Na ta grob, na katerega so po vojni menda neznanci redno prinašali cvetje, je moje starejše brate in sestre opozarjala moja stara mama Jožefa Rus, ko so hodili na brezenško stran po borovnice. Od kod vendar sredi gozda nemški vojak?
Ko sem pred leti delal nalogo iz narečjeslovja in mi je pomagala Jordanova Angelca, je živo pripovedovala, kako je tiste dni na koncu vojne začelo v gozdu šumeti, izmed dreves so se usuli partizani, ki pa niso govorili slovensko, ampak srbohrvaško. To so bili vojaki 11. hercegovske udarne brigade, ki so prodirali proti Ljubljani. Na črti Bevke–Log–Horjul–Vrzdenec je umik nemške vojske in drugih formacij sil osi krila pestra formacija dveh nemških policijskih polkov, slovenskih domobrancev, gojencev nemške podoficirske šole (ta je imela prostore v sedanji viški gimnaziji), pripadnikov Ruske osvobodilne vojske generala Vlasova in Srbskega dobrovoljačkega korpusa, t. i. ljotićevcev. Slednji so bili bolj policijska formacija, zato se neposrednih bojev na črti Log–Bevke niso udeleževali, ampak so bili razmeščeni bliže Brezju.
Angelca P. tudi pripoveduje, da je na njihovo hišo padla granata, ki je oplazila vzpetino nad hišo in potem padla skozi streho v sobo, vendar k sreči ni eksplodirala. Žal pa je druga granata zadela v polno – točno v kotel – in ubila oz. ranila štiri partizane kuharje. Sosedova Tončka K., ki je v nasprotju z Jordanovimi imela konjsko vprego, je morala enega od ranjencev peljati v partizansko bolnišnico na Drenov Grič. Na poti nazaj so se kolesa voza zapletla v žice poljskih telefonov, tako da je morala voz pustiti in je s samo vprego pohitela k Jordanu, kjer je bil njen ostareli tast in sinova.
Nemci so obstreljevali partizanske položaje z griča pri cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki je bila obkrožena z bunkerji. Topove so imeli tudi na klančku pri domačiji pri Petru, en top pa je bil tudi pri Blaževem Janezu v Molah: ta je streljal čez hrib na partizanske položaje. En top je bil tudi na Brezovici na postaji, položaje na Logu pa so obstreljevali tudi slovenski domobranci z Ljubljanskega gradu.
Frontna črta je na Logu potekala med domačijama pri Zogarju in pri Tinetu. Marija Š. se spominja, kako so se z očetom in materjo ter dvema sestrama zatekli v klet gostilne pri Vrbiču, v njihovo hišo pa so prišli Nemci. Čudi se, kaj so jedli, ker se spominja, da je bil v hiši le še droben krompir. Tudi v kleteh pri Vrbiču so bili le vinski sodi, pa še ti prazni. Marija Š. se spominja, kako so bili lačni tiste dni. Vrbičeva hiša je bila sicer polna nemških ranjencev. Mariji in njenima sestrama starejša Vrbičeva dekleta niso pustila, da bi gledale hudo ranjene nemške vojake.
Partizani so prodirali v glavnem ob hribu in skozi gozd, tako da so se Zogarjevi domačiji približali skoraj na 50 metrov. Marija pripoveduje, da so ob nedavni menjavi ostrešja njene domačije mojstri zatrdili, da še niso videli ostrešja, v katerem bi bilo toliko krogel; prav tako pa so ob hiši nekoč odkrili luknjo, zvrhano s tulci nabojev za mitraljez.
