To je bilo kar precej zgodaj. Pritrkavanja sem se naučil še preden sem bil dovolj močan za v zvonik. Šel sem tudi v zvonike, kjer so pritrkavali drugi, ampak so nas starejši podili stran, saj nam niso dovolili, da bi bili mlajši poleg njih. Ta odnos je posledično privedel do tega, da je bilo vedno manj pritrkovalcev, saj so starejši že pomrli, mlajših pa potem tudi ni bilo.

Koliko ste bili stari, ko ste začeli tudi sami pritrkavati?

Ko sem začel s pritrkavanjem sem bil star okoli 10 let. Moj oče je bil že v mladih letih pritrkovalec, prav tako pa je tudi zvonil ob pogrebih. Če je bilo res nujno je še šel pritrkovati, vendar pa sem nato tako kot oče obe funkciji opravljal tudi sam. Lahko bi rekel, da se ukvarjam s tem že približno šestdeset let, danes pa ne zvonim več ob pogrebih, temveč le še pritrkujem.

Ste živeli blizu cerkve?

Trenutno živim na Prevojah in do šentviške cerkve nimamo tako daleč, pred tem pa sem živel v Škocjanu, saj je bila moja rojstna hiša zraven cerkve. V družini sva bila poleg očeta in mame le še jaz in sestra, kasneje pa se nas je kar »nabralo«. (smeh)

Se mogoče spomnite, kdaj ste prvič "zlezli" v zvonik?

Bolj uradno je bilo to približno leta 1954 v Šentvidu pri Lukovici. Svetemu Antonu so včasih v cerkev prinesli krače in ostale dobrote ter nato licitirali kdo bo dal več denarja, ki smo ga zbirali za cerkev. Takrat so bili moji pritrkovalski začetki, saj smo tedaj tudi nekaj malega zaslužili. Spominjam se, da sem se družil z Bergantovima fantoma, s katerimi smo se po enem izmed obredu ob prazniku Sv. Antona odpravili v gostilno Rus, kjer je debata nanesla tudi na pritrkavanje. Dejala sta, da bi se prenehala ukvarjati in kmalu mi je bilo jasno, da smo tisti večer sklenili kot nekakšno »primopredajo naziva«, da sem »prevzel« pritrkavanje. Bergantova pa sta jo zelo kmalu po tem po popihala čez mejo. Eden je sedaj v Švici, drugi pa v Kanadi, tako, da sem moral nekaj časa delati vse sam, vendar sem potem dobil pomoč.

Pravite, da vas starejši pritrkovalci niso ravno pustili v svojo bližino. Kako ste se potem sploh naučili pritrkovati?

Naučil sme se v Škocjanu s sosedovim fantom, ki je bil moj letnik. Pri njih na podstrešju so privezali "akse" od starih vozov pod streho na "remeljne" in s kakšno "šino" in smo tolkli na tisto. Ko smo se tam naučili melodije smo pa kar šli v zvonike. Ko so bila žegnanja, smo kar šli in tako smo pritrkovali tu in tam.. Tone Lebar in ostali so imeli "šine" obešene tudi na kozolcih in takrat ko so bili doma, so vadili na njemi. Sam sem znal pritrkavati še preden sem imel sploh dovolj moči v rokah, da sem pa samostojno začel pa sem bil star tam nekje okrog 13 let.

Vsega ste se naučili sami, ste kdaj razmišljali, da bi šli v kakšno glasbeno šolo?

Ne. Po vojni tudi ni bilo veliko denarja in nobene stvari. Podpiral me ni nihče, leta so šla naprej in potem je to vse skupaj propadlo.

Ali je bila to, da nimate glasbene šole kdaj težava?

Ne, nič. Spomnim se, ko sem bil bolj začetnik in sem šel po zvonikih, kjer so bili starejši, ki so to že opravljali in dostikrat me je kakšen vprašal če znam peti. Rekel sem, da to pa ne, kar še danes ne znam. Povsod so mi zmeraj rekli, če ne znaš peti, se pa nikoli ne boš naučil pritrkavati in zvoniti, vendar to ne drži nič. To je posebna zvrst glasbe, ki nima nobene zveze s petjem ali igranjem. Tudi od teh ostalih pritrkovalcev, kar nas je več, nima nobeden izmed njih glasbene šole. Če bi to, kar so mi govorili držalo, potem bi morali pevci znati pritrkavati, ampak noben ne zna, še pri organistih so redki tisti, ki znajo tudi pritrkavati.

Kako ste vedeli, kakšno je pravilno pritrkavanje, glede na to da ste bili samouk?

