XI. olimpijske igre, ki so se med 1. in 16. avgustom leta 1936 odvijale v nemški prestolnici, so zagotovo zaznamovale takratne politične razmere (Že leta 1933 se je v Nemčiji začel počasen, a vztrajen vzpon nacionalsocialistične stranke z Adolfom Hitlerjem na čelu, v Španiji pa se je julija 1936 pričela španska državljanska vojna). Razmeram navkljub se je uradne slovesnosti ob odprtju poletnih olimpijskih iger na stadionu udeležilo približno 100.000 gledalcev, v šestnajstih dneh tekmovanj pa je bilo prodanih prek 4.000.000 vstopnic.[2] 1. avgusta 1936 so na slovesnosti prvikrat svečano prižgali tudi olimpijski ogenj, ki je na olimpijske igre iz Grčije prvič pripotoval prek sedmih držav (Grčija, Bolgarija, Jugoslavija, Madžarska, Češkoslovaška, Avstrija in Nemčija). Olimpijske igre so tokrat tudi prvič predvajali prek malih zaslonov, a ti so bili nameščeni zgolj v bližini stadiona, saj domačih televizorjev seveda takrat še sploh ni bilo. Edine novice o odprtju in slovesnosti na olimpijskih igrah so v naše kraje prinašali časopisi ter radio. Takratni časopis Slovenec je tako o otvoritveni slovesnosti poročal: »… Godba je zaigrala dve nemški himni, zadonel je olimpijski zvon, sledil je mimohod sodelujočih držav. (Sodelovalo je 49 držav in 3.963 športnikov in športnic.) … Hitler se je dvignil s sedeža in oznanil, da so olimpijske igre odprte. Zadonele so topovske salve nemške mornarice, fanfare so zaigrale olimpijsko himno, na najvišjem drogu pa se je počasi dvignila olimpijska zastava. 30.000 golobov pismonošev iz vseh delov sveta se je dvignilo višje in višje, napravilo nekaj krogov nad stadionom in nato odletelo vsak v svojo smer oznanit svetu, da se je olimpijada začela.«[3]
Takratna reprezentanca Jugoslavije je štela 120 članov, med njimi le 23 slovenskih športnikov in 5 slovenskih športnic. Berlinskih olimpijskih iger se je kot zadnjih v svoji bogati karieri udeležil tudi takrat 37-letni telovadec in olimpionik Leon Štukelj, ki je v Berlinu kot edini predstavnik Jugoslavije v vaji na krogih osvojil srebrno kolajno. Berlinske olimpijske igre so se v zgodovino vpisale tudi po uspehih temnopoltega ameriškega atleta Jesse Owensa, ki je osvojil kar štiri zlate medalje (100 m, 200 m, daljina in štafeta 4 x 100 m) ter mladi 13-letni Američanki Marjorie Gestring, ki je postala najmlajša dobitnica olimpijske medalje v zgodovini z zmago v skokih v vodo z deske.[4]
Lukovčan France Cerar se je XI. olimpijskih iger udeležil kot sodelavec Radia Ljubljana, skupaj s skupino 787 izletnikov Športnega kluba Planina, ki je organiziral devet dni trajajoči izlet (Med 5. in 14. avgustom 1936). V dveh posebnih vlakih, ki sta skupno štela 13 vagonov, in s skupnim potnim listom vseh potnikov, ki je tehtal kar 3 kg in pol, je izletnike pot vodila iz Ljubljane prek Salzburga in Münchna v Berlin. V nemško prestolnico so prispeli 7. avgusta (7. dan olimpijskih iger). Izletniki so si 9. avgusta ogledali še severnonemško mesto Hamburg, sicer pa so čas preživeli ob odkrivanju lepot in znamenitosti velemesta. Tudi o tem je v svojih novicah v slovenskih deželah poročal časopis Slovenec: »Občudovali so na razglednih avtobusih mesto, ogledovali si Potsdam, se vozili na ladjah po jezerih okolice, … strmeli nad vrvenjem velemestnega življenja, najbolj pa nad prireditvami olimpijade.«.[5]
Svojih prigod v Berlinu France Cerar žal ni zabeležil na papir, a do današnjih dni so se iz Berlina ohranili odlični fotografski posnetki, prek 50 jih je, ki jih je France posnel na ulicah Berlina in na olimpijskem stadionu. Ohranjene fotografije so postale odlične pričevalke olimpijskega vzdušja v Berlinu in neprecenljiv dokument časa. France Cerar je namreč na olimpijske igre vzel tudi svoj fotoaparat, po katerem se ga prav zagotovo spominjate tudi starejši prebivalci Lukovice. V svoj objektiv je poleg vrveža v Berlinu, česar zagotovo ni bil vajen, ujel še spomenik nemškega državnega kanclerja Otta von Bismarcka, ki je prvotno stal pred stavbo nemškega Reichtaga, t.i. Haus Vaterland oziroma Hišo narodov, ki se je lahko v 30-letih pohvalila z največjo kavarno na svetu, kinodvorano in številnimi tematskimi restavracijami ter Brandenburška vrata v zahodnem predelu Berlina. Uspelo pa mu je posneti tudi odlično fotografijo 788 slovenskih izletnikov na peronu v Hamburgu ter svoja doživetja v Münchnu in Salzburgu, kjer so se izletniki na svoji poti še ustavili. V posebnem albumu z všitimi simboli olimpijskih iger, so se ohranile tudi fotografije olimpijskega dogajanja. Poleg plavalnega bazena in atletskih stez z atleti je posnel še nepregledno množico navdušencev in navijačev na in pred stadionom. Nekaj fotografij vam predstavljamo tudi v tokratni številki Rokovnjača.
Ob tej priložnosti bi se hkrati v Muzeju novejše zgodovine Slovenije zahvalili svojcem Franceta Cerarja, ki so v skrbništvo muzeja prepustili celotno ohranjeno zapuščino svojega očeta ter županu Mateju Kotniku, ki je poskrbel za prvi stik med sorodniki in muzejem.
Andreja Zupanec Bajželj, Muzej novejše zgodovine Slovenije
[1] Povzeto po: http://www.rtvslo.si/sport/oi-2012/foto-video-olimpijski-ogenj-prizgalo-sedem-anonimnezev/288284 (7.08.2012)
[2] Glej: http://www.olympic.org/berlin-1936-summer-olympics (5.08.2012).
[3] Jutro, št. 177, 2. avgust 1936, str. 2.
[4] Povzeto po: http://www.olympic.org/berlin-1936-summer-olympics (06.08.2012).
[5] Povzeto po: Slovenec, št. 186, 15. avgust 1936, str. 15.
