Trkam na vaša srca

 Da je ta konec Slovenije eden najlepši, o tem ni dvoma. Prepričana sem tudi, da so tukaj doma veseli in dobri ljudje, tako kot jih je opisal Voranc v svoji knjigi »Od Mokronoga do Pijane gore«.

Od tistih predvojnih časov se je življenje ljudi na tem lepem sončnem koncu Slovenije v marsičem spremenilo. Zrasle so lepe velike hiše, bajtice in zidanice so se spremenile v lepe vikende in počitniške hiše namenjene uživanju. Marsikaj se je spremenilo na bolje.

Verjamem, da so tu ljudje še vedno dobri, veseli in skoraj ni hiše, kjer nebi imeli domačih živali; kužka ali muce, v hlevih pa bikce in krave.

Kar ne morem verjeti, da je toliko kužkov privezanih na kratko verigo, nekateri še stran od domačih vrat.

Res, da so nekaterim naredili lepo ograjo kjer ima kuža na voljo svoj dolgčas in nekaj kvadratnih metrov razhojene zemlje.

Nikakor ne mislim, da bi morali vsi tako razvajati muce in kužke kot jih jaz in moji prijatelji in na moje veselje tudi že marsikatera družina v Mokronogu!

Vsakokrat, ko se odločim zato, da vzamem iz zavetišča muco ali kužka, vem da sem s tem prevzela odgovornost zanj.

Na svojih potepanjih po teh krajih velikokrat pridem domov žalostna. Žalostna in pretresena opazujem psa, ki se zaganja na kratki verigi včasih težji od njega.  Psa, ki se oglasi za kakšno opuščeno hišo ali skednjem, daleč stran od ljudi. Zanj si nihče ne vzame časa, da bi bil z njim prijazen, ga pobožal, peljal na sprehod! Res ne razumem zakaj mora biti tam, sam in prestrašen.  Res ne vem zakaj imajo nekateri domače živali, saj te živalce niso čisto nič »domače«.

Ko se pogovarjam z ljudmi vsi pravijo, da imajo radi muce. Ni mi jasno zakaj potem odganjajo sosedovo ali dajo pobiti tiste, ki so se izgubile? Če imaš rad živali pač ne moreš kar obniti hrbta sestradani muci ali kužku, ki je izgubil gospodarja!

Neka gospa mi je rekla, da takrat, ko pridejo po njihove bikce, da jih odpeljejo za vedno, gre raje od doma. Res sem vegetarianka in mislim, da s tem, da se hranimo z mesom ni nič narobe. Boli pa me srce, ko vidim bikce v hlevu, ki imajo od rojstva do smrti na voljo le nekaj kvadratnih metrov.

Včasih, so imeli živino  na paši v ogradi, kjer je uživala na prostranem travniku. Se vam ne zdi, da bi bilo takšno meso in tudi mleko veliko bolj zdravo! Tako nekako si tudi jaz predstavljam domačo vzrejo.

Videla sem nešteto žalostnih zgodb in vsakokrat se vprašam ali res ne znamo deliti življenja in narave, pa tudi svoje dobrote, svojega srca z domačimi živalmi !

Vse se spreminja in prav zato sem se odločila, da napišem tole zgodbo, morda pa se le predrami v kom tisti delček v srcu, ki bo pripomogel k temu, da bo teh žalostnih zgodb čim manj v teh prelepih krajih, kjer živijo dobri ljudje.