Pravica do bivanja zunaj institucij - v domačem okolju je osnovna človekova pravica.

(S klikom na to povezavo lahko brezplačno presnamete knjigo dr. Vesne Švab "Obravnava v skupnosti" http://www.sent.si/fck_files/obravnava%20v%20skupnosti%20svab.pdf)

Slovenija se izrazito oddaljuje od evropskih in svetovnih smernic na tem področju. Evropski akcijski plan za duševno zdravje 2013 nalaga državam članicam, da morajo imeti ljudje z duševnimi motnjami enakopravno možnost, da realizirajo svoje potenciale in dobro počutje kot drugi ljudje, da je potrebno spoštovati in varovati njihovo dostojanstvo in človeške pravice  ter jim omogočiti dostop do služb za duševno zdravje v skupnosti, kjer je obravnava varna, spoštljiva in učinkovita. Službe za duševno zdravje naj zagotavljajo storitve povezano. Hkrati »Evropski strukturni skladi« so 2005 namenili sredstva za deinstitucionalizacijo, v Sloveniji pa smo in še vedno širimo zavodske in bolnišnične kapacitete.

Tudi Slovenija je kot druge članice Evropske skupnosti dolžna zagotavljati obravnavo v skupnosti in pristopiti k oblikovanju regionalnih centrov za duševno zdravje, ki bodo učinkovito povezali zdravstvene, socialne in nevladne službe na opredeljenih območjih, ki so namenjene zdravljenju in okrevanju. Posebej pomembno je povečati obseg služb, ki omogočajo zaposlitev in poklicno rehabilitacijo, ki lahko najbolj zmanjša posledice ekonomske krize, ki smo ji izpostavljeni.

Ob svetovnem dnevu človekovih pravic tako zahtevamo povezano in odgovorno delovanje med sektorji in sistemi za izboljšanje položaja ljudi z duševnimi motnjami pri nas.

Ker je eno izmed poslanstev ŠENT-a ozaveščanje širše javnosti, smo 9. decembra v dnevnem centru ŠENT Ljubljana pripravili tiskovno konferenco z enakim naslovom. Na njej so sodelovali:

- dr. Luj Šprohar, pomočnik direktorja Direktorata za zdravstveno varstvo na Ministrstvu za zdravje

- mag. Edo P. Belak, predsednik ŠENT-a;

- dr. Vesna Švab, psihiatrinja;

- asist. dr. Petra Videmšek, Univerza v Lj., Fakulteta za socialno delo

- g. Edvard Koch

- ga. Nevenka Močnik, ALTRA in

- mag. Jana Ponikvar, direktorica ŠENTPRIMA

G. Koch je predstavil lastno negativno izkušnjo z institucijo, konkretno z bivanjem v psihiatrični bolnišnici. Dejal je, da se pri nas pacienti v psihiatričnih bolnišnicah ne upajo pritožiti, če so bili izpostavljeni nehumanemu ravnanju ali kršenju njihovih pravic. Bojijo se namreč povračilnih ukrepov, ki jih je bil sam tudi deležen, ker se je upal postaviti za svoje pravice.

Dr. Vesna Švab je dejala, da so vse dosedanje raziskave pokazale, da ima obravnava ljudi z motnjami v duševnem zdravju v skupnosti bistvene prednosti pred obravnavo v institucijah. Zato so v EU sprejeli dokumente, ki od držav članic, tudi od Slovenije, zahtevajo, da vzpostavijo skupnostne oblike obravnave. In Slovenija je bila s strain EU celo opozorjena, da se ne spoštuje konvencij, ki jih je podpisala, ampak krepi institucionalne oblike obravnave. Dodala e še, da bivanje v instituciji, še posebno, če je dolgotrajno, negativno vpliva na človekovo duševno zdravje.

Predsednik ŠENT – a in dolgoletni predsednik Foruma svojcev Slovenije mag. Edo P. Belak je poudaril, da se morajo svojci oseb z motnjami v duševnem zdravju okrepiti in usposobiti za življenje z osebami s težavami. Hkrati tudi oni potrebujejo dostopne in hitre storitve, potrebujejo mrežo pomoči in podpore v skupnosti. Dejal je, da se morajo okrepiti nevladne organizacije s področja duševnega zdravja, ki že sedaj nudijo pomoč v skupnosti osebam sz motnjami v duševnem zdravju in njim, kot svojcem. “Svojci na ŠENT-u smo člani Evropskega združenja svojcev – EUFAMI, ki je leta 2011 sprejelo t.i. Baselsko deklaracijo, ki pravi, da je skupnostna obravnava pravica svojcev in uporabnikov oziroma oseb z motnjami v duševnem zdravju”.

Ga. Nevenka Močnik iz Altre je predstavila storitve, ki jih nevladne organizacije s področja
duševnega zdravja že 20. let izvajajo na področju socialnega varstva. Poudarila je, da je bistvena razlika med nevladnimi organizacijami in institucijami ta, da lahko v nevladnih organizacijah vsak reče “NE!”. “Če nekje ne želi sodelovati, je to njegova pravica, ki jo brez šikaniranja in kaznovanja tudi spoštujemo,” je še dejala. Izpostavila je tudi dejstvo, da so neladne organizacije kadrovsko in finančno podhranjene.

Mag. Jana Ponikvar je poudarila, da je reševanje invalidske problematike ena bistvenih razsežnosti razumevanja in uresničevanja človekovih pravic. Pri vključevanju oseb v zaposlovanje ni glavna ovira sama invalidnost, temveč odnos, ki ga imamo do invalidnosti. Le-ta še vedno preveč sloni na paternalizmu ali pa cello na diskriminaciji. Zavedati se moramo, da je biti drugačen oziroma različen človekova pravica.

Dr. Luj Šprohar je dejal, da je družba sistem institucij in kakršne so institucije, takšna je tudi družba v celoti. Bolj ko so naše intitucije zaprtega tipa, v bolj nedemokratični družbi živimo in obratno. “Osebe z motnami v duševnem zdravju sodijo v skupino, ki je največkrat izrinjena iz procesov odločanja in največkrat nima nobenih posebnih pravic. Prepuščene so srčnosti in strokovnosti ljudi, ki delajo z njimi”, je še dejal.

Po raziskavi, ki jo je v svoji doktorski nalogi naredila asist. Dr. Petra Videmšek, se programi v skupnosti ne morejo širiti tudi zato, ker se sredstva za njihovo izvajanje ne širijo skladno s potrebami. Dejala je tudi, da so prav družbena gibanja ljudi z osebnimi izkušnjami privedla do tega, da smo nanje začeli gleati drugače, kot na strokovnjake, ki imajo neprecenljive življenjske izkušnje.