Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za petek, 24.02.2017

oblačno
Danes bo oblačno, ponekod na Primorskem tudi megleno. Padavine se bodo sprva pojavljale predvsem v zahodni polovici države, čez dan pa se bodo okrepile in razširile nad vso državo. Jugozahodni veter bo dopoldne oslabel, popoldne se bo veter obračal na severovzhodno smer.
8°C | 10°C
sobota, 25.02.2017
2°C | 10°C
nedelja, 26.02.2017
-4°C | 10°C
ponedeljek, 27.02.2017
-2°C | 13°C
torek, 28.02.2017
3°C | 13°C
Opozorila
Petek, 24.2.2017 ob 9h
Dodatnega opozorila ni.
8°C
10°C
oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

Vesel sem, da imam doma takšno podporo


ŠPORT, INTERVJU

| |
04.10.2013      8:03
A A

Vesel sem, da imam doma takšno podporo


22-letni Klemen Gerčar iz Prevoj je premaknil meje v motokrosu pri nas. Postal je namreč prvi, ki je uspel osvojiti naslov svetovnega prvaka v tem športu. 8. septembra se je na Slovaškem veselil laskave lovorike v razredu MX3. Simpatični in vedno nasmejani šampion se je veselil zmage na treh od skupno devetih dirk. Naslov je ob zvokih harmonike s svojimi navijači proslavil že na Slovaškem ter nato še na sprejemih v Lukovici in Brežicah.


Deli:

 

 

Kako ste se počutili, ko ste osvojili naslov najboljšega na svetu?

To so bile moje sanje vse od takrat, ko sem začel dirkati. Za to sem garal 18 let. Vseskozi sem imel ta cilj pred seboj. Ampak bolj kot realen cilj so bile to sanje. Po lanski sezoni, ko sem se boril za skupno drugo mesto, pa mi ga potem ni uspelo zadržati, sem začel resno razmišljati o letošnji sezoni in o tem, da bi lahko posegel po samem vrhu. To mi je uspelo na Slovaškem. Občutki so res fenomenalni. Zavedam se, da bo sedaj potrebno še bolj delati.

 

S sprejemom v Lukovici in v Brežicah je bil verjetno ves trud poplačan. Kako je bilo na teh sprejemih?

Še nikdar v življenju nisem občutil kaj takega. Lepo je bilo, da sem bil deležen takšne pozornosti in da se je v Lukovici zbralo tako veliko ljudi. Sprejem je bil zame res nekaj posebnega, ker so prišli vsi, od župana do mojih navijačev, sovaščanov … Sem preizkusil še to plat uspeha. Res je bilo lepo. Vesel sem, da imam doma takšno podporo.

 

Biti prvi zagotovo ni lahko, gre samo za eno mesto, vsi se borijo zanj in razlike med tekmovalci so verjetno majhne. Kako težko je priti do prvega mesta?

Kjerkoli želiš zmagati, se moraš res potruditi, ker je povsod nekdo, ki hoče biti prav tako prvi. Do zadnje vožnje, do zadnjega kroga, dokler ni padla zastavica, ni bilo še nič odločenega. V Orehovi vasi smo lahko videli, kaj vse se lahko zgodi v zadnjem krogu. Res je naslov nekaj posebnega, ker sem ga osvojil na zelo, zelo težek način. Mogoče zato občutim, da je bila to res tista prava stvar.

 

Kaj je bilo v letošnji sezoni drugače od prejšnjih?

Leta 2010 in 2011 sem imel nekaj težav s poškodbami, izbiro ekip in ostalimi malenkostmi. To me je potisnilo nekoliko nazaj. Zato sem si naredil načrt za leti 2012 in 2013, ki mi je v popolnosti uspel. Tega pa ne bi moral narediti brez ljudi, ki so mi pomagali. Velika sprememba iz leta 2012 do 2013 je bila, da sem začel sodelovati s kondicijskim trenerjem Matejem Cankarjem. Vsak dan sem treniral dvakrat ali celo trikrat. Na motorju sem dobro delal s trenerjem Nenadom Šipkom. Vsi elementi so se “poklopili”. Zagotovo je bilo tudi nekaj športne sreče, čeprav se je kar nekoliko poigrala z mano, saj sem na Slovaškem v prvi vožnji padel. Ampak k sreči je motor ostal cel, jaz sem ostal cel, in sem lahko pokazal, kaj znam.

 

Omenili ste že kondicijskega trenerja in trenerja za vožnjo. Koliko ljudi pa je sodelovalo z vami pri tem uspehu?

