Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
7°C
JUTRI
17°C
1°C
Oceni objavo

Beremo …

Živimo v času, ko so nas povsem prevzele najsodobnejše multimedijske in kaj vem kakšne še elektronske naprave ter pripomočki, in knjiga je vedno manj cenjena in zaželena. To opažajo učitelji v šolah, založniki, ki skrbe za izdaje knjig, in celo knjižničarji povedo, da so iskani »knjižni hiti« knjige o zdravem načinu življenja in krepitvi samopodobe, morda kuharske knjige, potem pa se seznam zelo zredči.

V bralnem krožku, ki deluje v okviru KUD Kosec, smo se zbrali bralci, ki smo pravljice resda že prerasli. Morda posegamo po njih, kadar želimo polepšati urice kateremu od svojih vnukov. Zanimanje za knjigo pa je ostalo v nas. Veča se in nobenemu ni težko slediti naši voditeljici Alenki, ki nas usmerja pri izboru knjižnega gradiva.
Edino, čemur zvesto sledimo, so slovenski avtorji. Spoznavamo v glavnem pisatelje in pesnike, rojene v drugi polovici prejšnjega stoletja in še pozneje, živeče v domovini ali med našimi zamejskimi Slovenci. Presenečeni ugotavljamo, kako žlahtna je njihova slovenska beseda, koliko ljubezni premorejo do matične domovine, kako trnova je bila njihova pot od otroštva dalje. Občudujemo narodno zavest, ki so jo izkazovali tudi tedaj, ko so bile posledice ravnanja vse prej kot dobrodošle, ter spremljamo odziv literarne kritike in kulturne javnosti doma in na tujem. Svoja srečanja nadgrajujemo z obiskom krajev in ljudi, opisanih v delih teh avtorjev. Tako smo na Koroškem prehodili pot iz Angelov pozabe (delo Maje Haderlap), ki je v lanskem letu krepko zaznamovala knjižno ustvarjanje omenjene avtorice. Ogledali pa smo si tudi predstavo v ljubljanski Drami po predlogi tega knjižnega dela. Letos nadaljujemo branje del koroških pisateljev. Začeli smo z Lipušem in Srčnimi pegami, nadaljevali z Anito Hudl, Antonom Haderlapom in Graparji, se srečali s poezijo Milke Hartman, Jankom Messnerjem in njegovimi Goršimi štorijami. Zdaj beremo Andreja Kokota – Ko zori spomin. Mnogi avtorji v svojih delih občuteno, prizadeto in brez velikih zamer obujajo spomine na okupacijo, čas takoj po vojni in strah pred uporabo slovenščine na javnih mestih. Tisti bolj odkriti in trmasti so zaradi ravnanja pogosto morali menjati službo, kraje bivanja ali so celo ostali brez dela. Vendar so ponosno sledili poti svojih mater in očetov. Niso se uklonili volji in zahtevam tujca, katerega namen je bil ubiti v otrocih vsak čut za materinščino in jim vcepiti nemščino kot edini jezik, kar pa je le še dodatno krepilo njihovo narodno zavest. Spoznavamo trd boj koroških Slovencev za preživetje, zamejske kraje in ljudi, ki jih je tako ravnanje oblasti le še bolj trdno povezalo. Niso vsa dela temačna in žalostna, v mnogih se zrcalijo lepota krajev in prijetni doživljaji iz vsakdanjega življenja. Vsem pa je skupna raba lepega slovenskega jezika. Urica, ki jo vsak drugi teden preživimo skupaj, prehitro mine. Vsak po svoje začuti avtorja, njegovo delo, in občutja v pogovoru o knjigi  primerjamo ter dopolnjujemo z že zapisanim in znanim. Veseli bomo, če navdušimo še koga, da se nam pridruži (kraj in čas srečanj objavlja KUD Kosec), morda pa koga le prepričamo, da katero od prebranih del poišče v knjižnici.

Naj zaključim s pesmico M. Hartman (Sonce vriska):

»V dlan vzemite srčni kelih,
jutro vanj nalije
uric zlatih in veselih,
da vam sreča vzklije.«

 

Dragica Krašovec

Oglejte si tudi