Nisem imel mentorja in sem se učil kar na posluh. Ko sem slišal, kako to delajo drugi. V Škocjanu smo se tako učili, da nam je pokojni župnik rekel: Naučite se tako, da bo znal vsak igrati na vse tri zvonove sam. Takrat so bili še trije zvonovi, zdaj so štirje. Manjša dva zvonova smo držali v rokah, večjega pa si dali na nogo. Rekel nam je še, če se boš tako naučil, potem boš povsod znal pritrkavati. Če bi se naučil samo na enega ali na dva, bi potem šlo zmeraj bolj na nož, tako pa smo znali sami igrati na tri.

Je težje igrati na tri ali štiri zvonove?

Ne bi rekel, da bi bilo na štiri kaj težje. Zdi se mi, da na štiri zvonove pridejo še lepše melodije, na Zasavski Sveti Gori se pa sploh lepo sliši, saj imajo šest zvonov, za kar pa so potrebni trije pritrkovalci.

Kakšne melodije najraje igrate?

Lepe so vse, dostikrat sem se sam kakšno na novo spomnil in jo pokazal drugim, da so se jo tudi oni naučili. Z mano je naokrog po pritrkovalskih srečanjih veliko hodil tudi iz Zlatega polja Franc Cevec, zadnjih deset let pa se udeležujem srečanj na Svetem Primožu na Koroškem, večkrat pa smo bili tudi že v Vuhredu.

Kako razširjeno je bilo pritrkavanje v vaši mladosti?

Od generacije starejših, jih je bilo v vsaki vasi kar nekaj, ki so znali pritrkavati. Mlajših niso pustili zraven, da bi se učili, saj je bilo kar nekaj rivalstva in je prevladovalo mišljenje »mi smo pritrkovalci, vi pa ne boste«. Jaz sem rad videl, da je kakšen prišel zraven, da bi se naučil. Ko pa so jih starejši odrivali, seveda nobenega ni bilo potem več blizu zvonika in so ostali sami. Sam sem bil kar navdušen in zavzet nad tem, saj me je pritrkovanje zanimalo, zato sem tudi potem prišel zraven.

Kako dolgo traja, da se nekdo nauči pritrkavanja?

To je odvisno od vsakega posameznika. Če ima več talenta se bo prej naučil, če ga pa nima, bo pa trajalo preden se bo tega navadil. Sam sem kar hitro dojemal pritrkavanje, ampak po navadi traja tam nekje leto in pol.

Kako je izgledalo pritrkavanje to včasih?

Začetki so bili, da je bilo potrebno najprej zaigrati z velikim zvonom, da je imel tekočo vižo in da je »laufala«, z manjšimi pa se prelaga zraven. Pri stoječih vižah pa večji zvon miruje in se samo z ostalima udarja obenj. Poznamo tudi več vrst in sicer ali na "vrvi ali na "rajgle". Sam najraje igram na vrvi ali na verige.

Kakšne spremembe so bile od vaših začetkov pa do danes?

Spremembe so kar opazne, ker včasih ni bilo tako veliko raznolikih melodij, kot jih poznamo danes. Lahko bi rekel, da jih je trenutno čez petdeset, prav tako pa so tudi bolj zahtevne in krožne melodije. Posebno lepo je, če pritrkavajo štirje in se ustvarja res odlična muzika. Največ melodij je takrat, ko imajo kje nov oziroma nove zvonove in se srečamo pritrkovalci iz vseh koncev Slovenije. Že takoj, ko »šlosarji« zmontirajo nove zvonove, pritrkovalci začnejo s pritrkavanjem in tako dolgo igrajo, kakor se kateremu da. Danes se kar veliko cerkva predvsem na gorenjskem ob nakupu novih zvonov odloča za težko izvedbo s težkimi zvonovi, v preteklosti pa temu ni bilo in so zvonovi z manjšo težo dosegali lepši zven. Pri novejših zvonovih se je že zgodilo, da so bili stari komaj nekaj let in so se že »pobili«. Spomnim se, da sem enkrat v ribniški Novi štifti slišal zvonove, ki so pred mašo zvonili 15 minut prej, vendar mi že takrat tudi glasovno niso odgovarjali, nato pa sem kmalu po tem izvedel, da je počil večji zvon.

Kako gledate na elektronsko pritrkavanje, ki se je pričelo pojavljati z elektrifikacijo zvonov?

To je le izhod v sili, kvalitete pa ni, saj je vse preveč monotono. Moti me, ker ni duše zraven in sem mnenja, da mora biti pri pritrkavanju poleg človeška roka, ki vpliva na bolj tiho oziroma glasno igranje, bolj tiho oziroma počasno, ... Vseeno se mi zdi, da je elektronsko preveč navadno, ob praznikih mora biti bolj slovesno vse skupaj.

