Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za nedelja, 11.12.2016

pretežno oblačno
Ponoči bo precej jasno, na Primorskem bo postopno več nizke oblačnosti. Po nekaterih nižinah bo nastala megla. Najnižje jutranje temperature bodo od -6 do -1, ob morju in v višjih legah do 6 stopinj.
-3°C | 7°C
ponedeljek, 12.12.2016
1°C | 6°C
torek, 13.12.2016
-1°C | 1°C
sreda, 14.12.2016
-4°C | 5°C
četrtek, 15.12.2016
-2°C | 5°C
Opozorila
Sobota, 10.12.2016 ob 16h
Dodatnega opozorila ni.
-3°C
7°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

"Ko sem imel še dober vid sem s Češnjic videl ......


INTERVJU

| |
26.08.2013      8:47
A A

"Ko sem imel še dober vid sem s Češnjic videl do Ljubljane"


21. september je datum, ko bo upihnil 100 svečk najstarejši občan v občini Lukovica Mihael Trdin, ki že 8. leto živi v Duhovniškem domu za ostarele duhovnika Mane nobiscum na Lepem potu v Ljubljani. V Blagovici je župnikoval tri leta po drugi svetovni vojni, nato pa 60 let služboval v Češnjicah nad Blagovico. Čeprav je gospod že v visoki starosti ima še vedno oster um in je prava enciklopedija znanja in izkušenj, ki se dobro spominja tako svojega otroštva kot tudi celotnega življenja. Med drugim je dobil tudi škofijsko odlikovanje, nato pa iz Rima naziv Mosignor, kar pomeni papežev kaplan. Rojstnega dneva se po eni strani ne veseli, saj je preprost duhovnik, ki se nerad izpostavlja, vendar pa bo kljub temu v središču pozornosti, saj ni le najstarejši občan Črnega grabna, ampak tudi Nadškofije Ljubljana.


Deli:

Kakšne spomine imate na mladost in otroštvo?

V moji mladosti so bile Spodnje Loke prav lepa vas. V kmečki družini nas je bilo pet, in sicer starši, dva brata in ena sestra. Spominjam se, kako smo se otroci igrali na sosednjem dvorišču, bilo nas je kar veliko istega letnika. Sam sem bil najmlajši otrok v družini in hodil v šolo v Blagovico, kjer nas je bilo 22 učencev,  ampak sem bolj pozno šel v gimnazijo veste. Takrat so bile še stare navade, da je kmetijo prevzel najstarejši brat, zato kmetovanje zame nikoli ni bilo predvideno. Če si se po končani ljudski šoli želel  vpisati na humanistično smer, si moral imeti dovoljenje od velikega župana Ljubljane. Jaz sem to dobil in začel obiskovati klasično gimnazijo v Ljubljani ter jo tudi dokončal z odliko. Če se vrnem nazaj na sošolce, s katerimi smo se družili, niso dočakali zelo visoke starosti, saj so živeli tam nekje do osemdesetega leta in sem tako jaz že davno ostal sam.


Kakšno je bilo življenje v Spodnjih Lokah v vaših časih?

Bilo je zelo lepo. Ljudje smo se med seboj zelo dobro razumeli, ni bilo nobenega krega med sosedi, kot je to po navadi. Vas ni bila velika, naša hišna številka pa je bila enajst. Od ceste smo bili odmaknjeni, ampak ne tako veliko, smo pa v vse kraje hodili peš, saj še ni bilo veliko avtomobilov. 


Zasledila sem, da je vzgoja v zavodu kar močno vplivala na vaš poklic med šolanjem. Mi lahko poveste kaj več o tem?

Ja, na moj poklic je najprej vplivala vzgoja doma. Bili smo verni, še posebno stara mati, ki jo še pomnim in je bila stara čez 90 let. Z njo sva bila velikokrat skupaj na kmečki peči, ko sem bil še otrok, star približno šest let in me je stara mati naučila brati. In tako sem imel jaz do branja celo življenje tako navdušenje, da sem neprestano bral. Zdaj je pa obratno veste... (smeh) Žal ne morem več brati, ker sem oslepel in zelo slabo vidim.


Kakšno literaturo ste najraje prebirali?

