Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
8°C
JUTRI
19°C
7°C
Oceni objavo

Zlata poroka Jelice in Jožeta Zupan iz Krašnje

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.
Pred petdesetimi leti, ko sta pred oltar stopila šolnik in "muzkontar" si mnogi niso mislili, da bo zakon trajal tako dolgo in, da bo tudi še po tolikih letih poln ljubezni in očarljivih zaljubljenih pogledov. Kajti kako naj gre skupaj šolnik, navajen reda in "muzkontar", ki ga skoraj nikoli ni doma in ima svoje pojme o redu? In ravno to, da ljubezen premaga vse ovire sta nam tokrat dokazala Jelica in Jože, kljub temu, da je v njunem skupnem življenju poleg otrok glavno violino igrala še glasba. In ravno glasba ju je tudi združila tistega davnega leta 1956 na skupnem koncertu pevskega zbora Glasbene šole iz Ljubljane in simfoničnega orkestra je namreč preskočila iskrica, ki sem ter tja skače še sedaj. In na prvem zmenku je Jože prišel z šopkom, a ne takšnim, kot ga je imela Jelica na zlati poroki, ampak šopkom gozdnih jagod in mogoče je bilo ravno to odločilno, da je Jelica rekla da. In tako sta se vzela pred 50 leti tam v Čemšeniku, kjer je za dobro vzdušje skrbel ansambel Rudija Bardorferja, kjer je igral tudi Jože. Potem sta si dom ustvarila v Ljubljani na Ježici in nato prišla v Krašnjo. Njun zakon bogatijo trije otroci in pet vnukov, ki so pri starih starših preživeli najlepša leta otroštva. Preko dvajset let že vodita mešani cerkveni pevski zbor, nekaj let, kar deset tudi otroškega v cerkvi svetega Tomaža v Krašnji. A tokrat za slovesnost zlate poroke sta dala domačim pevcem prosto, saj so  z veseljem prišli prepevat k sveti maši člani Domžalskega komornega zbora in že tako lep obred polepšali še z petjem. In ker jabolko ne pade daleč od drevesa smo prisluhnili poleg pevcem še glasbilom na katere sta  igrali vnukinja in nečakinja. Od doma sta se tokrat napotila kar peš in Jože je svojo izvoljenko z roko v roki popeljal proti cerkvi svetega Tomaža., kjer so ju že pričakali številni sorodniki, prijatelji in znanci, ter pevci domačega cerkvenega pevskega zbora. Domači župnik Anton Potokar je tokrat v svojem nagovoru izrazil najprej zahvalo Bogu za njunih skupaj preživetih 50 let in se ob tem poudaril, da ne vemo koliko jima jih še nameni. Potem pa spregovoril o tem, da je življenje sestavljeno iz solza, hrepenenja po višinah, iskanja sreče in verige razočaranj. Obenem je življenje pesem veselja, radosti, žalosti in trpljenja. Zakonca pa nista bila povezana samo med seboj, ampak tudi z glasbo in njuna skupna ljubezen in ljubezen do glasbe ju je pripeljala do častitljivega jubileja. Ob tem ne moremo mimo tega koliko je zakonov, kjer ljubezen traja kratek čas in se ob prvi večji oviri ustavi. Vajino življenje, življenje polno svetlih trenutkov, veselja, toplih žarkov je lahko vodilo mnogim zakoncem. Obenem jima je zaželel še obilo radosti in veselja, ter lepih trenutkov, ki jima jih pripravlja Bog v svoji dobroti na njuno jesen življenja. Na koncu svete maše, po ponovni obnovitvi zakonskih obljub se je v imenu zlatoporočencev zahvalila Jelica vsem zbranim, posebno še g. župniku Antonu Potokarju, za obred obnovitve zakonske zveze, Domžalskemu komornemu zboru, organistki in violinistki za prelepo petje in igranje, ter vsem zbranim, ki so s svojo prisotnostjo praznično vzdušje naredili domače in prijetno. Na koncu smo praznovanje sklenili kar na prostoru pred cerkvijo, kjer se je veselo razpoloženje ob pijači in jedači nadaljevalo še v čas kosila. In, da ne boste mislili, da je bilo brez petja, kje pa, kar tekmovali so kdo bo pel, vmes pa še harmonika in naj še kdo reče, da zlata poroka ni dogodek. Tokrat je bil tako za Jelico in Jožeta, kakor za vse prisotne, zato draga slavljenca naj vajino že tako bogato skupno življenje krepi zdravje, zvestoba in potrpljenje še na mnoga skupna leta. 

Oglejte si tudi