Koliko časa po navadi traja pritrkavanje?

Čisto odvisno od vrste praznika. Ob velikih praznikih kot so svete birme, sveta obhajila, žegnanjske nedelje in nove maše pritrkavamo največ eno uro, ob tistih manjših pa tam nekje do 30 minut ali manj.

Koliko učencev ste že učili?

Bilo jih je kar nekaj, vendar se potem niso obdržali. Kakšni so šli k vojakom in jih ni bilo potem nič več blizu, drugi so poročili in šli stran, ... Največkrat sem ostal sam in moral učiti spet nove. Med mojimi sinovi se za pritrkavanje ni zanimal nihče, sem pa vesel, da to navado v družini ohranja moj zet, Da je nekdo čisto samostojen traja to največkrat dobro leto.

Kako veste, da je nekdo iz pravega testa za to?

To se hitro pokaže, in sicer da razume, kako je potrebno udarjati. Najprej dobi v roke večji zvon za vodilne udarce in igra osnovne, začetne melodije, takšne kot smo igrali tudi včasih. Ko se nekdo nauči z velikim zvonom pa potem dobi manjše, ki so spremljava. Meni je vseeno na katere igram, vendar sem največkrat pri malih zvonovih za spremljavo.

Eden izmed vaših učencev je bil tudi sedanji župan Matej Kotnik?

Ja, župan je bil tudi moj učenec v prvi generaciji, ko sem jih učil. Moram reči, da je odličen pritrkovalec, ampak odkar županuje nima toliko časa za to in verjetno se bo po tem, ko bo prenehal s svojo funkcijo vrnil, saj mi je dejal, da zvonove pogreša. Zelo hitro je pomnil snov, tako da se je potem naprej kar sam dopolnjeval z novimi melodijami. Tudi njegov brat Vito je dober, skupaj pa sta sestavila svojo melodijo, ki se imenuje Opravljivka, vendar se je nisem mogel čisto do konca zapomniti in zdaj je ne bi vedel odigrati. Morata priti Matej in Vito, da jo posnamemo, potem se jo bomo pa hitro naučili naprej.

Med mladimi imamo kar nekaj pritrkovalcev tudi v naši občini ...

Zelo sem vesel, da se trenutno kaže pri mladih zanimanje za pritrkavanje in upam, da bo ostalo tudi naprej. Pritrkovanje se je začelo ponovno spodbujati v zadnjih desetih do dvajsetih letih, na Brdu pa je mladih pritrkovalcev sedaj več kot deset. Uči jih pritrkovalec Tone Lebar, dobivajo pa se ob petkih in včasih se jim pridružim tudi sam. Tam so šolski, miniaturni zvonovi, kasneje pa se učijo tako, da igra vsak na enem zvonu ali pa potem tudi, da prime vsak tudi po dva zvona. Če se kdaj zgodi, da kakšen izmed pritrkovalcev manjka, je res dobro, da znaš igrati več kot le na enega.

Je med pritrkovalci tudi kakšna pritrkovalka?

Danes je med pritrkovalkami dosti mladih punc, včasih pa to deklet ni zanimalo. Veliko mladih deklet se udeležuje med počitnicami pritrkovalskih tečajev, dvakrat so imeli šolo tudi na Zasavski sveti gori ali pa na Primorskem, Dolenjskem. Punce se zanimajo zato, ker vidijo pri fantih, ki pritrkavajo in si rečejo, dajmo poskusit, mogoče bo pa šlo in nekaterim tudi gre, čeprav sam nisem nikoli učil nobene punce.

Ste se kdaj udeležili kakšnega pritrkovalskega tekmovanja?

Ja, tekmovanj sva se kar nekaj let zapovrstjo udeleževala s Tonetom Lebarjem, in sicer sva hodila že malo pred 80. letom v Staro Gorico k cerkvi Svetega Roka, kje imajo tri ne preveč velike zvonove. Tam so imeli tekme in zmeraj sva osvojila kakšen pokal, tudi kdaj za prvo mesto. Udeleževala sva se ga okrog pet let, potem pa so Italijani začeli bojkotirati, saj smo Slovenci pobrali skoraj vse nagrade. Kasneje so prav zaradi tega uvedli še eno kategorijo, in sicer tako za Italijane kot tudi za Slovence, da ne prihaja do zamer, tako kot je bilo to včasih. Moram reči, da v primerjavi z nami Italijani pomanjkljivo pritrkujejo saj, se velikokrat zmotijo, so bolj počasni, ... Ne vem kaj je razlog temu, ali se ne zavzamejo dovolj, se pomanjkljivo naučijo ali pa jim gre bolj malo v glavo. Zanimivo pa je, da čez mejo na italijanski strani poznajo pritrkovanje, na Koroškem pa Avstrijci ne znajo pritrkovati.

