Pravijo, da Miklavž nosi v noči od 5. na 6. december. In to samo tistim, ki so pridni. Pravijo tudi, da prinese samo otrokom. Pa to ni čisto res.
Na Miklavžev večer so v sejni sobi Občine Miren - Kostanjevica predstavili knjigo magistrice Marije Mercina z naslovom Primorska zgodba, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Večer je organiziralo Kulturno društvo Stanko Vuk. Pogovor je vodil Marko Tavčar, urednik Mohorjeve družbe v Gorici.
Avtorica je svojo mladost preživela v Gočah, od koder izhaja, in v Ajdovščini, kamor so se kasneje preselili. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala slovenščino in primerjalno književnost. Najprej se je zaposlila v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini. Kasneje je kot profesorica poučevala v Idriji in nato v Novi Gorici. Kot drugi jezik je slovenščino poučevala tudi v zamejstvu (Špeter Slovenov, Ronke, Gorica) in na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Novi Gorici je vodila krožek Peripatetika.
Poznamo jo po člankih in kratkih zgodbah, ki so izšli v Dialogih, prelivanjih, Sodobnosti, Primorskih srečanjih in drugih revijah.
Ta večer je predstavljala svojo knjigo Primorska zgodba. Avtorica je spregovorila o pobudi za nastanek knjige, ki je na nek način povsem nenavadna, skoraj holivudska. Po smrti svoje mame je v omari našla škatlo z dokumenti. Brskala je po vsebini in ugotovila, da je našla pravo zakladnico zapisov, dokumentov in opomb o polpretekli zgodovini. Za nekatere dogodke je že slišala, saj so domači pripovedovali, kaj se je bilo zgodilo. Ni si pa mislila, da bo naletela na datumsko natančno opremljeno dogajanje. Poleg samega dogodka so bila zabeležena tudi mamina opažanja, opombe, razmišljanja.
Toda knjiga ni prikaz dogodkov iz zapletenega 20. stoletja. Marija Mercina je mamino gradivo uporabila kot del zgodbe; dogajanje iz preteklosti je namreč komentirala s svojega sedanjega zornega kota. Včasih soglašata o neki temi, drugič se razhajata. Občasno se zdi, da se z mamo v določenih trenutkih na nek način prepira ali čudi, kako so ravnali – tako pač razmišlja potomec glede preteklosti svojega starša. Izjemno je brati, kako je avtoričina mati dobro opisala dogodek iz preteklosti in pripisala svojo zdravo razlago, misel, pomislek.
Src Mirencev se je še posebej dotaknila, ko je prebrala odlomek iz knjige o vaščanu Antonu Budinu. Ta je namreč do konca zagovarjal maminega sorodnika Danijela, ko so ga hoteli obdolžiti, da si je protizakonito prisvojil denar. Po domače imenovan Toni je dokazal, da je fant nedolžen. Zanimivo je, kako si je nekdo v trdih časih upal tako čvrsto stati pri svojem pričanju (dogaja se namreč okoli leta 1952) in se pri tem ne bati za svoj položaj.
Obenem smo se lahko čudili, kako so Slovenci skrbeli za to, da ostanejo Slovenci. Še celo ko je bilo talentiranemu mladeniču ponujeno zastonj šolanje v Rimu, so se temu starši odpovedali. Vedeli so, kako pomemben je jezik in kako hitro se lahko mlad človek odtuji domu.
Da bi se misel lahko odpočila, je na citre zaigrala Janka Frančeškin. Te slovenske pesmi so nas pobožale in mehko zaobjele povedane misli in glasbo.
To je bil en lep večer. Naj jih bo še več takih.
Za KD Stanko Vuk,
Marta Pavlin
