Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za ponedeljek, 05.12.2016

delno oblačno
Ponoči se bo oblačnost od jugozahoda prehodno širila tudi nad osrednjo in del vzhodne Slovenije. Po nekaterih nižinah bo zjutraj megla. Najnižje jutranje temperature bodo od -7 do -2, na Primorskem od 0 do 5 stopinj C.
-2°C | 4°C
torek, 06.12.2016
-2°C | 5°C
sreda, 07.12.2016
-2°C | 4°C
četrtek, 08.12.2016
-4°C | 5°C
petek, 09.12.2016
-3°C | 9°C
Opozorila
Nedelja, 4.12.2016 ob 16h
Dodatnega opozorila ni.
-2°C
4°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

Akademik Ciril Zlobec: Edino moje čustvo od ......


INTERVJU

| |
15.11.2016      14:02
A A

Akademik Ciril Zlobec: Edino moje čustvo od predpubertete do sedaj je ljubezen


Akademik Ciril Zlobec je bil pred leti tudi slavnostni govornik na cilju popotovanja po Levstikovi poti. Zato je 30 let Levstikove poti pravi trenutek, da smo se pogovorili z 91-letnim slovenskim intelektualcem. Pogovarjal se je Luka Bregar.


Akademik Ciril Zlobec
Akademik Ciril Zlobec
Deli:

Slovenci vas poznamo kot pesnika ljubezni. Zakaj ste pisali prav o zaljubljenosti, hrepenenju, usodni ljubezni, pa tudi o dvomu, žalosti in oddaljevanju?

Jaz sem prepričan in izkustveno opredeljujem svojo poezijo kot poezijo doživljajskega značaja. Pišem samo to, kar tudi dejansko jaz osebno doživim. Ker sem že tako visokih let, je edino čustvo, ki ga doživljam od »predpubertete« do sedaj – ljubezen. Neko obdobje se začne in neha, ker ga prerasteš, se spremeniš. Ljubezni pa ne pojmujem v tistem klasičnem načinu, kljub temu je zanimanje za moje zbirke veliko. V svetovni literaturi je večina poezije (Petrarca, Dante, pri nas Prešeren) osredotočena na en vidik in to je nesrečna oz. neizpolnjena ljubezen. Pri meni pa je to normalna, študentska, družinska ljubezen, pa tudi ljubezen kljub izgubi dveh otrok.

Torej vse vrste ljubezni oziroma ljubezenskih čustev, ki so nekako tudi filozofska, če o njih razmišljaš. Ugotoviš, da je življenje neizmerno odprto, zato ker sam ustvarjaš nekaj razpoloženjskega in to kar se preprosto zgodi. Moraš preprosto najti eno obliko sožitja, ki ti jo življenje prinese. Zato mojo zadnjo zbirko berejo ne samo zaradi ljubezni ampak, ker je v njej možno priti do dialoga bralec – pesnik. Oba doživljata, da se ljubezen ohlaja in ponovno pride. V našem času, ki ga živimo, je toliko sovraštva in negativnih čustev, da v moji zbirki vidite protest do družbe oz. družbenega razmišljanja.

Vaša poezija je zanesljivo odraz vašega bogatega in plodnega življenja? Vse od mladostnika pod italijansko državo do vrhunskega slovenskega intelektualca ste prehodili dolgo pot. Ste prav v poeziji vedno znova in znova našli svojo moč?

To je do določene mere danost. Že kot otrok sem se poigraval z verzi. Moja mama je bila kmečka ženica in je rada govorila v rimah. Nikoli ne bom pozabil svoje prve vzgoje. Mama je bila iz Tomaja, soseda Kosovelovih. Kot vsi, ki so tam živeli, so bili nezaželeni in preganjani zaradi tega, kar so pisali. Njegova poezija je tako krožila v prepisih in v tem je bil čar upornosti. Skrivnostnost je bil nek stimulans, ki te zanima kot otroka in tudi mama je imela en tak prepisan svitek pesmi.

