Matej Nik, stalni organizator naših izletov in društvenih dogodkov, je uspešno nagovoril Lidijo Koščak, da bi organizirala izlet v Belo krajino. In tako smo se 11. junija odpeljali cilju naproti. Prvi postanek za kavico smo imeli pri gostilni Prepih pod Gorjanci. Naše "osvajanje" Bele krajine pa se je nadaljevalo v vasi Drašiči in z obiskom soseske zidanice. 54 članov tega združenja prispeva vinski mošt, iz katerega pridobijo sosesko vino. To lahko pijejo in častijo tudi drugi, zapitek pa označijo na rovašu. Kar mi je ob pripovedi gospodarja te zidanice najbolj ostalo v spominu, so njegove besede, da  "poslovanje" temelji na poštenju in medsebojnem zaupanju vseh članov. Pogostili so nas z belokranjsko pogačo in sosedskim vinom. Ogledali smo si še obnovljeno vaško cerkev in razstavo slik. Potem smo se odpeljali v Radovico in se v muzejski šoli "Brihtna glava" udeležili pouka v 1. razredu, kot se je to dogajalo leta 1950. Učitelj je nekatere naše članice poklical pred tablo in jih z določenimi vprašanji iz narave kar namučil. V zraku je visela "grožnja", da boš, če ne boš miren, kaznovan s klečanjem na koruzi. Po uri pouka smo dobili malico, kos kruha in jabolko, za kar je poskrbela Lidija. Sledila je pot v krajinski park v vasi Veliki Nerajec, kje smo si ogledali restavrirano vas, s podobo kot v starih časih. Pokusili smo tudi ajdovo potico.

Že malo lačni in žejni ter pod vtisom vsega videnega smo se odpeljali na našo zadnjo točko obiska, turistično kmetijo Cerjanec neposredno ob izviru Krupe. Tam so nas prisrčno sprejeli, imeli pa smo malo pozno kosilo. Končno se je razjasnilo tudi nebo in lepo se je bilo vrniti domov. Lidiji smo se z aplavzom in odobravanjem zahvalili za organizacijo tega lepega izleta.

Jože Štemberger

Fotografija: Zlatko Verbič