Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za nedelja, 11.12.2016

pretežno oblačno
Danes se bo oblačnost od jugozahoda širila v osrednjo Slovenijo. V severnih in vzhodnih krajih bo še precej sončno z jutranjo meglo. Čez dan bo ponekod zapihal zahodni veter. Najvišje dnevne temperature bodo od 5 do 11 stopinj C.
-3°C | 7°C
ponedeljek, 12.12.2016
0°C | 7°C
torek, 13.12.2016
-1°C | 1°C
sreda, 14.12.2016
-1°C | 7°C
četrtek, 15.12.2016
0°C | 4°C
Opozorila
Nedelja, 11.12.2016 ob 6h
Dodatnega opozorila ni.
-3°C
7°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

Tanja Šubelj: "Vidim tiste stvari, ki jih ......


INTERVJU

| |
25.06.2014      11:20
1
A A

Tanja Šubelj: "Vidim tiste stvari, ki jih drugi ne vidijo!"


Tanjo Šubelj je pot že velikokrat vodila mimo domačije Rus, prvič pa jo je obiskala približno šest let nazaj. Od takrat naprej je vzljubila dolino Črnega Grabna, kot da bi bila že celo življenje tu. Tudi z njenim neustavljivim zanosom, pomočjo, energijo in nalezljivo dobro voljo postaja domačija Rus prostor družabnega dogajanja in se vrača k svojemu prvotnemu poslanstvu. V vsem tem času odkar deluje društvo Skrinjca, ki je nastalo med drugim tudi z njeno pobudo, je bilo v domačiji že več kot 90 razstav in številni dogodki. Ti so v naše kraje privabil obiskovalce iz cele Slovenije ter tudi domačine, ki vedno bolj opažajo, da to ni več najemniška gostilna, kjer bi še vedno veljala prepoved vstopa s škornji. Prav nasprotno, saj jim je Tanja ponudila možnost, da pridejo kadarkoli na ogled, obenem pa jim pove, predstavi bogato zgodovino domačije in tudi razkaže, čeprav vidi le 1 odstotek vidnega polja.


Deli:

Na kakšen način vas je pot pripeljala v domačijo Rus?

Prišla sem pravzaprav po spletu nenavadnih okoliščin. Sama sem to domačijo Rus opazovala že kar nekaj let, ker je bila mama iz Štajerske in smo se vedno peljali tukaj mim. Zelo veliko sem tudi hodila tukaj okrog, ker imamo družinsko pekarno Lovrek. Veliko smo prodajali in ta okolica mi je bila zelo všeč, vendar pa mi domačija sama po sebi niti ni bila tako všeč.  Izgledala je kot speča kraljica, ni se veliko dogajalo okrog nje, da bi opazila veliko življenja. Potem pa sem se enkrat oglasila tukaj, ko še nikogar nisem poznala. Cveto mi je pokazal, kaj mislijo delati v domačiiji in ideja mi je bilo zelo všeč. Tako sem počasi skozi to kulturno dediščino in kulturo prišla sem, saj me ti področji nadvse zanimata.


S čim vse se ukvarjate?

Na domačiji Rus se ukvarjamo največ z oživljanjem kulturne dediščine, meni pa trenutno največ časa vzame družina Rus. Nekako sem se odločila, da bom Črnemu grabnu in celi Lukovici pokazala, kaj je bila domačija Rus skozi stoletja. Sama hiša ima prečudovito zgodovino, vendar jo judje v Črnem grabnu bolj poznajo kot gostilno, ker je bila v zadnjih 40-ih letih res najemniška gostilna. V samem času najlepšega razcveta je bila domačija vse prej kot gostilna. Tukaj je bila posojilnica denarja, bila je tobačnica, kjer so prodajali cigarete, tudi kvartopirnica je bila, trgovina in žganjekuha. Najbolj znana dejavnost domačije je bila vsekakor posojilnica in kreditna hiša, našli pa smo tudi ogromno dokumentov  v hiši in arhivih ter še celo nekaj denarja zakopanega v zemljo, kar je bilo za srečo.


Zanima vas kulturna dediščina. Tudi bratje Rus?

