Gasilec sem že od petega leta, ampak recimo, da sem začel malo bolj zares, ko sem imel sedem let.  Zdi se mi, da je to kar v družini, saj sta bila oba starša gasilca. V tistih časih je bilo očitno moderno, da smo vsi fantje hodili nekam (smeh), eni na nogomet, drugi sem ter tja, jaz pa sem poleg ostalih aktivnosti izbral še gasilstvo. Moj oče je bil poveljnik in predsednik društva takrat in tako pač potem gre (smeh). Ko te enkrat to res zagrabi, ne greš iz tega ven, potem pa pridejo še prijatelji in znanci, s katerimi se družiš in tako smo ostali gasilci do danes.

Ste kdaj razmišljali, da bi opustili gasilske aktivnosti?

Da bi prenehal z gasilstvom do današnjega dne nisem niti pomislil. Mogoče, da bi prenehal s kakšno veliko funkcijo v društvu, ki so se začele že relativno zgodaj, ampak da bi nehal biti gasilec, to pa definitivno ne.

Kaj vam pomeni gasilstvo?

Gasilstvo je del mojega življenja, nek del potrebe, da ko je treba nekomu nekaj pomagati, enostavno greš in pomagaš. Jaz temu pravim, da je to priučena navada, ki sem jo dobil z leti in potem ti to pride v kri.

S katerimi funkcijami ste začeli?

Začel sem s funkcijo predsednika PGD Lukovica, kjer sem tudi član in imam za seboj v društvu tri predsedniške mandate, prav tako sem bil eno leto tudi poveljnik gasilskega društva. V samem društvu v Lukovici smo mladi glede na gasilske funkcije relativno kmalu dobili možnost, da začnemo funkcionirati, za razliko od nekaterih drugih, kjer imajo še danes predsednike, ki so starejši. Da ne bo pomote, proti njim nimam nič, ampak se mi zdi, da to ni ravno v koraku s časom. Tudi današnja generacija, ki je aktivna, je relativno mlada za eno takšno društvo kot so na primer gasilci. Od leta 1997, ko je nastala Gasilska zveza Lukovica, sem bil obenem tudi tajnik in sedaj sem že drugi mandat predsednik, se pravi bom imel mandat do leta 2018.

Se spominjate kakšne gasilske akcije, ki vam je še posebno ostala v spominu?

Gasilske akcije so bile včasih popolnoma drugačne kot danes, v tem smislu, da je sam sistem funkcioniral glede na gasilsko sireno in ni bilo pozivnikov, ki jih poznamo sedaj. Nismo šli vedno na intervencije popolnoma oblečeni, se je tudi že zgodilo da je nekdo prišel pomagati direktno iz travnika. Pomembno je bilo, da se je pogasilo. Ni bilo vse tako striktno kot je danes, ko ne moreš oziroma niti ne smeš iti na intervencijo, če nisi primerno oblečen in opremljen. Danes tudi sirene ne tulijo kar tako vsepovsod, ampak ljudje vidijo, da se gasilci nekam odpeljejo z lučkami in nič ne vedo. Sicer pa v našem koncu v teh letih odkar sem od 18. leta naprej lahko gasil, pravzaprav zelo veliko sila pomembnih akcij ni bilo. V spominu so mi zagotovo ostale poplave pred tremi leti na Gradiškem jezeru, ko je bila definitivno nevarnost za celo dolino. Ponoči smo hodili sem in tja in čakali ali bo jez zdržal vso to vodo ali je ne bo. V tej fazi, kot je bilo to takrat, jezero v praksi ni bilo še nikoli stestirano. Če ni zadeva res vezana na bližino doma, gasilci ne delamo razlik, saj so za nas vse akcije enake. Če ti nekdo reče, da moraš mačka potegniti iz kanala ven, ker se je zataknil, če nekomu poplavlja voda v kleti ali zagori, gremo ne glede na situacijo gasilci z enim namenom tja in vsaj jaz ne ločujem med nalogami oziroma intervencijami, ki sem jih naredil. V bistvu so vse akcije pomembne in konec koncev nikoli ne veš. Mogoče je bilo to v Gradišču interesantno zaradi tega, ker nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo, niti ni bila silna intervencija, bilo je bolj tekanje sem in tja, saj je bilo v istem večeru zaradi dežja od 10 do 15 intervencij in se je vse dogajalo z zelo veliko hitrostjo. Izpostavil bi tudi požar v papirnici Količevo, saj smo imeli gasilci iz tega konca možnost, da smo se srečali s takšnim požarom, ki ga v naših krajih (hvala bogu) ni. Tam se je pokazalo, da je lahko gasilec tudi dva do tri dni na intervenciji, saj ogenj ni in ni ponehal. Na takšnih intervencijah človek tudi preizkuša samega sebe in vidiš, da ne moreš funkcionirati več kot nekaj ur in da je zelo pomembno, da imaš nekaj ljudi za sabo, ker bolj kot smo gasili, bolj je papir gorel.