To je žal odvisno od finančnih sredstev, ki jih je bilo letos manj, kot sem pričakoval. Dejansko sam ne moram postoriti vsega. Sem član češke ekipe Ufo Racing, ki mi zelo veliko pomaga. Zagotovijo mi motor in material. Na dirki sta običajno prisotna šef ekipe in en mehanik. Omenil sem že Nenada Šipka, ki je poleg vloge trenerja za motor po potrebi opravlja tudi naloge mehanika. Matej Cankar skrbi za kondicijske treninge, na dirkah je prisoten tudi fizioterapevt Renato Remonato iz Italije.

 

Kakšno podporo ekip imajo vaši konkurenti?

Vse, ki sem jih omenil, so nekakšen minimum, ki jih potrebujem. Moji glavni konkurenti imajo nekoliko večjo podporo oziroma si vse to lahko privoščijo še na nekoliko višji profesionalni ravni. To pa je prav ta preskok, ki si ga želim storiti tudi sam v prihodnji sezoni, da bi lahko posvetil ves čas in trud samo treningom. S tem bi se 100-odstotno posvetil le treningom in se ne ukvarjam, kot sem se sedaj s tem, kdaj in kam bom šel po motor, kako bomo šli na dirko, organizirati priprave. Letos sem recimo vozil še s starim motorjem, letnikom 2012, in je bila sezona tudi s tega stališča zame velik izziv. Vsi ostali so imeli nove in izboljšane modele. S tem sem naredil velik preskok. Tudi zato sem imel kar nekaj težav, ko sem vozil dirke v razredu MX1, saj so mi tam zagotovili nove motorje letnik 2013, ki so bistveno spremenjeni.

 

Letos si že dirkal v elitnem razredu MX1 in osvojil točke. Stalno nastopati v tem razredu je verjetno vaš naslednji cilj ...

Kot sem že dejal, sem si konec leta 2011 postavil jasne cilje. Leta 2012 zmagati kakšno dirko v razredu MX3. To mi je uspelo z zmago v Orehovi vasi. Za leto 2013 sem želel biti svetovni prvak v razredu MX3 in s tem narediti za leto 2014 preskok v razred MX1. Do tega zadnjega cilja je šlo vse po načrtih. Sedaj bo potrebno najti ekipo za elitni razred. Mislim, da bo to mogoče, ker sem osvojil naslov svetovnega prvaka MX3, in da sem odpeljal že tri dirke MX1. Čeprav sem bil v slednjih že med dobitniki točk, si želim še več, saj sem se v teh treh dirkah predvsem navajal na drugačen motor.

 

Lahko, prosim, pojasnite razliko med tekmovalnimi razredi v motokrosu.

V razredu MX1 se dirka s štiritaktnimi motorji do prostornine 450 ccm, v MX2 do 250 ccm, MX3 pa je odprt razred oziroma dirkamo z motorji do 650 ccm. Ne glede na to je MX1 najelitnejši razred, kjer je tudi nekoliko večja konkurenca. Če potegnemo vzporednico s cestnim motociklizmom, gre za neke vrste razred MotoGP. Drugo leto se bo ta razred preimenoval v MXGP in si zato tudi želim nastopati v tem razredu.

 

Zasledil sem, da motokros sodi med fizično bolj naporne športe. Koliko je potrebno delati na tem, da si lahko uspešen?

Zelo malo ljudi se zaveda, da je motokros fizično zelo zahteven šport. Mnogi mislijo, da se usedeš na motor in se potem malo voziš po progi. Vsak, ki je preizkusil ta šport, ve, da še zdaleč ni tako. Potrebno je ogromno truda, dela in treninga, tako kondicijskega kot na samem motorju. Motokros je kombinacija kondicije, moči, koordinacije, eksplozivnosti, ravnotežja in občutka vožnje dirkanja z motorjem. V ZDA so naredili raziskavo in ga po fizični zahtevnosti uvrstili v isti rang, kot sta boks in alpsko smučanje. Tudi sam sem delal meritve in povprečno sem imel med dirko, ki traja 35 minut, srčni utrip okoli 180. Najvišji gre torej tudi preko 200. To pomeni veliko treningov. Sezona se zame začne 1. novembra, ko začnem s kondicijskimi treningi, decembra pa začnem počasi vključevati tudi motor. Letos mi pred sezono, zaradi finančnih sredstev, ni uspelo, da bi šel že decembra na Sardinijo. Tako sem bil tam samo dvakrat po dva tedna. Upam, da bom letos to nadgradil.

 

Sedaj ste imeli kup sprejemov. Pričakujete, da bo finančna podpora kaj večja?