Druge mame so govorile pravljice o Rdeči kapici in podobno, moja pa mi je brala Kosovele pesmi. Vedno mi je govorila naj se usedem in poslušam kljub temu, da sem bil star štiri ali pet let. Rekel sem ji: »Ja, mama, ampak jaz nič ne razumem.« Ona pa mi je odgovorila »Tudi jaz ne, vendar so zelo lepe pesmi.« Celo življenje sem nato, ne glede na obdobja ali stil, težko sprejemal poezijo, ki ni imela lepote oziroma estetike. Tudi če je žalostna, zmerjaška ali obupna, mora biti v jeziku ali metafori nekaj elementov lepote. Zato pravijo, da je pesnik rojen, govornik pa se vzgoji.

Kaj za vas osebno pomeni Fran Levstik s svojim tedanjim slovenskim literarnim programom, ki ga je »skril« v potopisu Popotovanje iz Litije do Čateža?

Kar se dogaja okrog tega pohodništva, tu mislim predvsem na Levstikov pohod, je zelo poučno razumevanje časa, tako preteklega kot današnjega. Če skušam pojasniti, kaj je Levstik hotel s tem potopisom Popotovanje iz Litije do Čateža. Hotel je prebuditi slovenstvo, ki je zaostajalo za Evropo. Ljudstvo po njegovem še ni bilo oblikovano kot narod in sicer v dveh smereh. Najprej, da intelektualci – v tem primeru pisatelji – niso imeli dovolj proze, dramatike in so imeli samo poezijo, s katero se ponašajo. Skušal je prebuditi nacionalno zavest, saj je mislil, da so pisatelji dolžni dati to, kar narod potrebuje, da je oblikovan v celoti.

Hkrati pa se ta narod danes sklicuje na Levstika in njegove sodobnike in naslednike kot na nek dokaz, da smo zmožni biti to, kar smo in kar hočemo biti. Imamo plejado od Trubarja do Prešerna, ko se začne prava umetniška kultura in imamo dovolj del in drže, da se ljudje glede na število prebivalcev štejemo za normalen narod.

V današnjem času pa doživljamo neke vrste muko – mislimo, da je biti narod nekaj formalnega. Imeti svojo državo, biti član svetovnih organizacij, in da drugo pride samo od sebe. To ni res! V vsakem zgodovinskem obdobju se moramo prilagoditi in se zgraditi kot majhen narod medtem, ko večje nacije potrebujejo manj truda. Vse to moramo uporabiti v svoji nacionalni zavesti.

Levstik je bil obseden s tem, da je treba prebuditi narod in tudi narodov najboljši del. Večina prebivalstva je bila kmečkega in sam je dal zgled s kmečkim junakom Martinom Krpanom motiv kot nekoga, ki je nepomemben oziroma anonimen, a vendar jeklena duša za slovenski narod. Levstik je hotel prebujat, današnje pohodništvo pa po mojem mnenju želi tudi združevati. Levstik je imel amorfno nacionalno maso, danes pa imamo razgiban narod, ogromno ustvarjalcev in intelektualcev. Smo pa žal individualisti tiste sorte, ko veliko bolj uživamo, če rušimo oziroma onemogočamo drug drugega kot pa, da bi gradili to, kar je bila Levstikova ideja. Želel je, da bi ljudstvo notranje profiliralo, da bo imelo lepo pozitivno samopodobo, da se ne bo imelo za neko odvečno peto kolo v sodobni zgodovini.

Fran Levstik je potožil, da premalo čislamo leposlovje in umotvorje. Evropo je ošvkrnil kot hladno in brezčutno za vse, kar človeku plemeniti srce. Se strinjate, da se v dobrem poldrugem stoletju ni kaj dosti spremenilo, tako med Slovenci kot v Evropi?

Nad Evropo se ne moremo dvigniti, ker je njena vsota izkustvenih ljudi prevelika. Se pa moramo zavedati nečesa. Po logiki stvari in po naravnem zakonu, celo rastlinskega – če je gozd in je pregost, so tam tudi šibka drevesa, šibka debla, ki so nagnjena k trohnenju. Ti moraš oblikovati permanentno in veliki narodi (npr. nemško gospodarstvo), je tisto, ki so ga Nemci oblikovali zase in je najboljše ter najbolj koristno za Nemce same.