Se je vam tudi že kdaj zgodilo med pritrkavanjem, da bi počil zvon?

Ne, to pa nikoli. Potrebno je rahlo in zmerno pritrkavati, saj je potrebno imeti tako kot pri ostalih stvareh tudi tukaj občutek. Zvonovi so nežna stvar, saj če prevel udarjaš to tudi ni lepo. Boljše je rahlo udarjanje ali pa dinamično.

V koliko zvonikih ste že bili?

Odkar pritrkujem pa do danes sem bil v več kot štiristo zvonikih. Ne pritrkujem redno, ampak se večkrat udeležim kakšnih pritrkovalskih srečanj in sem aktiven ob večjih praznikih. Nazadnje sem pritrkoval v Škocjanu, ko je bila poslednja nedelja pred adventom. Tam imam prijatelja, s katerim sva že vpeljana, tako da vsak prime v roke dva zvona in nama gre brez napake.

V katerem zvoniku ste najraje pritrkavali?

Pomembno je, da zvonik ni preveč stisnjen, ker potem to pomeni, da nimaš nobenega prostora. Zelo širok turen, kjer so ogromni zvonovi v vrsti je na primer v Mengšu, kjer lahko še plešeš okrog (smeh). Tudi v Dobu je dovolj prostora, v naši občini je pa kar lep zvonik v Blagovici. Tudi drugod po Črnem grabnu sem že večkrat pritrkaval ob kakšnih svetih birmah in obhajilih. Zdaj že pokojni župnik Vrtovšek je imel rad pritrkavanje in smo tako ob tovrstnih slovesnostih najprej pritrkavali v Blagovici nato pa šli v Šentožbolt. Velikokrat sem bil tudi v Dobu, saj so leta 1974 dobili nove zvonove in sem tam prav tako pritrkaval. Tam sem učil tudi skupino petih, šestih fantov, ki so bili kar dobri, vendar se sedaj nihče od njih ne ukvarja s pritrkavanjem in sem nazadnje ostal sam. Tako sem ali stoječe ali lavfajoče melodije na štirih zvonovih tudi igral sam.

Kakšni zvonovi so po vašem mnenju najboljši?

Najboljši zvonovi so tam, kjer so stari bronasti. Novi niso več to dobri in kvalitetni, kot so bili včasih. Vsaka livarna ima svoje tehnologije in se trudijo po svojih najboljših močeh, vendar nekaterim bolj uspeva, drugim pa manj. Sam sem mnenja, da imajo stari zvonovi lepši zven in tudi bolj privlačne melodije za poslušati. Star in velik zvon je tudi na Limbarski gori, kjer sem pritrkoval že neštetokrat. Luštno je delati tudi v Krtini, kje rimajo vse tri bronaste zvonove, vendar rad delam tudi na železnih, če so seveda dobro uglašeni. Pomembno je da je dolg zven, da potegne za seboj glas. Za snemati so skoraj boljši železni zvonovi, kjer je manj brnenja in se zaradi močnejših udarcev med posameznimi udarci lažje razlikuje in lepše sliši na posnetkih, za kakšno melodijo gre.

Je kje kakšen zvon, ki ste si ga bolj zapomnili kot druge?

Ja, v bistvu je res. Zvonovi imajo različne napise in eden izmed bolj zanimivih je veliki zvon v Šentožboltu. Na njem piše: V svetem letu blagoslov sem začel prositi nov, glasno k Bogu vodim in hudobo sodim. Če hočeš uloviti me, moraš prej ubiti me.

Ste kdaj razmišljali, da bi napisali knjigo?

 Ja, sem tudi, da bi napisal note, vendar sem imel bolj malo časa. Bil sem poštar v Domžalah in kar veliko tudi nadomeščal po drugih poštah, doma smo imeli kmetijo, zidali in je bilo vedno kaj. Zdaj, ko imam čas, pa skoraj nič ne vidim, tako da ne morem niti pisati. Veliko mi pomeni že to, da lahko še vedno pritrkavam, saj je to moj način sprostitve ob lepih melodijah zvonov. Vesel sem, da se imam možnost udeleževati srečanj po Sloveniji in da pritrkavam ob večjih praznikih, saj mi to zelo veliko pomeni.