Sem človek, ki verjamem takrat, ko vidim oziroma ko je stvar uresničena. Italijani imajo dober rek, ki pravi, da je med dogovorom in dejansko uresničitvijo še celo morje. Jaz se držim tega. Dejanja so tista, ki štejejo. Za zdaj sem bil deležen samo moralne podpore. Upam, da se bo iz tega v prihodnje kaj razvilo. Dejansko pa vidiš, koliko podpornikov imaš, takrat ko ti ne gre vse po načrtih, ko moraš trdo trenirati, trdo delati in konec koncev se sam spopadam s precejšnjimi finančnimi težavami.

 

Prebral sem, da vas sezona stane 50 tisoč evrov. Kako si jih sploh uspete zagotoviti?

Od svojega 19. leta sem popolnoma samostojen. Starši so me pripeljali do nekega nivoja, od tu naprej pa si sam urejam stvari. Idealna sezona me stane od 40 do 50 tisoč evrov. Nekaj že zberem, ampak ne v tolikšnih številkah. Zato znižujem stroške. Odpovem se dvomesečnim predsezonskim pripravam na Sardiniji, ki bi mi res koristile, in kot se omenil že prej, jih izvedem v dveh delih po 14 dni. Trenerja ne morem imeti na razpolago vse čas, zato delam tudi sam, kar nujno potrebujem, pa naredim z njim. To so malenkosti, ki odločajo. Če želim narediti preskok in nastopati v razredu MX1, bom moral zbrati ta sredstva. Čeprav se bo znesek še povečal, saj je v tem razredu šest dirk več, pet pa jih je tudi izven Evrope. Upam, da se bo našlo še več takih, kot so podjetja Makita, Akrapovič in Inotherm, ki mi pomagajo. Pri iskanju sponzorjev mi sicer pomaga Matej Žinkovič. Zelo bi bil vesel, da bi lahko prišel do tega, da imam 100-odstotno omogočene vse priprave.

 

Če prav razumem, potem niste samo dirkač, ampak delate tudi vse ostalo.

Prav to me loči od velike večine tekmovalcev. Sam organiziram veliko večino stvari. Češka ekipa je sponzor, ki mi nudi material in na večini dirk ta ekipa sploh ni bila prisotna. Organizirati sva se morala s trenerjem Nenadom Šipkom, ki je bil poleg trenerja za motor še mehanik in je prevzel del logističnih nalog. Ampak na koncu sem bil še vedno sam, ki sem se odločal, kako, kaj, kje in zakaj. Za to sem porabil ogromno časa, namesto da bi razmišljal, kje bi bil lahko hitrejši na progi, kaj moram narediti na treningu, da bom boljši.

 

Ste pa zelo vztrajni ...

Drugi bi lažje govorili o tem, kakšen sem. Ta šport imam rad, za ta šport živim in mi postaja neke vrste služba. Mislim, da sem kar vztrajen. Nikamor ne moraš priti, če nisi vztrajen in ne delaš trdo.

 

Značilen je vaš nasmeh. Navijači vas imajo zelo radi. Zadnje obdobje pa jih razveseljujete tudi z igranjem harmonike. Kje ste se jo naučili igrati?

To je bila želja, ki se je razvila pred približno tremi leti. Igra jo sosed Tomaž in sem si rekel, da bi tudi jaz igral harmoniko. Odpravil sem se k njemu in ga prosil, če bi me naučil. Rekel je, da ni problema. Prijazno mi je za začetek posodil svojo harmoniko, mi pokazal nekaj osnov in kolikor mi je čas dopuščal, sem se učil igranja. Oče je začel izdelovati harmoniko zame. Izteklo se je tako, da je bila končana ravno takrat, ko sem osvojil naslov svetovnega prvaka. To je bilo res nekaj posebnega, obenem pa je bilo to presenečenje, saj sem imel informacije, da do takrat ne bo končana. Gre za hobi, ob katerem se zelo sprostim, in misli obrnem tudi stran od motokrosa, ker konec koncev nisem robot.

 

Sedaj verjetno sledi zaslužen dopust.

Ne še. Pred mano so še tri dirke. Ena za državno prvenstvo, ena za reprezentančni pokal narodov in še na Češkem, kjer bom zastopal mojo ekipo. Potem pa bom imel 10 dni prosto in bi si res rad odpočil. Vse bi rad 100-odstotno odklopil, ker s pripravami za naslednjo sezono začnem že 1. novembra.

 

 

Leon Andrejka

foto: Goran Krošelj




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Lukovica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Glasilo Rokovnjač
Številka: 01
Izšla: 02.02.2017
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
Februar 24 25 26 27 28 1 2 3 4 5
25.02.2017 | Turizem
Pustna povorka

Bodite prvi pri oddaji mnenja.

Radio v živo