NEDRUŽABNA IGRA
Politiki kartajo …
Karte zbežijo.
Bi raje šah?
Definitivno, zagotovo raje!
Delavci sajastih lic.
Kristalna taktika mogočnih.
''Da, kapitan!''
Pustijo se usmerjati.
Kralj, eno mesto naprej!
Kmet, dve mesti nazaj!
Karte so že zdavnaj padle.
''Podrimo domove!''
''Vzgojimo jih v naše sinove!''
''Sprožimo plazove!'
Življenje pokonča bežečega.
Kralj požre kmeta.
To ni preveč družabna igra.
ANDREJA PEVEC PODGORNIK, 9. A
GIB
S hladnimi gibi v pozni jeseni
sapica vetra giblje mi veje.
Giblje mi čustva do tebe v meni,
čustva do tebe globoka mi seje.
S tožnimi gibi v ledeni tej zimi
Zemlja mi zvezde z dosega premika.
Kontrast temnega neba in belega snega
meni – sanjaču najljubša je slika.
Z naglimi gibi v cvetni pomladi
prebuja magija iz dneva se v dan …
Petje ptic kot blag zveni sopran.
Gib pospešujem, življenja se radujem …
ANDREJA PEVEC PODGORNIK, 9. A
KOLO SREČE
Kolo sreče je bolj taka stvar,
pri kateri gre celo za denar.
Nekateri nanj stavijo vse,
le stave na koncu dobijo ne.
Lahko je tvoja usoda,
če vanjo verjameš.
Včasih si neroda,
če se zanjo zavzameš.
Lahko pa seveda
kolo pomaga ti,
saj če »zadaneš«,
si lahko privoščiš celo bicikle tri.
LOVRO VALENKO, 6. B
POMLAD
Pomlad. Oh ta pomlad!
Tako lepa, tako skrivnostna.
Vsak ima jo rad.
Za nikogar ni neznosna.
Na drevesih požene listje.
Vse obarva se zeleno.
To prava pomlad je,
ko ptički pojejo »pošteno«.
Sončni žarki božajo obraz,
veter piha skozi lase.
Takšno vreme je za nas,
od veselja kažemo zobe.
Bliža se konec šole.
Tega se še bolj veselimo.
Radi imamo dolge odmore.
Po hodnikih hitimo.
Kliče nas pomladni dan!
Vonj po vseh cveticah.
Z zeleno trato ves obdan.
Smeh na naših licih.
TEJA MEDVED, 8. B
RAZLIČNI SVETOVI
V zibelki lepi, beli in novi,
smehlja se otrok v blišču in modi.
Namesto gumbkov okrogli kristalčki,
v ušesih modni uhančki.
Kot sonce žari v oblekici svileni,
medvedki, igračke, plesoči objemi,
vse to in še več dete dobi,
ki v sreči, ljubezni se narodi.
Se tema razgrne v sivem prostoru,
ki ni soba, ni prostor, le škatla kartona.
Ubogi dojenček joka in joka,
prezebel, lačen in v bedo potlačen.
Nima objema, nima pogleda,
ne svetlečih igrač, bleščečih hlač,
le tu in tam ga nekdo pogleda,
da za hip z jokom preneha.
Enaki, a hkrati različni so njuni svetovi,
čeprav so skupni bregovi,
pa vendar bi morali biti enaki
v zdravju, ljubezni in sreči.
ALJA SORŠAK, 9. A
PRODAM, KUPIM
Prodam razpadajoče kolo.
Zanj hočem pravo zlato.
Vem, da ni toliko vredno,
a če je poceni - bilo bi bedno.
Prodam tudi stari zvezek,
barve kot je španski bezeg.
Vem, da ga bodo vsi kupili
in si pravo bogastvo pridobili.
Kupim sijoče se zvezde.
Zlate ali srebrne, nikakor ne črne.
Upam, da kdo zvezde prodaja.
Če jih ne, bo prava vstaja.
Vse zvezde morajo priti z neba,
da bodo svetile do dna sveta.
Le-te me bodo razveseljevale,
mi v temi pot kazale.
EVA ŽUNKOVIČ, 6. B
SLOVENŠČINA
Moj jezik živi.
Slovenščina je radost,
Slovencem v ponos.
