Z dedekom sva izbrala  planinsko pot  po alpski  dolini  »Kot« .

Pot mi je bila zelo všeč.  Ni bila pretežka.  Sprva se počasi vzpenja skozi gozd.  Ko pa prideš višje , je bolj strmo in vedno več skal . Pogled je bil zelo lep na ogromno skalnato goro  Rjavino  in Vrbanove špice , večkrat sva morala čez snežišča, na katerih sem se drsal in vpisal svoje ime .največje presenečenje pa je bila čreda  šestih gamsov. Prvi  naju je opazil vodja , ki je bil na straži.  Sprožil je proti nama kamenje ter s piskom opozoril ostale .  Vendar niso bili plašni . Povsem sva se jim lahko približala. Najbolj všeč mi je bil mladi , še zelo majhen gams  z mamo.  Poimenoval sem ga kar  po moji sestrici Sari.

Ne   vem  kdaj sva dospela do Staničeve koče , kjer sva prenočila.

Drugi dan  sva počasi  nadaljevala pot  proti Kredarici in naprej . Tu  pa je postala pot že precej bolj zahtevna. Dedek   me je navezal na vrv in me tako varoval .  Zelo prav  so mi  prišle  izkušnje , ki sem  si  jih pridobil  že  na Peci in Raduhi.

Na vrhu triglava  je  ob stolpu   visela  slovenska  zastava .  Izvedela  sva  , da je  ta dan  obletnica  postavitve  Aljaževega stolpa  , 7. Avgust  1895 .

bilo  je  zelo veliko ljudi . Počakala sva   še  na  babico , mamo , ata  in Vesno , ki so zjutraj zgodaj krenili od doma .

Ker  sem bil pred  atom na vrhu ,  sem  ga lahko jaz krstil.

Med  vračanjem  so  me   vsi planinci pozdravljali in čestitali za  uspeh.

ob  vrnitvi  na Staničevo kočo , kjer  sem še  enkrat prespal ,  sem  bil  malo utrujen ,   vendar  srečen  in ponosen  .  Prijazna kuharica na koči , je  samo  za  mene spekla  palačinke  namazane s  čokolado.

zapomnil  si  bom  svoj  prvi  pohod  na našo najvišjo  goro.  Podaril  sem  ga  dedeku  za  60-ti  rojstni dan .

Triglav 07.08.2009                                               Anže  Izak   2b. Oš Muta