Ste se med kakšno intervencijo ustrašili za svoje življenje?

Ne. Iz čisto preprostega razloga, saj takrat ko sem bil mlajši in niso bile te stvari tako stroge, kot so danes, jaz pravim, da si itak mlad pa neumen, saj ne razmišljaš, ko te žene adrenalin. Mogoče po tem, dan kasneje, ko se usedeš in se vprašaš, če ti je bilo potrebno iti na tistih sedem metrov visoko na lestev, ampak takrat ko greš, pa niti ne pomisliš. Odkar so v zadnjih 20-ih letih te stvari res poostrene, je na samem izobraževanju in usposabljanju gasilcev toliko narejenega, da fantje, ki gredo na intervencijo, vključno z menoj, smo prepričani, da to znamo in zmoremo narediti. Če nekaj ne zmoreš, potem rečeš da ne boš šel in tudi ne stopiš naprej.  Vseeno mislim, da ima vsak človek pri sebi določeno mero strahu, strah, ki je pozitiven, vendar če vidiš, da ni problema, potem greš in o tem niti ne razmišljaš. 

Katere so kvalitete dobrega gasilca?

Marsikdo bo rekel, da je znanje vrlina, ampak meni se ne zdi čisto tako. Znanje je nekaj, kar se človek nauči,  torej če se hoče naučiti, osebno za edino vrlino kot življenjsko štejem vrlino odrekanja tudi za ceno lastnega življenja, da pomagaš nekomu drugemu. Večina ostalih stvari je ali naučenih ali priučenih oziroma umetno narejenih. K odrekanju spada tudi srčnost pri svojem delu in tisto, da greš, brez da bi pomislil na to, zakaj pa pravzaprav moram nekam iti.  Ko ti piska pozivnik oziroma je včasih tulila sirena, nihče ni razmišljal, ali me bodo potrebovali, ampak si v hipu pustil, kar si delal in si brez pomisleka šel. Tisti, ki še danes tako razmišljajo, zanje lahko rečemo, da so gasilci, malo drugače je pri poklicnih gasilcih, ki to delajo za denar, vendar ne gre čisto vsak med poklicne gasilce, saj če človeka gasilstvo to ne veseli, potem si bo našel delo, ki bo bolj humano do samega sebe.

Smo po vašem mnenju prebivalci občine Lukovica dovolj osveščeni o požarni varnosti?

Če bi sodili po številu in tipu intervencij ter vrstah nesreč, ki se zgodijo, bi lahko rekli, da ja. Intervencije so, ampak niso takšne, da bi bile zaradi tega, ker so ljudje malomarni, so tudi izjeme, ki se po navadi zgodijo pri dimniških požarih, ker ljudje pred zimo ne očistijo dimnikov. Prav tako, če pogledamo celotno prebivalstvo v občini, nas je vmes od 20 do 30 odstotkov v gasilskih vrstah, kar tudi pomeni, da je v vsaki tretji družini en gasilec.

Na čem je bil glavni poudarek v letošnjem mesecu požarne varnosti?

Osrednja tema letošnjega meseca požarne varnosti se glasi »Začetni požar lahko pogasite sami« in je bila določena s strani Gasilske zveza Slovenije. To je nekaj, kar lahko ljudje dejansko storijo sami in ko so sami pogasili začetni požar, so naredili skoraj vse. Gasilska zveza Lukovica pa posebnih aktivnosti v mesecu požarne varnosti ni pripravljala, saj je pravzaprav sestavljena iz društev in preko poveljstev ter poveljnikov koordinira in društva izvajajo aktivnosti. V oktobru se je v okviru začel nadaljevalni tečaj za gasilca, ki se bo izvajal pod okriljem Gasilske zveze Lukovica. V PGD Lukovica bo konec meseca akademija, kjer bo društvo svečano prevzelo novi pridobitvi, in sicer poveljniško vozilo in čoln, v PGD Blagovica načrtujemo sektorsko vajo, dan odprtih vrat za otroke iz vrtca in šolarje bo v PGD Krašnja, potekala pa bo tudi društvena vaja. PGD Trojane bo v oktobru preizkušal opremo, potekal bo pregled hidrantnega omrežja na področju Trojan, v Šentgotardu bo gasilsko – reševalna vaja, kjer bo poleg PGD Trojane sodelovala tudi osrednja gasilska enota iz Blagovice. V PGD Prevoje se posvečajo izgradnji gasilskega doma in v novem delu, ki so ga že prevzeli, bodo imeli del gasilskega muzeja. Prav tako so vsa društva aktivna tudi med letom, če ne drugače vsaj vsako soboto v rodiščih, organizirani pa bo tudi nadaljevalni tečaji za gasilca, kjer se bo od oktobra do predvidoma marca izobraževalo 50 bodočih gasilcev, z zaključno vajo v Centru za zaščito in reševanje na Igu.

