Dan ,ki so si ga mnogi gluhi že dolgo želeli je sedaj 14. november, dan ko v Sloveniji prvič na državni ravni obeležujemo dan znakovnega jezika. Vse lepo in prav ,a vendar malce žalostno, saj gluhim, njihovim potrebam in težavam namenjamo le en dan. Po temu dnevu pa se le redki spomnijo, da so še drugačni od nas slišečih, drugačni od nas , takšni, ki imajo drugačen potrebe, ki pa niso prevelike.
Letošnji dan slovenskega znakovnega jezika poteka pod geslom „Moje roke so moj jezik“. Ob tem pa ne pozabimo ,da lahko veliko, čeravno ne obvladamo znakovnega jezika naredimo za naše boljše razumevanje z neslišečimi že s tem, da vzamemo v roke svinčnik in list in napišemo tisto o čemer bi se sicer pogovarjali. Da je 14. november postal dan slovenskega znakovnega jezika sta si prizadevala ministrstvo za delo in Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. Na ta dan leta 2002 smo po desetletjih prizadevanj dočakali uveljavitev zakona o uporabi znakovnega jezika, ki je ta jezik pravno izenačil s slovenskim jezikom. Ob tem ne morem tudi mimo zvenečih obljub politikov, ki obljubljajo vsemogoče , a premakne se nič, oziroma zelo malo. Največ iz našega načina komuniciranja z gluhimi lahko razberemo iz govora sekretarja zveze gluhih in naglušnih Matjaža Juharta, ki poudarja, da je gluhim znakovni jezik prvi jezik, slovenščina pa tuji jezik. Opozoril pa je na nekatere ključne probleme na tem področju. Med drugim na to, da nekateri posamezniki na ministrstvih ali univerzah še vedno ne razumejo, da gluhi pri procesu izobraževanja potrebujejo znakovni jezik, težava je tudi v dostopnosti do informacij. Predsednik zveze Mladen Veršič je menil, da so predsodki o gluhih čisto odveč. „Marsikoga je strah, ki stopi v stik z gluho osebo, saj niti ne ve, kako bi z nami spregovoril. Nekateri si vzamejo čas in napišejo par besed na listek, nekateri mislijo, da bomo čudežno slišali, če bodo začeli glasno govoriti. Morda celo kričati. Nekateri tako močno odpirajo usta, da mi ne vemo, ali govorijo nam ali se jim je kaj zataknilo v grlu. Največkrat pa se ljudje, ko ugotovijo, da smo gluhi, enostavno umaknejo. Sicer se umaknejo vljudno, a to nas ravno najbolj boli. Ne želimo, da je ljudi strah, ko so v naši bližini, saj smo čisto navadni ljudje, tako kot vsi, le da ne slišimo.“
Povejmo še to, da imajo gluhe osebe pravico do tolmača na vseh področjih dela in življenja, in sicer neomejeno in brezplačno. In ne le to, tudi to, da jih vzamemo za sebi enakega in, če nam ne gre od rok kretanje in ne vzamemo lista papirja in svinčnika jim podarimo vsaj nasmeh. Kajti prijaznost je jezik, ki ga lahko slišijo gluhi in vidijo slepi.
