Da ostanemo prisotni       v vsakodnevnem življenju,          nam pomaga, če smo    globoko zakoreninjeni v sebi;             drugače nas bo ums svojim izjemnim momentumom    ˝vlačil˝ naokrog kot divja reka.
                                      - Eckhart Tolle

Večina ljudi, s katerimi se pogovarjam ima problem s samozavestjo. Ne glede na to kako ˝samozavestno˝ izgledajo, ko jih srečamo na cesti in z njimi spregovorimo besedico ali dve o vremenu in vsakodnevnih malenkostih, ko se zvečer znajdejo sami v svojem stanovanju, ugotovijo, da je samozavest problem. Kako se to kaže? Ne živijo življenja, ki bi si ga želeli. Ne naredijo stvari za katere vedo, da bi jih morali narediti. Ne verjamejo, da so vredni ljubezni. Ne upajo si uživati v pozornosti drugih. Ljudem ne postavijo zdravih meja. Projekti, o katerih razmišljajo, nikoli ne zagledajo luči sveta, ampak ostajajo v njihovih glavah, na varnem. Ko nekdo pohvali njihovo novo obleko, rečejo: ˝Eh, saj ni nič posebnega, na razprodaji sem jo kupila˝. Na programu ˝Priprava na partnerstvo˝ pa smo ugotovili, da je nizka samozavest tudi številka ena uničevalec intimnih odnosov.

Tudi moja samozavest je bila˝v riti˝, in to dolgo, tako da lahko govorim iz lastne izkušnje. Na srečo sem že pred petimi leti doživela tak hud šok, da sem si to morala tudi priznati. Pred tem sem bila namreč še nekako prepričana, da ni tako slabo. Glede na vse ostale ljudi okoli mene namreč. Kaj se je torej pred petimi leti zgodilo zgodilo? 

Moški, ki sem ga takrat resnično spoštovala in se popolnoma nepričakovano vanj tudi zatreskala, mi je povedal, da ne želi biti z mano, ker, citiram, ˝zanj nisem dovolj lepa, sem prestara in nisem socialno sprejemljiva, da bi bil z mano. ˝ Auč. Glede na moje dosedanje izkušnje z opisovanjem tega primera, ste sedajle najverjetneje šli v ˝kak kreten, kako lahko reče kaj takega˝ ali pa v ˝ta pa res nima pošlihtano v glavi˝. Po navadi je reakcija ljudi taka. No, naj vam povem, nobene potrebe ni po kritiki. Meni je namreč ta en stavek spremenil življenje. In to na boljše.

Najprej sem tudi jaz rekla, kako je lahko kdo tako krut, da nekomu, s katerim ljubimka, v faco vrže en tak brutalen stavek. Potem sem ugotovila, da sem mu gladko nasedla in, da sem verjela vsaki besedi, ki jo je o meni izjavil. In TO je šele zares bolelo. To, da nekdo drug verjame nekaj takega je še OK v primerjavi s tem, da TO VERJAMEM TUDI JAZ. Zajela me je panika. Skoraj celo leto sem sestavljala koščke sebe, odločena, da svojo vrednost zgradim na bolj zdravih temeljih, na temeljih v katere verjamem jaz, ne na temeljih, ki imajo za podlago mnenje nekoga drugega. Zavedla sem se, da je imel Osho popolnoma prav, ko je rekel:

˝Your whole idea about yourself is borrowed – borrowed from those who have no idea of who they are themselves˝

 Zavedla sem se, da je v resnici moja samozavest zgrajena na izjavah in dejanjih ljudi, ki niti sami zase ne vedo kdo so, ki tudi sami nimajo samozavesti.

Kdo torej sem? V resnici?

Hja, o tem je bilo že veliko povedanega. Stotero mojstrov nam je hotelo dopovedati kdo smo, da smo več kot verjamemo. Da smo del celote. Da smo eno z Univerzumom. Da smo ustvavrjeni po Božji podobi... In kaj mi običajno naredimo, ko nekdo te izjave prilepi na svoj facebook zid je, da razneženi vzdihnemo ˝Ooooooo kako lepo˝ in gremo dalje, životarit svoje življenje.

Jaz običajno, ko pridem do točke v življenju, ko je dovolj težko, da ne morem tako naprej, aktiviram pogovor z Univerzumom. Nekako takole je šel moj pogovor v čudoviti hiši z bazenom, s pet zvezdic vremenom in z vedenjem, da je možno karkoli, v Avstraliji. ˝Dragi Univerzum, rada bi delala na svoji samozavesti. Rada bi ugotovila, kdo v resnici sem. Rada bi, da bi bila vredna več, kot verjamem, da sem sedaj. Pojma nimam kje začeti. Imaš kako idejo?˝. In potem sem čakala. Leta so tekla in zgodilo se mi je še kar nekaj ˝pretresov in potresov˝ ki so me, vsak na svoj način, opozarjali da je moja lastna vrednost še kar precej neraziskana.

