V psihiatrično bolnico sem leta 2002 prišla prostovoljno po manjšem sporu s starši ter zaradi osebnih stisk v srednji šoli, saj sem občasno doživljala hude depresije. Ko sem prišla na zaprti oddelek psihiatrične bolnice Ljubljana Polje, se mi je  prav vse skupaj zdelo zelo zabavno, vse dokler ni prišla ura, ko je sestra rekla :"Gremo v vrsto, zdravila so na vrsti." Ker sem bila "novinka", sem zdravila zavrnila, saj se mi je zdelo, da imam vso pravico, ker sem v psihiatrično bolnico prišla prostovoljno. Ker so me še vseeno prosili, naj vzamem in sem jih znova odklonila, so se name "spravili" medicinski tehniki in medicinske sestre in me z jermeni privezali za roke in noge na posteljo. Žal sem videla priveze tudi drugih mojih "soborcev" psihiatrije, slišala nešteto žalostnih zgodb ... Tam na postelji sem bila privezana najmanj 3 dni. Prisilili so me v jemanje psihiatričnih zdravil,  po katerih sem se počutila omamljeno oz. "zadeto". Ker sem bila tako omamljena, niti staršem, ki so prišli na obisk v bolnico, nisem povedala o privezu, saj sem bila zelo omotična. Do leta 2008 sem bila hospitalizirana najmanj 20 krat, saj se mi je moje zdravstveno stanje pod psihiatričnimi zdravili zelo poslabšalo. Ob jemanju psihiatričnih zdravil, mi je slina tekla iz ust, včasih mi je oči obrnilo v nebo, roke so se mi tresle, trzala sem z nogo, dobila sem izcedek iz prsi... Nekaj let kasneje sem se pod psihiatričnimi zdravili zredila tudi do 15 kg, ob jemanju nekih zdravil nisem mogla premakniti ne rok ne nog, sčasoma pa so prišli tudi hudi glavoboli, zastajanje blata ... Bila sem tudi v psihiatrični bolnici Pohorski dvor v Mariboru, kjer sem videla žensko, zaprto v mreži, v  Psihiatrični bolnici Idrija pa so ženske ponoči tako kričale, da sem si morala s prsti zatiskati ušesa, ker nisem vedela, kaj jim delajo. Najhuje je bilo, ker sem imela pod antidepresivi pospešene misli na samomor in zelo nasilne misli (to piše tudi v navodilih tablet). Starši so na začetku verjeli psihiatrom, kasneje ne več, ker so videli moje počasno propadanje. Oče mi je sam rekel, naj zdravila vržem proč,  saj sem mislila, da se mi bo od tablet zmešalo. Leta 2008, po hujšem poskusu samomora, ko sem se najedla antidepresivov in uspaval, so me komaj rešili ..., zato sem počasi ''svoje življenje prijela v svoje roke." Psihiatri so me navadili tudi na pomirjevala in uspavala, zato je bila moja odločitev, da se postavim na noge, zelo težka. Pojavili so se resni odtegnitveni simptomi, 14 dni nisem zaprla oči, tresla sem se, mislila sem, da se mi bo zmešalo, imela sam hude napade panike in tesnobe. A nekje v daljavi sem verjela, da mi bo uspelo to premagati in zmagati ta boj, ponoči sem molila in prosila Boga, naj mi pomaga, čez dan sem tekla, pospravljala, pomagala mami in očetu na njivi, na polju ... Psihiatri so takšnemu stanju ponavadi rekli, da se ti je poslabšalo, a to je laž, saj gre za resne odtegnitvene simptome,  kar piše v navodilih vseh psihofarmakov. Priporočam knjigo ''Psihiatrija je lahko nevarna za vaše zdravje'', psihiatra Williama Glasserja in knjigo Tanje Lamovec ''Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup''.