V vojnah smo videli, da model vedno narekuje močnejši, zato smo bili Slovenci velikokrat v dilemi, sodelovati z okupatorjem ali ne. Majhen narod mora dozorevati v sebi, da ni samo sopotnik v času ampak, da je v majhnem obsegu sam v sebi celota, ki je v komunikaciji z drugimi enakopravna po kvaliteti, po resnobnosti, po kreativnosti, ne pa tudi po bogastvu in moči. In to je nevarno, da ti hrepeniš po tem, da boš ustvarjal sodobno politiko. Na to lahko pozabimo.

Smo Slovenci v nekakšni moralni krizi? Ali sta nacionalna zavest in pripadnost narodu danes dovolj močna, da premagamo sami sebe in se v tem pogledu dvignemo nad Evropo? Ob neki priložnosti ste dejali: »Prej smo se hvalili, da se stoletja borimo za slovenstvo, zdaj pa ga prodajamo za pet par. Posmehujemo se nacionalnemu interesu.« Kaj je za vas kot intelektualca in pesnika nacionalni interes?

Če vzamem konkretno ta trenutek slovenstva, je ravno obratno, kot se dogaja. Stopili smo v evropsko skupnost in kaj je od nas ostalo? Imamo to slabo banko, kjer si delijo nagrade še in še. Svetovna politika nam postavlja tržišče, ki ji je to v interesu oziroma je v interesu velikih korporacij, ki so še močnejše od politike. Oni nam konkretno šibkejšim diktirajo, kaj moramo narediti, kaj moramo prodati za tuji kapital. Najboljše ustanove, zavarovalnico Triglav, Iskro in podobne so nam uničili. Ne zato, da bi se mi bolj razvili ampak, da bi razvili to, kar je za njih uspešno.

Mi smo po eni strani moteči za njih in želijo, da delamo po njihovo. Tu pa smo v zmoti – popravljamo za milijone, prodamo pa za nekaj tisočakov. Ampak tako nam ukažejo in tako naredimo. To je ta podrejenost, če nisi dovolj samostojen in ne rečeš NE. Če bomo mi vse najuspešnejše stvari in podjetja prodali, se bomo odpovedali tudi tem ustvarjalcem (znanstveniki, zdravniki…). Tako gredo tudi ti ustvarjalci v tujino.

Morali bi delovati ravno obratno – ne, kaj tujina od nas zahteva, ampak moramo biti dovolj trdni na vseh področjih kulture, znanosti, umetnosti, jezika, gospodarstva… Sledimo drugim in premalo smo sebični. Veliki ali mali narod, vsak mora imeti svojo totalno politiko. Če smo Slovenija, moramo imeti slovensko univerzo. Ja, lahko se predava tudi v angleškem jeziku, vendar mora temelj sloneti na slovenskem jeziku. Večina ljudi je odvisna od pogojev, ki jim jih čas ustvari od šolanja do zaposlitve. Življenje mora biti pokrito s potrebami in z odzivanjem na potrebe. Ravno tako pri velikih narodih.

Fran Levstik pravi, da imamo Slovenci sicer dobro liriko, da pa se narod, ki ima samo to, ne pa tudi dramatike in romana, ne more hvaliti s svojo literaturo in zrelostjo. Se je po vašem mnenju do današnjega dne kaj spremenilo v korist dramatike in romana?

Ogromno se je spremenilo. Vsako leto napišejo avtorji okoli 100 dram, gledališča jih niti ne morejo vseh odigrati. Igrajo potem le najboljše. Sedaj ima gledališče problem tudi v radiu in televiziji, saj se veliko filmov vrti tam. Tudi romanov izide precej, med njimi veliko dobrih. Vendar je z umetnostjo tako kot je rekel znani italijanski pesnik: ni dovolj imeti dobre literature, romanov, dram… Ustvarjati moraš pogoje, da se to nekako pojavlja kot nacionalna oziroma kulturna energija.

Ljudje naj bi iz romanov črpali nekaj, kar potem pridobijo v sebi. Ni pa pri nas več kritike, ki bi poznala vsa dela in vso prozo. Marsikaj gre zato mimo, ker nima možnosti verifikacije. Izhodišče je seveda besedilo, ki ga mora utemeljiti povratna reakcija bralca, ta pa ga mora potrditi. Če pa se vmes pojavi še kritika, kot jo je imel včasih Levstik, pa so pogoji za umetnost idealni. Ampak to se redko zgodi.