 V ljudski šoli smo brali različne stvari, nekaj stvari smo v šoli dobili, Mohorja smo imeli naročenega doma in je bilo kar precej literature. Domoljub je izhajal tudi takrat in jaz sem vse prebral. V gimnaziji sem bral pa zelo veliko  druge literature, tudi tuje. Potem ko sem šel na fakulteto smo imeli v glavnem duhovne knjige in filozofske, ampak sem bil neprestano v čitalnici, kjer so imeli veliko takšnih dnevnih stvari, časopise kot je Dnevnik sem tudi vsak dan moral prebrati (smeh). Ja, celo življenje sem bil res zelo navdušen nad branjem.


Ste imeli kaj domotožja po domu in družini, potem ko ste odšli v gimnazijo v Ljubljano?

Ja, zelo dolgčas mi je bilo takrat, ko sem šel v Ljubljano. Res sem jih zelo pogrešal, ampak tisto je minilo v obdobju pol leta, potem je bilo pa dobro veste, ker sem se navadil. Domači me niso mogli obiskovati v Ljubljani, ker je bilo predaleč, da bi lahko to prehodili peš. Ni bilo niti avtobusa, čeprav se spomnim, da je enkrat ena ženska poskusila voziti avtomobil, ampak ji ni šlo. Mi je pa potem kasneje v Ljubljano pripeljala kakšen hleb domačega kruha, ki ga je mama spekla zame, saj nismo jedli takšnih dobrot. Sam sem hodil osem let k Uršulinkam na brezplačne obroke, samo (smeh) hrana pa ni bila tako dobra veste. Je bilo bolj slabo za jesti, sam sem takrat najraje jedel mrzel krompir pomešan s špinačo, kar mi je bilo zelo dobro. Pri Uršulinkah je bila tudi knajpova juha, v katero so dali kruh, ki je ostal, so ga zdrobili in to je bila tako kot je knajp rekel zelo zdrava juha (smeh). Bolj malo je bilo mleka ali pa zelenjave, jedli smo repo in takšne stvari.


Posvečeni ste bili že v petem letniku gimnazije, čeprav ste imeli še šesti letnik. Kako to?

 Sam sem v bogoslovje vstopil leta 1935, tistega leta so povišali na eno leto, in sicer smo imeli šest let študija, zdravniki so imeli še pet let, drugi samo štiri leta ... Takrat nas je vstopilo približno 30, ker je bil moj letnik zelo velik, ampak sem bil posvečen potem leto prej. Nekateri, ki smo bili dobri smo pomagali kakšne stvari predstojnici in tako sem bil 40. leta posvečen. Sam sem tako duhovnik že 73 let.  Drugače pa že ko sem bil duhovnik, sem bil vodja skupine bogoslovcev, bilo je malo prostora, nekaj so jih zaradi prostorske stiske dali tudi k Lazaristom, mene pa za perfekta, tako da sem bil eno leto tam vodja semenišča.


Ste s katerim od sošolcev ostali v stikih tudi kasneje?

Glede sošolcev, pa smo iz našega razreda iz gimnazije prišli štirje na fakulteto in vsi tisti smo potem nekako dobro šli skozi življenje. Eden je bil zelo slavni predavatelj v Rimu, profesor na rimskih šolah, eden je bil na Kitajskem, s katerim sva se še dolgo slišala, eden je bil pa obešen 46. leta po vojni, jaz sem pa ostal. Med vojno sem bil kurat (nekako kaplan) pri Slovenski policiji, za njih sem imel vsako nedeljo službo božjo, hodil spovedovat po tistih zaporih. Če so jih pošiljali daleč tja v taborišča, je bila tam spovednica iz betona, da me ni kdo udaril (smeh).


Profesor Snoj in škof Gregorij Rozman sta vas spodbujala pri študiju, da bi šli po opravljenem doktoratu v Sveto Deželo. Ste potem šli?

Res je bilo to, mene so nekako določili, da naj bi naprej študiral za doktorat. Na univerzi so me nagradili na tisti srbski praznik sv. Save. Rektor nas je sprejel in tisti, ki smo dobro naredili stvari, smo bili nagrajeni, tako da sem dobil tudi 600 dinarjev, kar je bilo takrat veliko denarja in si s tistim denarjem kupil lepo duhovniško suknjo. Po tem je bilo tudi javljeno na fakulteti, da moj izdelek ob koncu študija popolnoma zadostuje že za doktorat. Rekli so mi, da naj samo nekaj še popravim, potem so prišle pa druge razmere vmes, in sicer vojna pa moja bolezen. Takrat sem bil operiran na črevesju in sem šel potem raje v dušno pastirstvo v Črni Graben.


Najprej ste župnikovali 3 leta v Blagovici in nato 60 let v Češnjicah. Kako se spominjate tega obdobja v življenju?