Koliko mladih je med prostovoljnimi gasilci v Črnem grabnu?

Glede na podatke v gasilski evidenci, ki jih kaže naša gasilska aplikacija Vulkan, nas je v vseh petih društvih 737 članov. Prav tako ne smemo pozabiti še na tiste, ki so naši podporni člani in nimajo enakega statusa, kot so ga imeli. Od tega je mladih članov do 27. leta 330, kar pomeni, da je praktično 500 članov mlajših od 30 let.

Ali imate občutek, da se ljudje v celoti zavedajo, kako pomembno je gasilsko delo?

V preteklosti, ko še ni bilo Gasilske zveze Lukovica, se mi je zdelo, da se je na gasilce gledalo drugače kot danes, saj so gasilci po intervencijah po navadi zavili v kakšno gostilno kjer so pogasili žejo, po možnosti z gasilskim kombijem in še vedno oblečeni v gasilska oblačila. Potem smo seveda gasilci tudi sami spoznali, da tovrstne stvari vplivajo na ugled in mnenje ljudi in naredili pravi korak v pravo smer, da smo se v zadnjih 10-ih letih oddaljili od »etikete«, ki smo jo imeli v družbi. Pomemben je odnos, da se ne izpostavljaš na mestih, kjer ni potrebno. Ljudem je vse bolj jasno, da so gasilci potrebni, da to ni samo en kamenček v državnem aparatu, ki porablja denar in okrog novega leta po hišah prodaja koledarje, ampak da je gasilstvo pomembna aktivnost. Nenazadnje so spoznali, da smo gasilci edini, ki lahko ljudem v primeru nesreče pomagamo, ker drugih enot naša država praktično nima. Vojska je poklicna, enote Civilne zaščite so bolj kot ne štabi, imamo jamarje, planince, gorske reševalce, ampak v tem sklopu nas je gasilcev največ in tudi k temu dojemanju gasilcev so v zadnjih letih dosti pripomogle nesreče, kot so bile na primer poplave v Železnikih. Ne samo, da so ljudje spoznali, da smo potrebni, ampak mislim, da so tudi tisti, ki nam dajejo denar, da lahko funkcioniramo, ugotovili, da na Gasilsko organizacijo in na gasilca, se lahko kadarkoli nasloniš.

Bili ste tudi predsednik PGD Lukovica. Ali je velika razlika med predsedovanjem v društvu in v gasilski zvezi?

Ja. Potrebno je vedeti, da ti kot predsednik društva komuniciraš z ljudmi iz tvojega domačega kraja, ki jih bolj ali manj poznaš in se videvaš z njimi že toliko in toliko časa. Predsednik društva ureja stvari, ki so društveno pristojne in v interesu posameznega društva, ne v interesu posameznika. Tudi na gasilski zvezi ne gre za interes posameznika, vendar gre za potrebo posamezne gasilske enote oziroma posameznega gasilskega društva. Čeprav je v naši občini le pet gasilskih društev,pa je ta potreba zelo, zelo različna. Glede na to, da tukaj ni zelo velika zveza in da poznam skoraj vse ljudi od Prevoj do Trojan, mi je verjetno precej lažje funkcionirati, kot nekomu iz Domžal. Najpomembnejše je pri predsedovanju zagotovo to,da sestaviš različna mnenja in ob tem ostaneš neopredeljen do stvari in težav, problemov in predlog na Zvezi, prav tako jih rešuješ neobremenjeno z društveno pripadnostjo. Moraš imeti širok in nevtralen  pogled na predloge, ki jih usklajuješ z načrti in obveznostmi. Sam sem že 10 let nazaj delaj, da ni higiensko istočasno upravljati obeh funkcij tako predsednika društva kot tudi predsednik zveze, saj sta to dve funkciji, ki se med seboj izključujeta, in sicer ali boš delal za gasilstvo od Prevoj do Trojan ali boš delal za gasilstvo lokalno le v enem društvu. Mnogo lažje je delati, če delaš samo za eno stvar - društvo ali zvezo. Prav tako smo postavili meje, da ne moreš biti doživljenjsko predsednik, ampak le dva manadata, ker se ljudje naveličajo in motivacija pade. Prav tako si prizadevam, da ni več delitve stvari na moje, tvoje, on je kupil, ampak so vse materialne stvari skupne, da se usklajujejo mnenja in se na koncu vsakega problema najde rešitev, ki je sprejemljiva za vse.