Potem sem se ˝čisto slučajno˝ začela ukvarjati z menstruacijo, šla sem na delavnico o shakti energiji, za katero sem bila prepričana, da je delavnica o modrosti maternice. Tam sem doživela izkušnjo povezanosti z Univerzumom. In povem vam, ko imate enkrat to izkušnjo je zelo, zelo težko iti nazaj v malo sivo miško, katera sem postala tekom socializacije, vzgoje in pogovorov z večinoma zmedenimi ljudmi, ki tavajo naokrog in mislijo, da morajo imeti čisto o vsem svoje mnenje. Tudi o meni.

Ko enkrat imaš to izkušnjo in, če jo neguješ, je nemogoče ne vedeti kdo si in kako si veličasten.

Potem sem začela razmišljati in govoriti o transformativnosti menstruacije, o kateri takrat sploh nisem vedela, kaj v resnici je in seveda nisem niti vedela, da tega ne vem. Dokler me enkrat ni ˝spet čisto slučajno˝zadela. Zadela je dobra beseda, ker se je zgodilo kot strela z jasnega. Kljub temu, da vas večina ve, da sem dokaj prizemljen človek, bo tole sedajle zvenelo malo wu wu. Ni namreč mogoče prizemljeno opisati, za nas nekaj tako nenavadnega, kot je bila moja izkušnja.

Med eno menstruacijo (večina vas že ve, da smo takrat ženske povezane s svojimi globinami, in če se umaknemo in gremo vase, so nam na voljo modrosti, o katerih nismo niti sanjale, da so v nas), sem v polnosti doživela svoje bitje. Se ga zavedla. Samo-zavest je namreč samo to, zavedanje samega sebe, tega kdo sem v resnici. In ko sem videla kdo sem, ko sem na lastne oči videla in doživela, da smo vsi eno, sem bila osupla. Holyshit! Ko rečem, da smo vsi eno, ne mislim samo nas ljudi, mislim tudi planete in Univerzum in celice v naših telesih. Popolnoma nobene razlike ni bilo med nami. Saturn, jaz ali celica, ki sestavlja moj noht, smo bili popolnoma enaki. Čudaško ne? Meni se že zdi, ko takole vklopim um, ki me skuša prepričati, da sem mala siva miška, ki pač mora ubogati in upoštevati sistem, da jo bo sploh kdo imel rad in da ne bo kaznovana. Ampak takrat, ko se je dogajalo, mi je bilo popolnoma jasno. Moja resnična veličina se je odprla pred mano. Ko sem to doživela na lastni koži, nisem imela izbire, da bi bila še naprej nesamozavestna. Bila sem ganjena nad tem kdo sem. Nad tem kdo smo.

Podobno se zgodi ženskam na ˝Delavnicah za maternice z odgovornimi lastnicami˝, ko gredo v celični spomin in spet ozavestijo svojo povezavo z maternico Zemlje in z maternico Univerzuma (še malo wu wu materiala za vas, hihi). Ko začutijo mir in enost vsega, ko se povežejo s tistim delom sebe, ki so ga vmes nekje pozabile ali pa jim je bil odvzet. Včasih so tako ganjene, da po izkušnji sploh ne morejo deliti svojih občutkov.

In moja izkušnja je ta, da je točno to potrebno, da lahko sploh začnemo vaditi samo-zavest. Najprej moramo imeti lastno izkušnjo samo-zavedanja, zavedanja kdo v resnici smo. Potem šele lahko začnemo trenirati tudi um, da preklopi med tem kar se je tekom let naučil o tem kdo sem in med tem kdo v resnici sem.

Kar nam preostane, če tega nimamo je suhi trening petih, sedmih ali desetih korakov do samozavesti, ki bazira na ničemer in se lahko ob prvem pretresljivem dogodku, ko nas na primer odpustijo v službi ali ko ugotovimo, da je naš sin na heroinu, spet sesuje v prah. Tako je kot da bi vadili plavanje na suhem. Saj lahko vadimo žabico tudi doma v dnevni, ampak zares jo bomo pa znali, ko bomo šli prvič v vodo in bomo dolžini in širini v dnevni sobi dodali še globino bazena.

Vesna Juvan, SIJAJ, društvo za harmonijo življenja