Mirenci poznamo mirenskega literarnega ustvarjalca Stanka Vuka, saj se je po njem poimenovalo tudi kulturno društvo v Mirnu. O Stanku Vuku so pisali že mnogi. Spomnimo se morda najbolj odmevne literarizirane zgodbe Fulvia Tomizze z naslovom Mladoporočenca iz ulice Rosetti.
Po študiju v Benetkah se je Stanko Vuk vrnil domov v Miren. Nato je živel v Trstu, kjer je spoznal svojo bodočo ženo Danico Tomažič, sestro tržaškega komunista in narodnega heroja Pinka Tomažiča. Stanka Vuka so skupaj z ženo in njunim obiskovalcem umorili 10. marca 1944. Kdo je bil morilec? Kdo naročnik? S kakšnim namenom je bilo storjeno to gnusno dejanje? Tudi na ta vprašanja so skušali odgovoriti mnogi, a doslej še nihče ni brskal po arhivih, da bi prišel dogajanju do dna.
Zahtevne naloge se je lotil filozof in časnikar Martin Brecelj iz Devina. Kdor je knjigo prebral, pravi, da se bere kot kriminalka in jo je vsekakor treba prebrati. Trditve v knjigi so podprte z arhivskim gradivom in ustnimi pričevanji, do katerih se je dokopal avtor sam. Nekatere priče hočejo ostati anonimne, saj nočejo posegati v življenja še živih iz tistega temnega obdobja slovenske zgodovine.
Brecelj v knjigi raziskuje, kakšno vlogo je imel Stanko Vuk v okolju, v katerem je živel. Zaradi protifašističnega delovanja je bil v 2. tržaškem procesu obsojen na zapor; v njem je preživel do začetka leta 1944, ko so ga izpustili.
V tistem času se je že vedelo, da gre nacifašizmu hudo za nohte. Komunistična partija je na območju Primorske v tistem času imela še relativno malo pristašev. Stanko je pripadal ilegalnim voditeljem krščanskih socialcev; ti so se celotno predvojno obdobje borili proti fašistom in bili zato med ljudstvom priljubljeni, ampak so bili "rezervirani" do članov OF. Po vrnitvi iz zapora se je nameraval priključiti partizanom, vendar kot vodja krščanskih socialcev. Potemtakem bi lahko bil potencialni tekmec voditeljem komunistične partije, česar pa ti znotraj partizanskega gibanja niso dopuščali.
Stanko je bil moteč tudi zato, ker je protestiral in obsojal umor 14 Cerkljanov, zlasti svojega prijatelja kaplana Piščanca, za katerega je bil prepričan, da je nedolžen. Ti so bili pobiti s strani VOS-a brez dokazov po nemškem napadu na partijsko šolo v Cerknem.
Stankova žena Danica se je na nek način zamerila komunistom (Borisu Cergolu, Vidku Hlaju, Bernardu Šemerlu), ker se je po njihovem mnenju oddaljila od komunističnih idej. Poročila se je s človekom, ki je zagovarjal povezovanje vseh strani, sredinsko usmerjenost – ne pa radikalne smeri. Zaradi tega so jo nekateri imeli kar za izdajalko.
Še danes se ne ve, kdo je izdal ukaz za umor. Iz posrednih dokazov je mogoče razbrati, da dejanje ni bilo odobreno s strani Pokrajinske komisije VOS-a, pač pa je dovoljenje dal samvrh Komunistične partije Slovenije. Po besedah osebe,ki želi ostati neimenovana, naj bi umor zagrešili Slobodan Šumenjak, Albert Gruden – Blisk in Vidko Hlaj kot vodja.
Stankovi sestri Zofki, ki je bila partizanka in aktivistka OF, so kasneje zatrdili, da so ga ubili "naši", ker da je bil Stanko belogardist. Uradna razlaga s partizanske strani in socialističnih povojnih oblasti pravi, da so umor zagrešili četniki ali belogardisti. Umor je zagotovo preiskovala tudi nemška vojska kot okupacijska oblast, vendar se raziskovanja njenih arhivov v Nemčiji ni lotil še nihče.
O podrobnejšem dogajanju in še drugi vprašanjih v zvezi z umorom si lahko preberemo v obsežni knjigi Martina Breclja – Anatomija političnega zločina.
Avtor knjige si je pridobil dostop do arhivov v Rimu, Gorici, Ljubljani. Pot ga je vodila tudi do osebnih arhivov določenih posameznikov. Poiskal je pričevalce iz tiste dobe. Podatke in poizvedbe je iskal tudi pri Slovencih v Argentini. Raziskal in preveril je številne dokumente, ki so bili še do nedavnega zaprti za raziskovalce tega umora. Martin Brecelj pravi, da direktnega dokaza ni, odkril pa je veliko indicev (posrednih dokazov), ki kažejo na storilce.
Robert Petejan in Marta Pavlin
