasor je bil Slovenec po domovini in Evropejec po duhu in je bil izbran za člana Kraljeve akademije v Londonu. S knjigo ''Slava vojvodine Kranjske'' je imel ogromno stroškov, zato je bil prisiljen grad prodati. Tako so postali tudi drugi lastniki gradu. Eden izmed zadnjih je bila rodbina Windischgratz, ki so zapustili grad leta 1943. Po letu 1972 so začeli grad obnavljati. Pred vhod v grad so postavili spomenik Valvasorju. V prenovljenem gradu so muzejske zbirke kot Valvasorjeva delovna soba, Valvasorjev pogled v naravo, ljudske noše, vraževerje in čarovništvo, poročna dvorana, park z lipovim drevoredom, Valvasorjev grb, tiskarski stroj …
Tretji postanek smo imeli v Stični, ki je znana po cisterijanskem samostanu Stična. Uvrščamo ga med najstarejše na današnjem slovenskem ozemlju in je edini cisterijanski, ki še deluje. Cistercijani nosijo bel habit s črnim škapulirjem. Glavni moto ''Ora et Labora'' (moli in delaj) velja kot način življenja v vseh benediktinskih samostanih še do danes. Eden najbolj znanih patrov v Sloveniji je bil tukajšnji cisterijan, poznavalec zdravilnih rastlin, pater Simon Ašič. Začetki samostana segajo v 12. stoletje, ki je postal pomembno versko, kulturno in gospodarsko središče Kranjske. V 15. stoletju so tu nastali Stiški rokopisi. Samostan je skozi stoletja spreminjal podobo, tako tu najdemo sledove romantike, gotike in nazadnje baroka. Vse do danes pa se je ohranil znameniti križni hodnik in redovna cerkev. Samostan je danes zavarovan kot nepremičnina spomenika državnega pomena in pomeni pomembno versko središče. V kraju Stična pa se že desetletja odvijajo različne kulturne prireditve.
Zadnji postanek je bila Turistična kmetija Grofija v zaselku Vir pri Stični, kjer smo bili lepo sprejeti v kevder na degustacijo likerjev in drugih dobrot. Glavna jed v restavraciji je bila prijetno topla domača enolončnica, ki je bila kot naročena po celodnevnem bolj hladnem in mokrem vremenu. Domačija ima več kot 200-letno tradicijo in je spomeniško varovana, saj stoji na mestu enega najpomembnejših evropskih arheoloških najdbišč iz železne dobe, starega 3000 let.
To je bila res ekskurzija v pravem pomenu besede, saj je bil dan zapolnjen z izredno množico informacij, kot že dolgo ne, in odšli smo domov še bogatejši in polni novih vtisov.
Za U3ŽO SG zapisala: Zdenka Turičnik