9. člen pogodbe, ki jo podpišejo starši z našim zasebnim varstvom, določa:

Starši bodo vsako odsotnost otroka iz varstva sporočili takoj, ko bo to mogoče, in sporočili tudi vzrok odsotnosti. Če otrok zboli za nalezljivo boleznijo, bodo o tem nemudoma obvestili odgovorno osebo varstva.

V primeru nalezljive bolezni bodo starši v varstvo prinesli zdravniško sporočilo, da otrok lahko ponovno obiskuje varstvo.

Otroka, ki ob prihodu v varstvo kaže očitne znake slabega počutja ali bolezni, še posebej pa nalezljive bolezni, varstvo ni dolžno sprejeti.

Če slabo počutje otroka nastopi med bivanjem v varstvu, varuhinja starše o tem takoj obvesti, le-ti pa so dolžni čim prej priti po otroka.

Da, zgornji člen naše pogodbe je zelo podoben členu, ki ga najdemo v pogodbi, ki jo starši podpišemo z javnim vrtcem. Sklepam, da razumemo, čemu služi. Starši se moramo zavedati odgovornosti do svojega otroka in tudi njegovega vpliva na okolje. Vrtec nosi določeno stopnjo odgovornosti, ko gre za (še posebno nalezljive) bolezni – kolikor je le mogoče mora preprečevati širjenje bolezni ter skrbeti da otroci, ki tako zbolijo, dobijo primerno oskrbo in hkrati ne širijo bolezni naprej.

V tej točki je včasih praksa en mičken kočljiva, saj ne starši ne vrtec niso pristojni na zdravniškem področju. A na srečo to ni nerešljiva težava J ; imamo pediatre. Le-ti pa so pristojni na področju (nalezljivih) bolezni in zatorej lahko podajo svoje strokovno mnenje o prepovedi obiskovanja vrtca. In potem po ozdravitvi še o dovoljenju za obiskovanje vrtca. Oboje spet za ustrezno okrevanje zbolelega otroka in hkrati za preprečitev širjenja nalezljive bolezni.

Javni vrtec ima to lepo poštimano, otroški zdravnik je zaradi te 'komande vrtca' po ozdravitvi otroka nekako obvezan izdati (beri: izpolniti, poštempljati in podpisati že pripravljen obrazec) zdravniško potrdilo o otrokovem primernem zdravstvenem stanju ali po domače: dovoljenje da se otrok vrne v družbo vrstnikov. Takrat so starši lahko mirni, saj je z otrokom spet vse v redu in bolezen ne predstavlja več nevarnosti ne njemu ne drugim otrokom. Osebje v vrtcu je lahko mirno, saj imajo črno na belem potrjeno, da otroka lahko spet sprejmejo ne da bi naredili kapitalno napako v svoji strokovnosti in odgovornosti. Vse je superfinofajn.

Kako je biti zdravnik ne vem, ker to nisem. Posledično tudi ne morem vedeti kako kot pediater doživiš idejo o zdravniškem sporočilu, s katerim se moraš ukvarjati zgolj zaradi nekega vrtca, čeprav si situacijo zabeležil že v zdravniško kartoteko. Prav tako ne vem, kako kot zdravnik doživiš težo svoje strokovne ocene zdravstvenega stanja. Morda vsak malo drugače ...

No, kakorkoli že – ob vsem zgoraj napisanem tu zabeležim še znano dejstvo, da zasebno varstvo otrok ni javna institucija s pravico vpliva na pediatre. V redu, saj se niti ne počutim pristojno neposredno narekovati zdravnikom karkoli. Čemu le bi? Vse kar želim in kar me hkrati tudi polno zaposluje je, da po svojih najboljših močeh zagotavljam kvaliteto svojega varstva ter izpolnjevanje svoje odgovornosti iz tega naslova. Kar seveda pomeni, da tudi jaz želim vsem otrokom le najbolje, med drugim torej zagotovo tudi to, da so ob bolezni deležni optimalne oskrbe in da se nalezljive bolezni ne širijo dalje. Zato sem to tudi vnesla v naš 9. člen pogodbe.

In tu. Tu nastopi problem. Večkrat se je že zgodilo, da so starši ob ozdravitvi otroka pediatru rekli za sporočilo, da otrok lahko ponovno obiskuje varstvo, pa so naleteli na naizpodbitno jasno – zavrnitev. Lečeči pediater ni izpolnil obrazca z razlago, da neka varuhinja nima pravice tega zahtevati od njega.

Uf ...

Ker po Sloveniji krožijo tudi otroške nalezljive bolezni, ki niso 'enostavna viroza', me tak odziv zdravniških strokovnjakov preseneča in mi sproža plaz vprašanj.

Težnja po tem, da bi bila s papirjem krita je v našem zasebnem varstvu identično enaka tisti iz javnega vrtca. Kaj pediatrom ni v interesu ustavitev širjenja bolezni? Zakaj mojo željo po izpolnjenem obrazcu vzamejo kot neosnovano zahtevo, ko pa imamo enak interes? No, vsaj naj bi imeli.

Kako naj odgovorim staršem zdravih otrok, ko jih zanima ali prej zboleli otrok ima potrdilo, da je zdrav? (Ob opisani realnosti se namreč zgražajo in jih ne zadovolji.)

Ali se pediater ne čuti obvezanega stati za svojo strokovno oceno kadar gre za otroka, ki obiskuje zasebno varstvo?

In če bi kdaj prišlo do neprijetne zagate - kdo potemtakem nosi odgovornost za širjenje bolezni? Pediater, ki ni želel črno na belem stati za svojo strokovno oceno ali zasebno varstvo, ki se je trudilo po svojih najboljših močeh, pa naletelo na zaprta vrata?

In nenazadnje: Ali zdravniška stroka želi, da starši (v želji nositi svoj del odgovornosti) lažejo pediatrom glede vpisa in namestitve otroka?