Ja, pišem tudi knjigo o tej domačiji in nekaj je predstavljenega tudi zgoraj v veliki knjigi. Zelo zanimivo, česar Lukovica ne ve, je tudi to, da je bil tukaj rojen gospod doktor Mauricius Rus, ki je leta 1903 diplomiral na Dunaju. Bil je zdravnik in napisal štiri knjige, med drugim tudi Prva pomoč in je bil pravzaprav v Ljubljani zelo priznan kot mestni fizik. Vseh pet bratov Rus je bilo zelo pomembnih in trenutno se z njimi največ ukvarjam, poleg aktivnostih v društvu Skrinjca. Slednje se je lansko leto ukvarjalo s snemanjem stare kulturne dediščine, nekaj  se še v tem letu drugače pa letos predvsem delamo oblačila skozi čas. S tem smo začeli lanskega decembra in letos zelo aktivno delamo čez celo leto.


Kaj točno s področja oblačil?

Vse, kar je povezano z modo in s starejšo modo. Zato je bila tudi ta modna revija 9. maja na malo drugačen način, drugače pa predstavljamo modo skozi čas. Imamo čez 24 oblačil, ki so bila za tisti čas pomembna in se udeležujemo raznih srečanj tako pri nas kot tudi v tujini. Ta oblačila so postavljena so v več časov, ne samo strogo v eno obdobje. Na takšen način pokažemo širšemu okolišu, kaj sploh Črni graben in domačija Rus pomenita.


Kje pa dobite ideje za vaše dogodke? Se porodijo sproti?

Ja kot društvo se usedemo in dogovorimo, kaj bomo počeli v prihodnjem letu. Veliko idej črpamo tudi iz delovanja bratov Rus, saj je njihova zgodba zelo zanimiva, med drugim so bili tudi ustanovitelji lovskega društva in pevskega zbora. Prav tako povezujemo tudi mesece, torej, kaj je tisti mesec aktualno, največ pa poskušamo delati na stari kulturni dediščini in ohranjati izročilo. Vedno se s člani društva pogovorimo, kaj bo v enem letu na razstavi, čez celo leto dogajalo, vmes pa vse pozivamo, da predlagajo, kaj bi bilo od teh delavnic in se sami javljalo. V petih letih smo imeli čez 90 razstav, evropske projekte, veliko večjih projektov, kjer je bilo potrebno vložiti kar nekaj truda, folklorne skupine, čezmejne skupine, ... V juniju imamo razstavljena zelišča, takoj za zelišči, smo imeli dogodek, kako naj mladi naredijo napitke iz kopriv, kremo iz kamilic, ki je veliko bolj zdrava, kot katera koli kupljena stvar. Prebolela sem tudi kožnega raka in lahko povem, da ni boljšega zdravila od tega, kar zraste na našem vrtu, saj je naše telo tega navajeno.  K takšnim aktivnostim pozivamo mlade, na mladih svet stoji in takšne potrebujemo.


Omenili ste kožnega raka, ki ste ga preboleli, vendar živite še z eno boleznijo za katero veliko ljudi ne ve?

Ja, jaz zelo slabo vidim, in sicer samo 1% vidnega polja, kar ljudje tudi zelo težko opazijo. Imam zelo zoprno bolezen, ki se ji reče Retinitis Pigmentosa. Trenutno je v cvetu neozdravljiva, ogromno ljudi pa čisto popolnoma oslepi in  tudi jaz sem oslepela zaradi nje, ko sem bila stara 28 let. Zaradi nje  sem bila 4 leta v Centru slepih in slabovidnih v Škofji Loki, kjer sem se naučila drugačnega življenja. Tam sem se naučila, da se nima smisla prepirati, ker s tem ko se prepiraš, nasprotnika užališ, sebe pa osramotiš. Glasno govorim zaradi tega, ker pač ne vidim, vendar se kljub temu ukvarjam se z zelo raznolikimi stvarmi, pa naj bo to kot v podjetništvu oziroma aktivnosti v okviru našega društva in domačije. Ideje za dogodke najdem tudi zaradi tega, ker ne vidim in vidim stvari, ki jih drugi ljudje ne vidijo.


Lahko malo pojasnite?

Domačini Lukovico vidijo, tako kot jo vidijo, ker jo vsak dan gledajo in jim je domača. Tudi jaz svoje vasi ne poznam v potankosti, ampak moram reči, da Lukovico pa vidim, in sicer na tako lep način. Ljudem oznanjam, da je zelo lep trg v Lukovici, vendar škoda ker je tako pust in prazen. Kljub temu lahko rečem, da takšnih trgov ni veliko, saj zanj vedo tudi v Metliki, ko sem se pogovarjala z eno gospo. Potem je tukaj tudii Bevčev muzej, Ajdovska deklica, čebelarstvo, severni del Atransa in res toliko raznolikih turističnih kotičkov v občini. Turistična društva so res aktivna v Črnem grabnu, samo današnji čas je pa takšen, da se ljudje ne udejstvujejo dogodkov. Mi smo se tako odločili, da se lociramo samo na samo domačijo in ponudili možnost vsem domačinom, da pridejo kadarkoli, si jo pogledajo. Mi jim jo predstavijo, razkažemo in povemo, saj vem zelo veliko o njej. Zadnja lastnica, ki je stara že 96 let gospa Majda Pavlič, je zelo zanimiva osebnost, s katero sem se veliko pogovarjala. Pred tem je tukaj v ni bila gostilna, ampak je bil majhen šankec, ki je bil namenjen samo za poslovne partnerje gospoda Francija Rusa, saj je delal kor ravnatelj v Narodni banki.  