Vloga predsednika Gasilske zveze je na nek način tudi mediatorska?

Definitivno, saj toliko kot je ljudi, toliko je različnih interesov. V gasilski zvezi je toliko različnih pogledov na to kako naj bi gasilstvo funkcioniralo, kot je društev. Z organizacijskega vidika, je potrebno te stvari sestaviti, treba je biti pozitiven do soljudi, kateri pravzaprav delajo več kot sam predsednik. Predsednik v gasilski zvezi ima tako kot predsednik države bolj reprezentativno funkcijo in ne sme početi neumnosti. Funkcija mu vseeno ne daje neke silne vloge, ker ima zveza zato druge določene komisije, ki pa delajo in je predsednik bolj koordinator in mediator, da stvari lahko normalno tečejo, se zagotavljajo sredstva in se najdejo rešitve. S temi ljudmi, ki stojijo za menoj, se je treba pogovarjati, jim prisluhniti, včasih reči ne, najti kje drugje denar, da se nekaj zgodi, ... 

Na katere projekte se pripravljate v prihodnje?

Projektov je kar veliko (smeh). Absolutno se dela na prenovi načrta alarmiranja Gasilske zveze Lukovica, to je načrt, po katerem se iz centra za obveščanje 112 sprožijo intervencije in če ta načrt ni v redu narejen, potem seveda tudi naše interveniranje ni dobro. Delamo tudi na popravkih operativnih načrtov posameznih društev, saj vemo da se naše okolje zelo hitro spreminja. Od zadnjih načrtov imamo na novo gradiško jezero, avtocesto, dve novi bencinski črpalki v Lukovici, tunele na Trojanah, in seveda dolžnost gasilskih društev je, da so operativni načrti, po katerih se izvaja intervencija, usklajeni ter v koraku s časom. Prav tako je dolgoročni projekt, ki bi ga vsi želeli izpeljat, modernizacija gasilske opreme in vozil, čeprav moram reči, da je tega zelo veliko in ko vse sešteješ, prideš do takšnih vsot, da ne veš točno, kaj bi najprej naredil. Glede na to, kaj smo podedovali, ko smo šli iz Domžal pa do danes, lahko rečemo, da smo se zelo dobro postavili na noge. Zdaj se poraja tudi vprašanje, da bi morali kupiti veliko cisterno za podporo, saj je to zelo velik projekt in bo moral biti medobčinska zadeva, saj takšna stvar ni poceni in nimamo tako visokega proračuna v treh letih, da  bi to lahko sfinancirali sami. Potem imamo tudi tiste klasične projekte, in sicer da mladina ostane aktivna, da jo poskušamo privabljati, da se članice aktivno vključujejo v delovanje gasilskih društev in zveze. Za Lukovico lahko rečem, da naj samo izrazijo željo, da bi delale in je vsaka dobrodošla, ni nobenih kvot. Prav tako skrbimo tudi za veterane, saj smo mi zrasli ob njih in bi bilo zelo grdo, da bi jih kar odslovili, tako da bomo kar aktivni tudi še naprej.

Na katere stvari bi želeli še posebno opozoriti ob mesecu požarne varnosti?

Zdi se mi, da je pomembno svetovati ljudem, da si ob začetku kurilne sezone dajo pregledati dimnike in te stvari uredijo. Da ne bo prihajalo do tega, da skozi dimnik dim ne gre in potem zaradi tega zagori. Ne samo zaradi tega, ker je oktobe,r ampak na splošno svetujem ljudem, da če imajo opravka z napravami, ki bi lahko bile nevarne, naj si preberejo navodila, saj so priložena zraven ravno zato, da jih preberejo in tudi tisti del, kaj storiti, če slučajno naprava zagori. Potrebno je imeti red in paziti svoje stvari, vem, da to lahko tudi kaj stane, vendar je to vseeno več vredno, kot pa  zaradi svoje lastne malomarnosti klicati gasilce.