Tudi sam sem bil urednik in sem opazil, da je velik del ljudi, ki bi se lahko zaposlili kot knjižničarji ali učitelji, vendar za njih ni mesta. Pišejo dela in se pojavljajo kot samoplačniki. Mnogi pišejo dela, ki nimajo zveze z literaturo, mnogo pa je tudi takšnih, ki pišejo dobra dela, vendar ne morejo prodreti na vrh in so pozabljeni. Preveč je produkcije in premalo kritike, ki bi selekcionirala, poudarjala, spremljala. Zakaj je Amerika tako prisotna? Vsaka založba iz ekonomskega interesa zalaga dela znanih avtorjev še preden delo izide. Pri nas pa je ravno obratno. Ko je delo dobro, ga takoj skritizirajo in planejo po njem češ, da smo to že videli in brali. Naša kritika je predvsem negativna, razlagalna. Če bi me vprašali, kaj je bistvo slovenske kulture, bi se zelo težko opredelil. Vse je nekaj na pol spravljeno skupaj.

Pred mnogimi leti smo se srečevali tudi na Levstikovi poti s prof. Matjažem Kmeclom in Milanom Kučanom. Bili ste tudi slavnostni govornik na eni od prireditev.

Ja, takole je s spomini na Levstikovo pot. Marsikaj pozabim, sem pa zapisal nekaj verzov enkrat. »Devetdeseta leta so zahrbtna leta, boleče ujeta med spomine in pozabo.« To je del mojega slavnostnega nagovora. To pohodništvo je šolski primer, kako ljudje z neko dejavnostjo, ki je športna, rekreativna in zabavna, podzavestno sledijo neki vrednoti, grajeni na Levstiku oziroma na njegovih vrednotah. S tolikšno odzivnostjo in udeležbo je ta občutek velik. Vsak se čuti kot del preteklosti, kar je zelo pomembno. Sploh, ko je razočaranje nad sodobnostjo veliko in se podzavestno opira na preteklost.

Tu imamo Prešerna, pa Levstika, vse do Kosovela in današnjih sodobnikov. Ta množičnost, ki se odziva na to, je ta občutek, da smo bili v težkih časih sposobni dograditi svojo nacionalnost do tistega nivoja, ki je bil možen v tistem času. Tako sposobni moramo ostati ves čas. In v tisočih številčna udeležba na Levstikovi poti je eno lepo znamenje, da ljudje hočejo nekaj lepega in pomembnega, nekaj na kar jih spominja, da smo narod, čeprav smo manjši od vseh, ki nas obkrožajo.

Mnogokrat sem srečal prijatelje pisatelje iz drugih večjih držav, ki so se čudili, kako nam vse to uspeva. Bil sem na Kitajskem, kjer sem jim razlagal, da imamo samo dva milijona prebivalcev medtem, ko sem bil v mestu z dvajsetimi milijoni prebivalcev. Rekel sem »Zavest pri enem človeku je nekaj, pri dveh je že sodelovanje, pri dveh milijonih je to že dovolj za narod.«. Vsak človek mora prispevati svoj delež, da narod uspe kot celota. Ne smemo se opirati na preteklost, vendar nas mora le spominjati na potrebe in zmožnosti v času v katerem živimo.

Vaše osebno sporočilo pohodnikom, ki že 30 let premagujejo pot med Litijo in Čatežem?

To je izjemen pojav, da je takšna odzivnost med pohodniki, ki spoznavajo slovensko deželo, tako geološko kot tudi značaje pokrajin, ki še danes niso povsem povezane. Kot Kraševec sem tudi član društva, ki ga imamo Primorci tu na začasnem delu v Ljubljani (pisatelji, umetniki…). Najprej pripadaš družini, očetu in materi, nato narodu. Narod sam, če ni vrednot, ki bi ga povezovale, je razbit med seboj. Zato se počutimo samo Kraševca, samo Primorca, samo Štajerca, samo Dolenjca in si rečeš, »vse preziram, samo sebe ne«.