Kako se mladi in občani udeležujejo vaših dogodkov, ki jih organizirate?

Bom rekla, da bolj slabo, moram pa reči, da so se odzvali, ko smo imeli delavnico izdelave nohtov, takrat so pa kar prišli. Smo poskušali komunicirati tudi s šolo in zelo velikokrat povabimo mlade, na primer klapa Sidro takoj odzove na naše dogodke.


Zakaj mislite, da je temu tako?

Samo 40 let najemniške gostilne, kjer je bila prepoved, da greš s škornji noter, je ustvarilo prepričanje, da je ta domačija nekaj več, kar pa v resnici ni. Zelo je bila včasih prijazna krajanom, ker so tukaj ljudje delali, hodili v tabore, kosit, ... Samo včasih je bilo, da ljudje niso vrnili denarja, ki so si ga izposodili, se je kaj zgodilo in ljudje so si to zapomnili. Sem je zahajal tudi gospod Kersnik, saj je bil kvartopirec pa gospod Bitenc, ki je bil ravnatelj šole. O tem, zakaj se domačini ne odzovejo večkrat in ne pridejo na naše dogodke, sem razmišljala tudi sama. Prišla sem do ugotovitve, da tudi jaz sama ne vem, kaj se dogaja tam, kjer živim. Je že tako, da se mora že res nekaj velikega zgoditi, da sploh zaznamo, da se nekaj dogaja. Na majski prireditvi, ki je potekala na domačiji je bilo vsaj 10 vaščanov, ki niso vedeli, da smo tukaj aktivni in se dogajajo različne stvari. 


Kakšne ideje imate za v bodoče?

V prihodnje nameravamo organizirati tudi večerje v temi in trenutno delamo na tem, da bomo vse zatemnili. Stregli bodo slepi natakarji, želimo pa ustvariti popolno temo, da bodo ljudje morali uporabiti ostala čutila pri večerjanju. Ta koncept večerij v temi je v tujini zelo priljubljen, v Sloveniji pa to storitev ponujajo v restavraciji Origano v Ljubljani, vendar ti tam le zavežejo oči.


Veliko se posvečate slepoti ...

Ja, to me sprašujejo tudi drugi ljudje. Posvečam se ji zato, ker slepota sploh ni hendikep, je po mojem mnenju rak dosti hujši. Slepoto, ko enkrat začneš živeti, čisto lepo sprejema. Čeprav je težko zaradi tega ker imam sama na primer ozko vidno polje, kot bi gledal skozi paličko. Ljudje tega ne sprejemajo in ne vedo, kaj to sploh pomeni. S tem se nisem čisto takoj sprijaznila, potem pa sem prišla do tega spoznanja, da če z dvema prstoma kažem na nekoga, še vedno s tremi prsti kažem nase in sem enaka kot drugi. Rekla sem si, da ne bom delala več takšnih stvari in sem začela sprejemati druge ljudi, čeprav se mi je najprej zdelo kot da bi me obsojali. Imajo pravico, da mislijo tako kot mislijo o moji bolezni, saj je ne poznajo. Moja naloga pa je, da jo skupaj s profesorjem dr. Hawlina predstavljam in poskušam povedati, kaj ta bolezen sploh je.


Kako točno je prišlo do vaše slepote?

Prvič sem zbolela leta 1982 za očmi, ker moji starši niso vedeli in najprej niso verjeli kaj mi je. Velike črke nisem videla, majhno pa sem. To je bilo zelo naporno za tiste čase, saj ni nihče poznal te bolezni. Moja bolezen je enaka tisti, ki jo ima Stevie Wonder, in sicer barv ne vidim, ampak lahko pa povem, da znam manipulirat, ker si zapomnim glasove. Veliko govorim zaradi tega, ker na takšen način pripravim sogovornika, da odgovarja in si lahko zapomnim njegov glas.


Pa vseeno delate s pametnim teleofnom na dotik. Kako to?