Leta 1945, ko sem prišel v Blagovico, je bilo vse popolnoma uničeno. Vojaki so iz župnišča streljali na druge, ki so bili za cerkvijo. Tako, da prvo leto ni bilo šipe na oknih, nobenega celega okna, celo zimo smo prestajali mraz, v cerkvi je bilo pa vse razdejano. Prvo leto sploh nisem mogel maševati v cerkvi, ampak smo si pod turnom naredili kotiček in sem tam maševal. Počasi smo popravljali cerkev, tako da smo v treh letih cerkev tako odlično obnovili, da je še sam škof Volk rekel: »Kakor nevesta izgleda med razdejano vasjo!« Ljudje so mi tako pomagali, bili zelo zadovoljni, da je prišel slovenski duhovnik, pa še domačin sem bil in so mi tako na roko šli, jaz sem imel pa težko delo, ker sem vsak hodil peš tudi na Češnjice, ki so nad 700 metrih nadmorske višine. Potem so mi dali na razpolago, ali da se odločim in ostanem dol v Blagovici ali grem na Češnjice, ker mi je tudi sam škof rekel, da obojega ne morem opravljati, ker je to prevelika obremenitev zame.


Kaj je vplivalo, da ste se odločili za Češnjice?

 Med vojno so mi svetovali zdravniki, da naj grem visoko nad 700 metrov, tako da sem bil vsega skupaj z upraviteljstvom sem na Češnjicah 60 let. Ljudi je bilo pa takrat še zelo veliko, tako da sem imel jaz 100 šolarjev. Danes poglejte, mora biti župnija zelo velika, da imajo toliko šolarjev. Sam sem naredil tudi na lesena tla številke, kjer so stali fantje šolarji, ker ni bilo dovolj prostora v klopeh. Šele takrat, ki ni bilo veliko ljudi, so lahko otroci tudi sedeli po klopeh. Potem so se začele pa selitve v tovarne, vsi so šli tja in ljudi je bilo vedno manj ... V Češnjicah sem se zelo dobro počutil, imel sem tudi zelo dobro gospodinjo veste, ki je bila 56 let pri meni. Jaz bi ostal v Češnjicah, če je ne bi zadela možganska kap in sam nisem mogel biti tam, zato sem zaprosil za dom. Z gospodinjo sva imela pa tudi malo ekonomije, in sicer kravo, cerkev je ona urejala, zvonila, ko še ni bilo na elektriko, ... Moj hobi je bil pa knjiga veste, kadar sem bil prost sem bral ure in ure. Včasih sem videl še iz Češnjic do Ljubljane, potem mi je bilo pa kar hudo, ker je oko kar naenkrat nehalo delat in sem videl vedno slabše. Kasneje mi je tudi gospodinja brala, da si sam nisem napenjal oči, ona je meni doma prebrala jaz sem pa v cerkvi na pamet potem govoril. Za mašo in pridigo nisem imel posebnih priprav, saj so me imeli za enega izmed najboljših pridigarjev v semenišču. Tudi škof me je imel zaradi tega, ker me je večkrat slišal govoriti, že v ponedeljek sem si izbral snov in ker sem ponoči tudi bolj slabo spal, sem takrat tudi razmišljal, si kaj prebral.


Vam je bilo kdaj kasneje kaj žal, da niste šli v Sveto Deželo?

Ne, nisem obžaloval, ker sem vedel, da sem bolj pripravljen na delo na deželi, ker moje zdravje že od vedno ni bilo kaj prida. Meni so na primer kasneje, leta 1975 vzeli želodec in sem brez želodca že skoraj 40 let (smeh) in na dieti.


Kako gledate na funkcijo duhovnika v vaših časih in danes?

Gotovo jih je danes zelo malo v semeniščih, pa tudi če so, imajo drugačno vzgojo. So nekako bolj prosti tudi bolj svetovno razgledani, so odlični tisti, ki so duhovniki danes. Pri nas je bila disciplina v bogoslovju zelo stroga, ampak ne preveč, tako srednje. Če si vprašal, si lahko šel, vendar si moral povedati kam greš. Zdi se mi, da morajo biti duhovniki danes bolj ponižni, kot smo bili mi. Včasih je bil duhovnik v glavnem gospodar, zdaj se pa spreminja, da duhovnikom tudi drugi ljudje svetujejo ali odsvetujejo. Obstajajo župnijski oziroma pastoralni sveti, ki hodijo na razne sestanke, izražali svoje mnenje, pomagali duhovnikom in spodbujali tudi druge ljudi k pomoči. Zanimivo je, da v teh časih veliko starejših ljudi prihajajo v semenišča, več jih gre k redovnikom kot v semenišča. Zdi se mi, da so to ljudje, ki so bolj nagnjeni k pobožnosti, prav tako pa redovniki nimajo nobenega osebnega premoženja, samostan jim nudi vse, kar potrebujejo.


