Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za petek, 09.12.2016

jasno
Ponoči bo deloma jasno. Ponekod po nižinah ter ob morju bo megleno. V višje ležečih krajih se bo krepil zahodni veter, ki pa bo le redkokje segel do nižin. Najnižje jutranje temperature bodo od -6 do 0, ob morju okoli 4 stopinje C.
-3°C | 6°C
sobota, 10.12.2016
-5°C | 7°C
nedelja, 11.12.2016
-2°C | 8°C
ponedeljek, 12.12.2016
0°C | 5°C
torek, 13.12.2016
-2°C | 1°C
Opozorila
Četrtek, 8.12.2016 ob 19h
Dodatnega opozorila ni.
-3°C
6°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice

Anton Razpotnik – hudomušni čebelar z ......


NOVICE

| |
02.03.2016      7:14
A A

Anton Razpotnik – hudomušni čebelar z najstarejšim stažem v ČD Lukovica



Deli:
Anton Razpotnik je star 81 let. Kljub svojim letom se rad pošali, pogleda za dekleti, spomin mu dobro služi, zdravje včasih malo ponagaja, izkušenj pa je v svojem življenju nabral za vsaj eno obsežno knjigo. Še danes ga je mogoče srečati, ko se s kolesom odpravi proti Lukovici.

»O, letos sem pridelal okoli 200 litrov vina, ga bomo poskusili,« se pohvali in že hiti po liter vina in kozarce in povabi na ogled njegove hiše in muzeja. Na stenah v hiši ni prostega mesta, saj so vse polepljene s fotografijami, spominki, članki, parnimi listi njegovih znancev. Na kavču ob peči, kjer Anton rad počiva, prede njegova mačka. V poslopju zraven hiše ima urejen svoj muzej, kot različne stare predmete, ki jih skrbno čuva in obnavlja, poimenuje Anton.

Svoje otroštvo je preživel v hiši, pravzaprav v mlinu, ki je stal tam, kjer je danes Gradiško jezero. Imel je sestro, ki je umrla v zgodnjem otroštvu, ter brata, ki je prav tako že pokojni. Kasneje si je z ženo Kristino ustvaril dom na Viru, rodili so se jima trije otroci. Od leta 1980 živi v Preserjah, v hiši, kjer je bila rojena njegova mama, podedoval pa jo je od tete, ki svojih otrok ni imela.

Življenje v mlinu
»Spomninjam se predvsem obdobja vojne, ko je morala biti moka za vse, ni važno na kateri strani,« pove Anton, ki opisuje očetovo iznajdljivost v tistem času in predvsem prednost, da je znal govoriti nekaj tujih jezikov, kar ga je večkrat rešilo. Življenje mlinarja v tistem času ni bilo lahko, vendar je imel srečo, da je nekako preživel.

Sicer pa so v mlinu imeli tudi nekaj živine. Ljubezen do živali je Anton prenesel tudi na domačijo v Preserjah, kjer so sicer tudi prej imeli konja, vendar je tudi on vedno skrbel, da je pri hiši vedno bil konj ali kobila.

V mlinu je bila elektrika prej kot Lukovici
»To je bilo zanimivo, ko smo dobili elektriko, imeli smo jo prej kot v Lukovici,« pripoveduje naš sogovornik, ki se z velikim nasmehom spominja, kako so nekateri starejši prebivalci občudovali svetlobo, ki jo je dala elektrika in modrovali, kako bi bilo dobro, da bi lahko z žarnico še zakurili v hiši. Najprej je sicer Antonov stric, ki je bil tudi v Nemčiji, poskrbel, da so imeli elektriko na kolo. »Takrat ni svetilo več kot pet žarnic, luč je pa bila,« nadaljuje Anton ter dodaja, da je kasneje njegov oče kupil turbino ter jo postavil v mlinu, da je zagotavljala dovolj električne energije, vendar je imela napako, saj so jo takrat, ko je obilneje deževalo, morali ustaviti, da voda ni uničila generatorja. Kasneje je sam kupil turbino, ki teh pomanjkljivosti ni imela in težave z elektriko so bile rešene.

Služb je bilo vedno dovolj
»Službe sem pa menjal, da je skoraj križcev zmanjkalo. Včasih se je to dalo, danes so časi drugačni,« o svojih delovnih izkušnjah pripoveduje Anton. Najprej je delal v gradbenem podjetju v Domžalah, potem je šel, tako kot vsi fantje takrat, za dve leti služiti vojaščino, nato je delal v kemičnem podjetju, kjer pa je bilo delo sicer dobro plačano, vendar naporno in v večih izmenah, zato se je odločil, da gre v službo v Induplati v Jarše, pa v lesno industrijo v Preserje, pa k Lavriču v Lukovico, kjer je delal strešno kritino. Vmes je naredil izpit, kupil motor in šel na delo v Papirnico na Količevo, kjer je bil dobrih 15 let. Ko se je zopet ponudila prilika za delo v Induplati Jarše, se je odločil, da jo, kljub slabši plači, vendar boljšim delovnim pogojem, sprejme. Tam je tudi dočakal prvo pokojnino. Od tega je zdaj že dobrih 23 let.

Član z najstarejšim stažem v ČD Lukovica
Antona so takoj, ko je zaključil šolanje, leta 1955, včlanili v čebelarsko društvo. Ob menjavi takratnega vodstva je Anton je postal blagajnik. Ker je imel motor, je nosil vabila, bil pa je tudi preglednik, saj je v Ljubljani opravil tečaj. »Bil sem mlad in zagnan,« pove.
Doma sicer niso imeli čebel, njegov oče je bil celo alergičen na čebelji pik. Je pa čebele imel njegov birmanski boter, ki mu je čebeljo družino obljubil, vendar nikoli ni prišlo do tega, da bi mu jo tudi dal. »Tako sem enkrat v Trnovčah kupil čebele in jih na rami prinesel domov,« se začetkov spominja Anton, ki je od takrat naprej pridno čebelaril do pred kratkim, ko zaradi bolezni za svoje čebele ni mogel več sam skrbeti. Jih pa z veseljem opazuje, kako letajo. Še vedno pa tudi aktivno sodeluje pri dogodkih v ČD Lukovica.

»Če bo zdravje služilo, bom pa še hodil naokrog in počel neumnosti,« se ob koncu pošali Anton.



Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Lukovica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Glasilo Rokovnjač
Številka: 09
Izšla: 24.11.2016
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
December 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17
08.12.2016
Danes ni dogodkov.
11.12.2016 | Kultura
Monokomedija
11.12.2016 | Kultura
Monokomedija

Bodite prvi pri oddaji mnenja.

Radio v živo