Sčasoma je najhujša kriza minila. Zame je bil to čudež, doma nisem takoj povedala, kaj se mi je dogajalo ..., saj sem bila še prestrašena od teh zdravil. Počasi sem si našla službo, delala sem kot pomožna mizarka, komisionarka, v podjetju z vrednostnimi papirji. A nikdar nisem pozabila, kako hudo so mi psihiatrična zdravila poškodovala um in telo. Kadar me je poklical kakšen znanec iz psihiatrije in je rekel, da je spet en "naš soborec" naredil samomor, sem takoj pomislila, da se mu je zmešalo od vseh tistih zdravil. Leta 2011 sem se preselila v Maribor, kjer sem bila zaposlena kot animatorka, čistilka, na koncu kot vodja animatorjev. Februarja 2013 sem se zaradi poškodbe roke preselila v Ljubljano in istega leta decembra odprla svoje podjetje. Vodila sem promocije za avtomobilsko podjetje, pod seboj sem imela okoli 50 študentov. V času "zdravljenja" (danes temu rečem pohabljanja) na psihiatriji pa bi mi skoraj vzeli opravilno sposobnost, saj sem bila pod psihiatričnimi zdravili tako omamljena, da sem bila nesposobna za delo. Oktobra 2014 sem prvič spregovorila za revijo Jana, potem so me povabili še na intervju za revijo Naša Žena (zdaj Ženska), povabili so me na intervju na portal Za.misli.si, kjer danes prostovoljno intervjuvam žrtve psihiatrije. Predvsem pa sem zelo vesela povabil, da predavam o svoji zgodbi po celi Sloveniji, kjer se pogumno izpostavijo še vsi ostali in povedo svoje izkušnje in razmišljanje. Gostja sem bila tudi v oddaji Zvezdana, povabili so me tudi na mednarodno konferenco o deinsticionalizaciji, ki opozarja na zastarel in nevaren način zdravljenja ljudi, ki so v stiski. Danes svetujem ljudem o depresiji, imam individualna svetovanja in motivacijska predavanja po celi Sloveniji ter opozarjam ljudi, da naj pazijo na svoje zdravje, naj se posvetujejo o stranskih učinkih zdravil, ki bi mene lahko pognali v grob, če se ne bi sama postavila na noge. Ljudi učim, da so sami odgovorni za svoje življenje, učim jih, naj najdejo stik s samim seboj in s svojim stvarnikom oziroma vesoljem (narava, kozmus), predvsem pa je zelo pomembno, da povedo vse, kar jim leži na duši, in da se naučijo razmišljati bolj pozitivno in optimistično. Živimo danes, današnji dan je pomemben. Preteklosti nihče ne more spremeniti. Treba je odpustiti in ŽIVETI DALJE. Učim in predavam tudi razumevanje o zakonu privlačnosti,ki je najmočnejši zakon v vesolju, in ki deluje, ali verjameš ali ne,  meni je življenje popolnoma spremenil. Še v Svetem pismu piše, evangelij po Marku 11:24: "Karkoli prosite v molitvi, VERJEMITE, da ste to že dobili in imeli boste."  Torej, kar boš verjel, to boš dobil. Naj bodo naše misli čim bolj HVALEŽNE IN POZITIVNE, ker potem življenje postane eno veliko zabavno potovanje. :-)

Na kocu moram povedati, da sem zelo hvaležna Bogu za to, da mi leta 2008 ni odpovedalo srce, več kot en dan se nisem nič zavedala. Zelo hvaležna sem moji mami za to, da je na koncu verjela meni, ne več psihiatrom, hvala tudi očetu, sestram in bratoma, ki so me v najhujših stiskah skušali razumeti. Vem, da sem izgubila veliko let, in da med nami nikdar ne bo več isto kot pred vstopom na psihiatrijo, a se trudim, da bi bila med nami spet harmonija. Hvaležna sem tudi vsem mojim prijateljem, vsem ljudem po celi Sloveniji za tolikšno podporo, saj sem načela eno izmed najbolj varovanih skrivnosti za zidovi psihiatrije.

Besedilo in foto:  Barbka Špruk