Logo MojaObčina.si
DANES
11°C
6°C
JUTRI
16°C
-1°C
Oceni objavo

Na poti v Prago se je pokvaril avtobus

Mirnopeški upokojenci smo organizirali dvodnevni izlet v Prago z namenom, da si ogledamo  zlato mesto, ki izpričuje veličastno zgodovino, bogato s tradicijo kulture in umetnosti. Danes ne bom opisovala potovanje po Pragi ampak nezgodo, ki se nam je dogodila na poti.

Ko smo se v zgodnji jutranji uri  odpeljali s turističnim avtobusom iz Mirne Peči,  niti v sanjah nismo pričakovali,  da se nam bo zgodila takšna avantura. Že smo prečkali Avstrijo, prestopili češko mejo in po približno dveh urah vožnje  po Češki,  se je sredi polj in same ravnine, tako imenovane Češke Sibirije, ustavil avtobus. Že od  Šentilja je ta nekako težko vlekel in vzdihoval. Ti se s tem ne obremenjuješ, saj  greš na izlet. Torej, prečkali smo mejo Češke  in po dobri uri vožnje in pol se je avtobus ustavil in po več poizkusih ni  in ni hotel speljati. Pa gresta oba šoferja ven na ogled  in ugotovita, da je šel menjalnik ali nekaj takega. Jaz se ne spoznam na te reči. Torej, okvara ni bila tako enostavna. Kaj sedaj? O, groza! Upali smo, da bo kmalu prišla rešitev, ampak kako smo se motili! Poln avtobus potnikov, večinoma starejših ljudi, čaka sredi polja, zunaj zavija veter, temperatura 8 stopinj Celzija.  Avtobus stoji na cestišču, mimo nas drvijo avtomobili, težki tovornjaki in vsa mogoča vozila, ki se izogibajo oviri, nekateri tudi malo pohupajo, češ, spelji se že. Ti pa  z grozo pričakuješ, da se bo vsak hip nekdo od zadaj zaletel vate. Vodička vrti telefon, se z nekom dogovarja, prav tako voznik. Oba  nekomu na drugi strani žice dopovedujeta, kje smo obtičali. Končno pride vest, da bo po nas prišel drugi avtobus z Dunaja. Počakati bo treba uro ali dve. Da, tudi to se lahko zgodi, razmišljaš sam pri sebi in se jeziš, da je to doletelo prav tebe, ki si toliko pričakoval in se veselil izleta ter komaj čakal, da prideš na cilj. Potrpeti bo treba, drugega nam ne kaže. Tolažiš se, da bo okvara čimprej odpravljena  in  da ne bi prišlo do  nesreče. Pretečeta dve uri, telefoni  ponovno zabrenčijo in vodička objavi novico, da bo potrebno čakati še uro ali dve, z utemeljitvijo, da ne najdejo avtobusa za toliko oseb. Toda ne preostane nam nič drugega, kot da čakamo in razmišljamo, kdaj bo tega enkrat konec. Pa,  kaj je  štiri ure čakanja proti večnosti?  Pa, da ne boste mislili, da smo se odpeljali po  preteku štirih ur čakanja! Kje pa! Potrpežljivost je bila na preizkušnji. Saj toleriraš uro ali dve. To se  pač zgodi  lahko  kjerkoli in komerkoli. Mi smo bili izjemno potrpežljivi, ampak meja je bila presežena. Tik preden naj bi izbruhnil požar,  vodička objavi, da je zamenjava na poti in da bo čez 20 minut avtobus  tu. Seveda smo se vsi v pričakovanju pripravili na odhod in se z vso prtljago, kot begunci, postavili ob cesto  in čakali na avtobus. Mimo vozeči avtomobili so nas začudeno opazovali in si mislili svoje. Teh dvajset minit se je še malce razvleklo. In ne boste verjeli, po  petih urah in pol čakanja, je končno prišla odrešitev. Oddahnili smo si. Sprašujem se, kako da ni bilo s strani čeških organov nobenega odziva. Kar pustili so nas na miru. Ovira na cesti ni prav nikogar motila. Sicer, kaj pa naj bi naredili v tem primeru? Avtobusa ne moreš kar odvleči  ali poriniti s ceste in  kaj storiti z ljudmi! Same sitnosti!  In kam bi šel  na potrebo, če bi te slučajno takrat prijelo? Daleč naokrog ni bilo nobenega drevesa in naselja, sama ravnina, obstali smo sredi ničesar. Ne imenuje se zastonj ta predel Češka Sibirija. Je pa bila to za nas  izjemno dragocena avantura, ki je  ne doživiš  kar tako in najbrž ne bo nikoli pozabljena. Vse to se je najbrž dogajalo z razlogom, saj smo si na ta način podaljšali izlet in prišli na svoj račun. O tem pa naslednjič.

 

Oglejte si tudi