Mislila sem, da nikoli v življenju ne bom mogla delati s ttakšnim telefonom. Z mojim kolegom Kobilico sva bila na enem sestanku, kjer sem se oglasila na svoj telefon na tipke in dejal mi je, da bom naslednjič, ko se vidiva, delala na dobit. Seveda se nisem strinjala z njim in mu nisem verjela, ampak se je nekega dne moj sin odločil in mi prinesel takšem telefon, mojega pa skril. Pol leta sem jokala, klicala sem vedno prve, ki so bili v imeniku in res je bilo grozno. Potem pa smo delali nek projekt na domačiji in primorana sem se bila naučiti delati na tisti telefon. Danes ga ne zamenjam za nič na svetu, saj si zapomnim kdo me je nazadnje klical, zapomnim pa si tudi glas avtomobilov. Se pa tudi kdaj pa kdaj zgodi, da se h napačnemu usedem v avto (smeh).


Kljub svoji bolezni ste nadvse aktivni na domačiji Rus, pri dogodkih, ... ?

Ja, domačija me vleče zelo iz tega kulturnega vidika. Okolica me tudi zelo zanima in vse kar je povezano s kulturo. Zelo rada berem dobre knjige in se močno strinjam z ruskim pregovorom,ki  pravi: »Če hočeš priti do cilja se nikoli ne ustavljaj pri vsakemu psu, ki laja, ko greš čez vas. Če boš hotel vsakemu psu povedati, zakaj laja, da bi ga utišal, potem ne boš nikoli prišel do cilja.« To je zagotovo res in zato si tudi ne jemljem časa za takšne stvari.


Kako izgleda vaše branje knjig?

Večinoma berem na Braila, če ne berem pa imam zoom tekst na računalniku, prav tako pa imam tudi elektronsko lupo, s katero si pomagam. Sem ravno zadnjič ugotavljala, da sem prebrala čez 2800 knjig, od 20. leta dalje, predvsem slovenskih avtorjev. Zgoraj imamo tudi knjižnico, v kateri imamo ogromno knjig, ker me boli, ko jih ljudje mečejo stran. Sedaj so se ljudje že navadili in knjige prinesejo kar k nam. Zelo zanimivo se mi zdi tudi to, da Butalce ljudje jemljejo za primitivno ljudstvo, ampak menim, da so bili inteligentni, saj se niso z ničemer obremenjevali.  Še na trgu v Lukovici imamo tablo, ker je pisatelj Fran Milčinski sem hodil po navdih. Da me ne bo kdo narobe razumel, Butalci občudujem, ker si niso delali nikakšrnih problemov. Še cerkev so razširili brez težav, pa dobro so se imeli ob tem in so bili zadovoljni, ko so prišli iz cerkve. (smeh)


Če se vrneva na vašo boleten, zaradi slepote ste imeli veliko zdravljenj in terapij?

Imela sem oziroma še imam res dobre starše, ki so verjeli vame. Če sem rekla, da je nekaj narobe, so mi verjeli in iskali možnosti, za ozdravitev po Jugoslaviji. Takrat te bolezni že niso poznali in sem šla v Rusijo, Nemčijo. Hrvaško, Nizozemsko, skratka na vsa možna zdravljenja, ampak nekako niso mogli pozdraviti te bolezni, jaz sem bila pa že zelo utrujena od teh zdravljenj


Kako ste se soočali s posledicami?