O prodiranju 14. hercegovske brigade, ki je na položajih zamenjala nekatere bataljone 11. udarne brigade – ti so že 6. in 7. maja neuspešno skušali zlomiti srdito obrambo položajev okoli Loga –, pišeta v knjigi o 14. hercegovski brigadi (v obliki .pdf jo je mogoče dobiti na www.znaci.net, del o osvobajanju Ljubljane sem prevedel tudi v svojem spletnem dnevniku www.tojemojadomovina.blogspot.com) Tomo Marković in Kristo Šegrt. Komanda brigade se je namestila v eni od porušenih hiš ob cesti Vrhnika–Ljubljana. 8. maja se je začelo sklepno dejanje bojev za zlom zadnje obrambe mesta Ljubljana. Nemci in njihovi zavezniki so se utrdili na vseh pomembnih vzpetinah okoli Loga. Izstrelki, namenjeni prodirajoči moderni in visoko usposobljeni partizanski vojski (tako jo je označil stotnik Vuk Rupnik v enem od pogovorov s svojim očetom Leonom), ki je naredila dolgo pot od Dalmacije vse do Trsta in v notranjost Slovenije, so leteli vse tja do Drenovega Griča. Ker so očitno v tem zadnjem poskusu, da vsaj malo zadržijo partizane, Nemci in domobranci uporabili prav vso municijo, mnogi izstrelki niso eksplodirali. Na Drenovem Griču sta jih pobirala izpod kozolcev in okoli hiš Martin P. in pred kratkim umrli Herman Z. Martin P. se je lotil tudi demontaže neeksplodiranih granat, takrat mladoletnemu Hermanu pa je svetoval, naj se umakne v zaklonišče. Žal pa so bili v letih po vojni ti izstrelki usodni za mnoge ložanske fante, ki so se lotili neeksplodiranih izstrelkov: tako za brata Petkovšek in za Ludvika K. Boji na Logu in okolici pa so prizadeli tudi domačine: Tinetov gospodar Lončar in dekla sta od Popitovih, kjer so bili Tinetovi skupaj z domačimi skriti v kleti, tako kot večina Ložanov, hitela v gorečo hišo, da rešita vsaj kakšno obleko (v tistih dneh sta zgoreli tudi Joklnova in Mežnarjeva hiša). Toča krogel ju je dosegla konec njihovega kozolca in tri dni sta ležala mrtva, kjer ju je pokosila krogla z ene ali druge strani. Na Drenovem Griču sta bila v neki hiši Balkcov sin z Lesnega Brda in žena, z dvema majhnima hčerama. Ko je granata priletela v hišo, je žena umrla od samega strahu, njega pa je zadela v nogo. Njegov oče ga ni imel kam peljati, ker ni bilo več zdravnikov daleč naokrog. Več sreče je imela Tonetova Ihana z Loga, ki jo je oče kljub metežu krogel uspel pripeljati do Škandrove domačije na Logu, kjer je bila očitno improvizirana bolnišnica. Nemški mitraljezec je od Zogarja nesrečno prestrelil Popitovo Ani, ki je pestovala malega Toneta. Bali so se, da ne bo mogla dojiti svojega najmlajšega, vendar si je k sreči dobro opomogla, tako da je lahko nahranila tretjega sina. Žal sta danes že oba pokojna.
Na drugem koncu Loga, v Molah, so bili nemški vojaki med drugim nastanjeni pri Kovaču in Blaževem Janezu. Bili so precej nervozni, ker so čakali povelja za umik. Marija J. se spominja, kako so se nemški vojaki umivali kar v domačem vodnjaku, tako da voda ni bila več užitna. Njen oče, Janez K., ki je bil železne mečave vajen še iz 1. svetovne vojne, je tako hodil po vodo k Matijevi šterni, kjer so krogle švigale sem in tja. Pravil je: »Vsaka krogla ne zadene.« Jožefa P. in Angela K., ki sta bili ob koncu vojne mladi dekleti, sta bili zelo vešči konjev, zato sta vozili ranjence v Brezje. Po pripovedovanju starega Brezenca so se tam tudi bili težki boji. Pravijo, da je bajer ob poti, ki se začne vzpenjati proti Logu, poln odvrženega orožja. Menda naj bi tam ležalo tudi vse polno mrtvih Nemcev. Svoje mrtve in ranjene naj bi Nemci, tako pripovedujejo drugi viri, vzeli s seboj, le nemški vojak v Matijevem hribu, čigar točno mesto groba je še zdaj skrivnost, je ostal pod šumečimi smrekami, ki v svojih deblih skrivajo ogromno zablodelih železnih koscev.
V sosednjih Bevkah je bila nameščena nemška artilerija, pratež pa so bili ruski vlasovci. Topove so vlačili belgijski konji širokih kopit: ker je v vasi primanjkovalo krme, so glodali late v kozolcih, kjer so bili privezani: te je mogoče videti še danes. Levcov oče je bil v 1. vojni kot avstrijski vojak v ruskem ujetništvu, tako da se je lahko sporazumel z obojimi. Ob prodiranju Hercegovcev iz smeri Blatne Brezovice so se Nemci in vlasovci počasi umikali proti Kostanjevici in Logu. Pri barskem osamelcu je našel smrt nemški vojak, ki je bil banatski Nemec in je razumel tudi hrvaško in nekaj slovenskega, tako da se je lahko sporazumeval z domačini. Pokosil ga je rafal in nekaj časa je ležal pri Kostanjevici, potem pa so ga pokopali na bevškem pokopališču.