Jaz mislim, da je Levstik, ta odzivnost, da niso samo Dolenjci hodili na te pohode ampak, da hodijo ljudje iz cele Slovenije, izjemna. Ta enotnost oziroma skupnost, ki se veseli, da jim je lepo in govorijo o dobrem razpoloženju, ki vlada na tem pohodu. Jaz temu rečem laična beatifikacija, nekaj kar je lahko samo športen ali rekreativen pojav, ki se poveže v kreativno kontinuiteto in postane pomembna eksistencialna vrednota. Te elemente imajo pohodniški dnevi zagotovo v ljudeh, da postanejo del pozitivnega oddajanja in sprejemanja, saj niso prišli, da bi se prepirali, ampak povezovali in družili.

 

Ciril Zlobec, slovenski pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec, novinar, urednik… Rodil se je v kmečki družini kot najmlajši med sedmimi otroki. Osnovno šolo je obiskoval v vasi Avber, gimnazijo pa v Gorici in Kopru. Iz gimnazije je bil zaradi pisanja pesmi leta 1941 izključen. Po drugi svetovni vojni je šolanje nadaljeval v Ljubljani, kjer je tudi doštudiral slavistiko ter nato delal kot novinar. Poznan je tudi kot prevajalec, zlasti iz italijanščine (Dante Alighieri, Leopardi, Carducci, Montale, Ungaretti, Quasimodo …) in srbohrvaščine (Davičo, Popa, Mihalić). Od leta 1985 je član SAZU. Leta 1990 je postal član predsedstva Republike Slovenije. 

Za svoje književno delo je prejel že več nagrad, med drugim Tomšičevo (1956), Prešernovo (1982), Župančičevo (1978) in Veronikino nagrado. Je dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Njegovo življenje zaznamuje tudi osebna tragedija, saj sta mu v času njegovega življenja umrla oba otroka, hči in sin. Po izboru poslušalcev Vala 202 je Ciril Zlobec ime leta 2015, leta 2016 je bil izbran za častnega meščana Ljubljane. 

Ciril Zlobec je znan zlasti kot pesnik, ki piše lirične, čustvene pesmi. Prve pesmi je objavljal že med vojno. Leta 1953 skupaj s Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem in Janezom Menartom izdal prvo svojo pesniško zbirko Pesmi štirih, ki je do danes doživela številne ponatise. Sledile so številne druge pesniške zbirke: Pobeglo otroštvo (1957), Ljubezen (1958), Najina oaza (1964), Pesmi jeze in ljubezni (1968), Čudovita pustolovščina (1971), Dve žgoči sonci (1973), Vračanja na Kras (1974), Kras (1976), Pesmi (1979), Glas (1980), Pesmi ljubezni (1981), Beseda (1985), Nove pesmi (1985), Rod (1988), Moja kratka večnost (1990), Ljubezen dvoedina (1993), Stopnice k tebi (1995), Skoraj himne (1995), Ti – jaz – midva (1995 – z zgoščenko), Mojih sedemdeset (1995), Čudež telovzetja (2004), Dvom, upanje, ljubezen (2005), Tiho romanje k zadnji pesmi (2010), Biti človek (2014). Ob njegovem 90. rojstnem dnevu je izšel izbor njegovih ljubezenskih pesmi Ljubezen – čudež duše in telesa (2015). 

Napisal je tudi nekaj pripovedniških del, napisal je 2 romana: Moj brat svetnik (1970), Spomin kot zgodba (1998). Leta 1962 je napisal tudi radijsko igro Moška leta našega otroštva. Leta 1974 je pripravil antologijo slovenske poezije ter izbor italijanske lirike. Spisal je tudi več esejističnih del: Poezija in politika (1975), Slovenska samobitnost in pisatelj (1986), Priznam, rekel sem (1988) ter Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko (1992). 

Številna Zlobčeva dela so prevedena v tuje jezike.





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
ŽELIŠ BITI TUDI V BODOČE NA TEKOČEM S TEM, KAR OBJAVI ZAVOD LEVSTIKOVA POT ZA RAZVOJ ŠPORTA, KULTURE, UMETNOSTI IN MEDIJEV? x
Naroči se na e-obveščanje in ostani v stiku z nami in ne zamudi več nobene pomembne novice ali dogodka!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Virtualni asistent

Bodite prvi pri oddaji mnenja.