Kakor vsa leta doslej tudi letošnje leto po številu prijav tako domačih kot tujih avtorjev ni bilo izjema. Številčni in predvsem kakovostni videi, ki smo jih prejeli, pa ni edino, zaradi česar letošnji festival posebej izstopa. Gre namreč že za deseto ponovitev Videofestivala Narave, za katerega lahko zdaj z gotovostjo rečemo, da je tradicionalen in da je v teh letih tako poznavalski kakor tudi tisti bolj ljubiteljski sceni kratkega filma oz. videa prinesel marsikatero zanimivo izkušnjo. Koncept festivala se skozi leta ni spreminjal. Videi temeljijo na podobah narave, za samo idejo videa, sporočilo in tudi način, kako je ustvarjen, pa ni omejitev.
Videofestival Narave, ki se letno odvija v Bežigrajski galeriji, postaja vse bolj prepoznaven. Kakor vsa leta doslej tudi letošnje leto po številu prijav tako domačih kot tujih avtorjev ni bilo izjema. Številčni in predvsem kakovostni videi, ki smo jih prejeli, pa ni edino, zaradi česar letošnji festival posebej izstopa. Gre namreč že za deseto ponovitev Videofestivala Narave, za katerega lahko zdaj z gotovostjo rečemo, da je tradicionalen in da je v teh letih tako poznavalski kakor tudi tisti bolj ljubiteljski sceni kratkega filma oz. videa prinesel marsikatero zanimivo izkušnjo. Koncept festivala se skozi leta ni spreminjal. Videi temeljijo na podobah narave, za samo idejo videa, sporočilo in tudi način, kako je ustvarjen, pa ni omejitev.
Štirje sklopi festivala
Tokratni izbor videov lahko razdelimo na štiri skupine: na igrani, eksperimentalni, animirani ter na spontano nastali video. Prvi izmed naštetih, torej igrani film, v stroki velja za najzahtevnejšo obliko. Gre za narativno naravnano delo, ki ves svoj ustroj podreja pripovedovanju neke zgodbe, ki je že vnaprej določena v obliki scenarija, pri tem pa seveda ne pozablja tudi na estetsko podobo prikazanega. Eden izmed takšnih filmov je video Georgesa Nehme z naslovom Ya heik … ya mbala, ki je kritika današnjega sveta, kjer ni več prostora za umetnost. Prikazuje umetnika, ki kljub vsemu še vedno vztraja v svojem prepričanju, da je svet z umetnostjo filma, glasbe ali posplošeno z umetnostjo lepega nasploh pač boljši. Video indijske skupine TAXI, ki jo sestavljata Suman Samajpati in Sourav Roy Chowdhury, z naslovom Enter Space Ether pa nas popelje na transcendentalno potovanje dečka skozi realnost in sanje, po tem ko postane eno z naravo.
Eksperimentalni film opisuje že ime samo. To so filmi, v našem primeru videi, ki raziskujejo in preizkušajo meje oblikovnih zmožnosti. Po navadi se izmikajo narativnemu modelu in v epicenter svojega osredotočenja postavljajo posamezne elemente filma, kot so gibanje, igra svetlobe in sence, odsevi, ritem … Na publiko ne ciljajo s pripovedovanjem zgodbe, pač pa se občinstva dotaknejo z vizualno podobo izdelka. Avtorji se poslužujejo raznih efektov in svetlobnih filtrov, ki so lahko uporabljeni na mestu snemanja ali pa je video obdelan naknadno. Eksperimentalni film lahko gre tudi v smeri abstrakcije, ko neke realne podobe, tokrat podobe iz narave, z raznimi deformacijami, močnim približevanjem ali uporabo že omenjenih filtrov in z drugačno obdelavo spremenimo do te mere, da le-te postanejo neprepoznavne. Ravno s spreminjanjem realnega v abstrakcijo se poigrava Kevin Evensen v videu Moments, kjer z obdelavo posnetkov gledalcu zgolj dopušča možnost slutnje, da gre za resnične podobe.
Povsem drugačen pristop ima animacija. Tukaj gre za dolgotrajen proces, v katerem se s pomočjo kompleksnega postopka v negibne predmete ali narisane like postopoma vdahne življenje. Osnovna tehnika je posamično snemanje faz gibanja nekega lika ali figure, ki so kasneje povezani v celoto in ustvarjajo iluzijo gibajočega. V grobem lahko faze dela delimo na tri stopnje. Prva stopnja je zaznamovana z likovno izdelavo posameznih fragmentov gibanja, drugo označuje snemanje statičnih podob in tretja, ki predstavlja projekcijo, pomeni povezano predvajanje vseh fragmentov. Vedno pogostejša oziroma v filmskem svetu že skoraj vsakdanja pa je računalniška animacija, za katero je značilno, da je animacija digitalno ustvarjena s pomočjo računalnika. Letos se na videofestivalu predstavljata dve animaciji, prva je delo Denisa Ruzse z naslovom Drops, ki prikazuje stopnje taljenja, druga pa je videoanimacija Night comes Victorja Ballesterosa, ki je v celoti narejena z računalnikom.
Na tokratnem videofestivalu so zastopani tudi kratki filmi, ki so nastali spontano. Gre za videe, ki prikazujejo podobe ali izseke iz dogajanja, ki so vzbudili posebno zanimanje s strani ustvarjalca. Za te videe velja, da so nastali (skoraj) povsem nenačrtovano, v nekem trenutku, ko se je pred avtorjevimi očmi pojavilo dogajanje ali zgolj posebne podobe, ki so se mu zdele vredne, da jih zabeleži. Spontanost nastajanja takšnih videov pa nikakor ne pomeni, da zanje ni potrebno določeno znanje, reči je namreč treba, da je ravno za te nujen poseben čut in videnje posebnega v stvareh, pa naj gre še za tako vsakdanje okolje ali predmete. Predstavnik spontano nastalega videa je delo Konstantinosa-Antoniusa Goutosa Nostalgija, ki je nastalo nekega popoldneva, avtorja pa je prizor spomnil na njegovo otroštvo v Grčiji.
Za vsakim videom seveda stoji tudi ideja, ki nam jo skuša vsak posamezni avtor predstaviti po poti, ki se njemu zdi najprimernejša. Čeprav v osnovi vse videe povezujejo podobe iz narave, se teme vrstijo od težav, s katerimi se srečujemo vsak dan, do globalnih problemov, ki se, pa naj bodo še tako oddaljeni, dotikajo nas vseh. Spet drugi se osredotočajo predvsem na raziskovanje zmožnosti ustvarjanja filma.
Desetletnica Videofestivala Narave je gotovo dosežek, saj bi ob vseh težavah in tudi preprekah, ki se pri organizaciji takšnega festivala pojavljajo, marsikdo že obupal, pa vendar še živi, še več, se širi ter postaja bolj in bolj prepoznaven. In naj bo tako tudi v bodoče.
— Dejan Jevšnik, vir: MGML