Ko so v vas prišli partizani, sta jim pot proti Logu kazala Levcov oče in njegov sosed. Ko so prišli do bevškega mostu, je zapela strojnica in partizani so se razbežali v kritje. Oba Bevčana sta se potajila in se vrnila nazaj v vas. Dejstvo, da je prodirajoče partizane pri Kostanjevici še presenetil nemški ogenj, priča o tem, da so se Nemci in Rusi iz Bevk umaknili prej kot z Loga. Na splošno velja, da je nemška vojska s seboj tovorila veliko vojnega plena. Z Nemci so se umikali tudi pripadniki italijanske republikanske vojske. Eden od njih je bil ubit na Drenovem Griču pri Šuštarju. Dolgo časa je bil pokopan zraven njihove hiše, potem pa so dolgo po vojni po njegovo truplo prišli sorodniki in ga odpeljali v Italijo.
Krsto Šegrt opisuje, kako so Hercegovci naposled z jurišem osvojili utrjene položaje pri sv. Janezu na Logu. Nemška obramba je vse bolj slabela, čeprav so se potem v Molah še borili skoraj za vsako hišo. Med hišami je ležalo polno mrtvih in ranjenih Nemcev. Nemci in ostali so se umaknili proti Ljubljani, partizanska vojska pa je potem v Ljubljano prispela 9. maja ob dveh ponoči. Bila je sreda zjutraj.
Zanimivo se mi zdi dejstvo, da so se v vrstah gojencev podoficirske šole Waffen SS morda borili tudi Ukrajinci, glede na to, da so bili proti koncu v sestavu te nemške bojne formacije najrazličnejši narodi, tudi pripadniki ukrajinske divizije Halyčina (Galicija). V teh zadnjih dneh tragične vojne so se torej en ob drugem lahko borili Rusi in Ukrajinci, ki so danes v tako žalostnem bratskem spopadu. V knjigi o 13. hercegovski brigadi (www.znaci.net) piše, da so nekateri gojenci te šole v begu pred partizani našli smrt v močvirnih tleh Ljubljanskega barja. Nekatere je potem pokosila maščevalna krogla, ko so se skrivali ob Ljubljanici. Domačini pripovedujejo, da so leta po vojni v grmovju ob Ljubljanici našli okostnjaka, ki je v koščenih dlaneh stiskal rožni venec. Ne vemo, kdo je bil: molek v njegovih belih prstih pa priča o tem, da je morda doživljal veliko grozo.
Nemci so pobegnili, mnogi pa so bili potem s Koroškega vrnjeni kot vojni ujetniki. Mnogo jih je delalo tudi na trasi ceste Ljubljana–Vrhnika. Dva sta zaradi lakote hotela nabrat borovnic, pa so ju ustrelili, češ da hočeta pobegniti. Le kam naj bi pobegnila? Njuni telesi počivata daleč od domovine, na brezoviškem pokopališču blizu ložanske kapelice. Mnogi njuni sojetniki pa so bili bolj srečni: nekateri so bili na Logu kot izvrstni rokodelci tudi zelo cenjeni. Mnogi so si tu našli tudi svoje bodoče žene.
V tem kratkem prispevku sem hotel nanizati nekaj utrinkov, ki so mi jih zaupali moji barjanski rojaki. Predvsem sem hotel nanizati nesmisel vojne in peklenske dni, ki so se zgostili ravno v moji rodni vasi in okolici pred natanko 70 leti. Sveto pismo pravi: »70 let je doba našega življenja, 80, če smo krepki.« Tu je smrt kosila med mladimi vojaki na obeh straneh in nikoli niso dočakali visoke starosti.
Rad bi zaključil s spominom na pred kratkim umrlega gasilskega tovariša Hermana Završnika, ki je na Lesnem Brdu v skupni grob pokopal tako slovenskega kurirja in ruskega partizanskega vojaka kot muslimana iz Hercegovine. Zdaj vsi skupaj počivajo nasproti nekdanjega gradu na Lesnem Brdu, ki je med vojno nudil zatočišče mladim Judom na poti v Palestino. Tragična vojna zmeša ljudi in nravi, zato si lahko vsi samo zaželimo z Balaševićem: »Samo da rata ne bude, ludila među ljudima ...«
Miha Rus, Brezovica
miha.ciril.rus@gmail.com