Bila sem stara 28 let z dvema majhnima otrokoma in z napol narejeno hišo. Takrat sem doživljala res težko obdobjev mojem življenju. Sicer ne v smislu, da bi nam kaj materialno manjkalo, ampak je bilo težko z mojo psiho.  V tistem času, ko ti oslepiš, ti nekdo vzame pol tebe, sploh če prej vidiš. To se je zgodilo kar naenkrat, dobsedeno čez noč. Prej sem se že zaletavala v drevesa, ampak popolna slepota je nastopila čez noč. Bilo je grozno. Takrat je bilo zame zelo, zelo hudo. V centru za slepe in slabovidne v Škofji Loki sem imela izredno dobro tiflopedagoginjo, ki je iz mene naredila to, kar sem danes, da sem doštudirala. Bilo se je zelo težko socializirat, saj ni problem v tistem času jesti in piti, ampak je problematična posameznikova psiha. Ti se moraš kar naenkrat sprijazniti, da ne vidiš in zelo pogojuješ situacijo z drugimi stvarmi. Uteho iščeš v vseh možnih stvareh, si želiš si da bi te imel nekdo rad, potem sovražiš cel svet – veliko je nihanj. Sama sem imela srečo, da je bil še ta center v Škofji Loki, kjer sem se štiri leta šolala. Tudi zaradi tega danes dobro delujem in sem res dosegla življenjsko šolo. Veliko in uspešno sem delala tudi v domači pekarni, še prej smo imeli še svoje trgovine in potem sem zbolela za rakom štiri leta nazaj. Zanimivo se mi zdi, ker nisem bila veliko na soncu in nikoli v solariju, vendar pa sem vseeno zbolela za kožnim rakom. Danes sem pozitivna brez nobenega markerja, kar sem zelo vesela, saj sem se takrat odločila za samoplačniško možnost, ker bi morala sicer čakati pol leta na operacijo, kar bi bilo lahko prepozno. Pozitivno gledam tudi na življenje in mlade opozarjam, da naj ne bodo pretirano na soncu in naj jim solarij ne pomeni veliko. Največkrat opozarjam, predavam in osveščam ljudi, da se vsak dan opazujejo. Človek bi si moral zase vzeti 10 do 15 minut dnevno. Ko ti spoznaš, kako pomembna je ta skrb za svoje telo in da se damo pregledati tako kot damo avtomobil enkrat letno na tehnični pregled. Ljudje gledamo na svet zelo materialno, sebe pa ne opazimo. Jaz sem se morala po boleznih zelo spremeniti.

 

Od kje ste in še črpate energijo in motivacijo?

Iz narave. Ko mi je hudo grem vedno v naravo, objamem drevesa, jih seveda za to prosim in ob drevesu doživim veliko občutkov. Ko sem oslepela sem imela ogromno vaj pod drevesom, saj drevo daje senco, hrano, v enem letu spolno dozori, nam da hrano, zaspi ter se ponovno v naslednjem letu rodi. Verjamem tudi v to, da obstaja nek bog, h kateremu se človek obrne, ko mu je hudo. Pomembno je, da ima človek vero, in se lahko zateče k temu. Zelo veliko mi je pomagala vera v življenje, boga, starše, prijatelje, ...

 

Kako ste včasih gledali na življenje v primerjavi z današnjimi dnevi?

Zelo materialistično in egoistično bi, lahko rekla. Pri 20-ih letih nisem imela problemov, nisem videla ljudi, ki so bili ubogi. Nisem bila umirjena in ja, verjamem v to, da se lahko vsak človek spremeni čez čas, ker doživiš v svojem življenju marsikaj, kar te prizemlji. Danes imam najraje živali, doma imam cel živalski vrt (smeh), saj živim v hiši, prav tako pa tudi izhajam iz kmečkega okolja. Živali imajo poseben čut in vedo, kdaj si razburjen, kdaj sproščen.  V našem društvu sem tudi kot nekakšen spodbujevalec, da so ljudje aktivni kljub boleznim. Vse je mogoče, in sicer da se človek nauči novih reči tudi, ko je starejši. Pravim da je Črni graben »zlata jama«, saj bogat s kulturno dediščino in čeprav ne živim tukaj ampak se nadvse rada vračam v te kraje. Letos so me hoteli predlagati za kulturo v Ljubljani, vendar sem odklonila, ker moje Lukovice ne bom pustila, v lanskem letu pa sem dobila priznanje predsednika Boruta Pahorja in postala enajsta nepremagljiva. Sama pozitivno razmišljam in grem tako čez življenje. O tem da bi se preselila v te konce ne razmišljam, saj sem zadovoljna s svojim življenjem v Ljubljani, sem pa nadvse aktivna z društvom. Cenim tudi pesnika Ivana Minattija, ki je zapisal, da nekoga moraš imeti rad. Preprosto nekoga moraš imeti rad, saj brez tega ne gre. Predvsem je potrebno imeti v moji situaciji rad življenje, svoje ljudi, potrebno je razmišljati pozitivno, da te uniči negativnost in se ne oziram na to, kaj pravijo drugi.





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Lukovica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 1 komentarjev
Karmen Cerar
Karmen Cerar Se strinjam0 Se ne strinjam0
Super prispevek! Vsekakor bom sedaj bolj pozorna na dogodke, ki se bodo odvijali na domačiji.

27.06.2014 ob 11:02:23 Odgovor Prekliči
1 komentarjev
Stran


Glasilo Rokovnjač
Številka: 09
Izšla: 24.11.2016
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
December 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20
11.12.2016 | Kultura
Monokomedija
11.12.2016 | Kultura
Monokomedija

Bodite prvi pri oddaji mnenja.

Radio v živo