Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

Prešeren za vse, ki dobro v srcu mislimo

Spregovoriti o pesniku Francetu Prešernu, ki se je rodil v Vrbi pred več kot 212 leti, pomeni spregovoriti o pesniku, narodu, o svobodi in svobodomiselnosti, o ljubezni in slovenskem jeziku, pa tudi o dvomu, bolečini, obupu in razočaranju.

A bolj kot vse drugo velja v središče razmišljanja postaviti vztrajanje, pokončnost in neomajno vero v moč poezije, da lahko spremeni tok naših življenj in vpliva tudi na usodo našega naroda, da lahko srce razjasni in oko in da tudi v teh težkih časih v potrtih prsih up budi. Svoje slovenske pesmi je pesnik pod naslovom Poezije zbral v drobni knjižici, ki je izšla konec leta 1846 z letnico 1847, torej pred več kot 160 leti. Z njimi je slovensko književnost kot enakopravno uvrstil med druge svetovne književnosti in izoblikoval slovenski jezik, primeren za vse rabe in vse priložnosti, za izražanje najglobljih čustev in iskanje odgovorov na mnoga, tudi usodna življenjska vprašanja. Z njimi je uresničil in udejanjil Čopov literarni program in v slovenskem jeziku mojstrsko upovedil številne tuje, dotlej nepoznane pesniške oblike.

 

Osrednje teme Prešernove poezije so ljubezen, poezija in narod; v svojih pesmih je združil in prepletel ljubezen do dekleta z ljubeznijo do poezije in slovenskega naroda. O ljubezni do dekleta je pel v različnih pesmih, v katerih jo je označil kot nezvesto, trdosrčno, kot deklico neusmiljeno ali neusmiljeno devico, pa tudi kot srca kraljico, kot lepote cvet, zalo deklico. Svojo izbranko je primerjal s soncem in jo označil kot življenja moj'ga magistrale. Opevanje ljubljene deklice je označil za svoj poklic in samo opravilo, saj pel do zadnjega bo dneva. Na koncu pa je, razočaran, gledal nanjo le še kot na lepo stvar, belo smrt pa izbral za svojo zadnjo ljubico, saj zanj ni ostalo več mesta vrh zemlje, kjer bi pozabil to gorje. Šele če bi mu ustvarili drugo srce ali pa če bi njegovo bit' v prsih nehalo, bi lahko pozabil nanjo, prej pa to ne bi bilo mogoče.

 

Spregovoril je o svoji ljubezni do poezije in odločenosti za pesnjenje v slovenskem jeziku, za domače pesmi milo se glaseče, s katerimi bi zbudil Slovenšč'no celo, pa tudi o svojem strahu, da jih bodo zale Slovenke, nemško govorit' umetne, morda prav zaradi tega, ker so slovenske, ker s Parnasa so očetne, zaničevale, saj so le tujke častile Kranjcev množ'ce. Ljubezen do svojih pesmi in do maternega jezika je povezal z ljubeznijo do Julije, čisto jasno pa je izpovedal tudi svoje prepričanje, da bo prav njegov sonetni venec tisti, ki ran mojih bo spomin in tvoje hvale. Romantično pričakovanje, da bi s svojo pesmijo lahko osvojil svojo izbranko in ogrel z njimi srce ledeno, se ni uresničilo. Zato je lahko le obupano ugotovil, da mu kljub nečloveškemu naporu, ko je nosil v svojih prsih al' pekel al' nebo, ne bo uspelo, in na koncu resignirano zaključil z mislijo Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!

 

Marsikateri Prešernov verz je aktualen tudi v današnjem času – o poštenosti je zapisal, da vest čisto, dobro djanje svet zaničvati se je zagovoril, o povezanosti med bogastvom in človekovim položajem v družbi, da le petica da ime sloveče, de človek toliko velja, kar plača, in potem še, da je videl čislati le to med nami, kar um slepí, z goljfijami, ležámi!, o naduti vsevednosti posameznika pa verz – Le čevlje sodi naj Kopitar! Pri opisovanju današnjega stanja na Slovenskem pa bi lahko ponovili kar za njim: Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si grajšino. Tako se od Prešernovih časov ni spremenilo prav dosti, saj modrost, pravičnost in učenost še vedno niso cenjene, in tudi, da je slep, kdor se s petjam vkvarja, kajti pevcu vedno sreča laže. A ob vsej brezizhodnosti in občutkih nemoči, ki so ga hromili, je vendarle vztrajal in ostal zvest svojim idealom.

 

Kot prepričan rodoljub in svobodomislec, ki mu je prav zaradi jasno izpovedanega prepričanja šele dve leti pred smrtjo uspelo dobiti samostojno advokaturo in se tako tudi finančno osamosvojiti, je spregovoril tudi o položaju slovenskega naroda, ki so mu stoletja vladali tujci, ki so ga razdvajale očetov razprtije, zato ostajata in postajata vse bolj živa tudi Uvod h Krstu pri Savici, kjer je zapisal: manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi, in Zdravljica. Posvetil jo je vsem narodom, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, in se zavzel za mir, spravo in sožitje med narodi, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.

 

Kako enkratne so njegove pesmi, je še bolj jasno, če se zavemo, da ga je pisati in brati naučila njegova mati, da v tistem času pri nas ni bilo slovenskih šol, da se je ves čas šolal in izobraževal v nemškem jeziku, pa vendar je bil sposoben v slovenščini upovediti vse, o čemer je razmišljal in za kar se je v svojem življenju zavzemal. Bil je prvi, ki mu je v slovenskem jeziku mojstrsko uspelo zliti vsebino s strogo metrično obliko v harmonično celoto, vrh njegovih prizadevanj pa predstavlja Sonetni venec iz petnajstih sonetov kot pesem trikrat peta. Zavestno se je odločil za pesnjenje v slovenskem jeziku, čeprav je veliko pesmi napisal tudi v nemščini ali pa v obeh jezikih.

 

Prešeren je osebno srečo povezoval z nacionalnim čustvom, osebno svobodo z narodovo neodvisnostjo. Spregovoril je torej o tistih idealih in pravicah narodov in posameznikov, o katerih govori Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki so jo Združeni narodi zapisali in sprejeli celih 100 let kasneje, svoje mesto pa so našli tudi v naši Ustavi. V svoji "politični oporoki" se je torej zavzemal za vse tisto, za kar bi si moral tudi v današnjem času prizadevati prav vsak izmed nas – za pokončnost, narodno zavednost, upornost, borbenost in svobodomiselnost, predvsem pa za poštenost, vedno in povsod.

 

Alenka Logar Pleško

Oglejte si tudi