Kakšne spremembe ste najbolj opazili v vseh teh letih, ko ste bili v Češnjicah?

Najbolj opazno je bilo, ko se je vedno več ljudi selilo. Ljudi je bilo manj v cerkvi, vsi so bili v tovarnah, še gospodinjo so mi hoteli vzeti, da bi morala iti v tovarno, ampak ni šla. Nekateri ljudje so ob nedeljah še vedno hodili tukaj k maši, veliko se jih je pa naselilo po dolini okrog Domžal, Tuhinja, Kamnika, Duplice, kjer so bile postojanke, na ta način so se potem hribi manjšali.

 

Ste se na začetku župnikovanja na Češnjicah kaj drugače pripravljali na pridige kot zadnja leta?

Ja, seveda da je bilo drugače. Takrat so bile res pridige veste, sedaj so pa homelije, ko je duhovnik v cerkvi pri ambonu, ima pred sabo knjigo, malo pogleda vanjo ... Včasih smo pa pridigali s prižnice in to je trajala pridiga najmanj dvajset minut. Nismo imeli nobenih listkov, nobenih stvari, to se je moralo vedeti na pamet.


Kako ste vi gledali na spremembe v občini, prej, ko smo bili še velika občina in potem, ko smo se odcepili?

Jaz sem imel občino rad. Župan gospod Kotnik me je tudi obiskal, veliko je storil pa tudi za tiste bolj oddaljene, hribovite kraje. Ko sem prišel v Češnjice je bilo glasilo Slamnik in nismo imeli tako veliko stika z občino razen sitnosti z davki (smeh). Z občino smo imeli tudi duhovniki razne sestanke, skupaj smo napravili tudi spomenik pobitih komunističnih žrtev.


Se vam zdi, da so se vrednote med mladimi ljudmi danes zelo spremenile v primerjavi z vašo mladostjo?

Ja seveda. Veliko mladih ljudi je na napačnih potih, veliko je pa tudi dobrih veste. Mladi se organizirajo, hodijo na romanja, imajo razne sestanke, celo v Brazilijo se svete skupine odpravijo s Papežem.


So vsi v vaši družini dočakali visoko starost?

Ja, oče je umrl v nesreči, ko se je peš vračal od maše na Brdu, star 83 let, stara mama je dočakala 90 let, stric po očetovi strani je bil tudi star okrog 100 let, tudi ostali so dočakali visoko starost, ampak ne toliko kot jaz (smeh).


Ste ostrega uma, vitalni in stari boste 100 let. Kaj je tisto, kar vam daje energijo in moč vsak dan, ko se zbudite?

Ja, to pa ne vem (smeh). Čas teče, v domu sem že osmo leto, ampak sem bil že takrat star 92, ko sem prišel sem. Imel sem še to nesrečo pred kratkim, da sem si zlomil kolk in me še zmeraj noga boli, čeprav sem bil operiran. Sam ne morem vstati veste, me more eden prijeti, jaz grem pa na palice. En čas sem se še vozil z vozičkom, ampak sem to opustil, ker je škodljivo. Potem pa greva s sestro vsak dan po hodniku petkrat gor in dol, da se jaz utrjujem. Televizije že dolgo ne gledam, poslušam pa vsak dan radio in se zanimam. Sam pravim, da dokler ima človek zanimanje, mu tudi možgani aktivno delujejo in ne okrnejo. Drugače pa pravim, da so povsod izjeme kot pravila, tako starejši, kot tudi mlajši morajo zapustiti, kot pravimo, to dolino solza. No, sam mislim, da je k moji visoki starosti pripomogla DNK, hormonsko udejstvovanje v meni (smeh), malo pa tudi vpliva hrana. Zmeraj sem jedel bolj zdravo in lahko hrano, ki človeku podaljšuje moč, nisem si pa nikoli misli, da bom dočakal stoti rojstni dan (smeh). 





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Lukovica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Glasilo Rokovnjač
Številka: 09
Izšla: 24.11.2016
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
December 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20
11.12.2016 | Kultura
Monokomedija
11.12.2016 | Kultura
Monokomedija

Bodite prvi pri oddaji mnenja.

Radio v živo