Slovenščina je zame edina,
iz srca ustvarjena,
popolnoma, brez meja …
V ljubezni neomejena.
Moj jezik živi.
Slovenščina je radost,
Slovencem v ponos.
Povsod jo slišiš …
Zanjo ni pomembna širina.
Mnogokrat opaziš,
da je kraljeva višina.
Moj jezik živi.
Slovenščina je radost,
Slovencem v ponos.
Vredna je vsega:
ljubezni duha,
mojega boga
in vsega lepega.
Moj jezik živi.
Slovenščina je radost,
Slovencem v ponos.
NADJA SVENŠEK, 9. A
ČAS
Čas je nekaj, kar obstaja.
Je nekaj, ki teče,
se ne prodaja.
Je nekaj, kar nič ne reče.
Čeprav se spreminjajo časi,
čas še vedno enak ostaja.
Le ljudje se spreminjajo v vasi,
čas pa ostaja in vztraja.
Ne moreš ga prehiteti ali za njim zaostati.
Stojita vedno v isti vrsti.
Vedno hoče s tabo ostati,
četudi si pokopan in v krsti.
Tukaj je bil že na vsem začetku,
tukaj je bil in tukaj ostaja.
Odločilen je celo na posnetku.
Še bi našteval, saj mu ni ne konca ne kraja.
A to mi čas vzame.
Čas potrebujem, če se samo sezujem.
Ves čas pritiska name,
a je nekaj, kar nujno potrebujem.
Veste, čas mi ne pritiska na rame.
Gre naprej, se ne ustavi.
No, mi pa celi rane.
Je čisto tih, on zgodb ne pravi.
Kakorkoli:
čas potrebujem.
Življenje ti da in ti ga vzame.
A sam si svojo usodo kuješ.
ALEN KOREZ, 8. B
MOJA MAMA
Moja mama je kakor sonce,
ko se zjutraj zbudi.
Moja mama je nežna kot pomlad,
takrat ko me pomiri.
Moja mama je kot veter,
ki mi piha v lase.
Moja mama je kot huda ura,
ko se močno razjezi.
A meni je najlepše,
ko se zasmeji.
TAMARA KACJAN, 7. B
CVET
Cvet je velik kot svet,
z barvami odet.
Vsako pomlad »gre« v razcvet,
kot da je zadet.
Brez sonca roža ne cveti,
brez barv svet ne zaživi.
Saj veste: cvet je cvet.
Lepši kot naš planet.
JANA KOKOL, 7. B
NARAVA SLOVENIJE
Povsod, kamor seže nam pogled,
narava prekrasna gleda nas.
To je najlepši svet,
sončen dan pričara v vas.
Polja, gozdovi, travniki naravni so,
z njimi se preživljamo.
Morja, potoki in reke …
To so zaščitne slovenske obleke.
Veter in dež se zabavata,
se z naravo poigravata.
Narava nenehno se spreminja,
nas na letne čase opominja.
Vse to v Sloveniji lepo vidno je,
saj vsak čas prav poseben je.
Narava nam nudi toplino,
obenem pa tudi tišino.
Kot da bi odšli v San Marino.
Bodimo ponosni Slovenci vsi,
da živimo na tako lepi zemljici.
SIMON ŽNIDER, 7. B
SONCE
Zmeraj zjutraj slišim jaz
žvrgolenje ptic naglas.
Vem, da moram se zbuditi,
vse zavese odgrniti.
Zagledam bleščeče sonce tam,
povsod prekrasen dan.
Zdaj le še upam močno,
da sonce ne bo odšlo,
da bo dolgo trajalo.
VID KOVAČIČ, 7. B
BLIŽINA
Roža v bližini rož - šopek nastane.
Črta v bližini drugih črt - trikotnik postane.
Tako kot beseda, ki iz črk se sestavi.
Nasmeh bližnjemu ob jutranji kavi.
V bližini nekoga se zacelijo rane.
V bližini ljubezni vse hudo tiho ostane.
ANDREJA PEVEC PODGORNIK, 9. A
MISLI BEGUNCA
Človek, na pomoč!
Stiska okov,
ovire političnih vragov.
Slepo korakamo v noč.
Travnata stelja.
Hladna, posuta z roso.
Gledam: stopalo je boso.
Ni več veselja …
Plezam čez ograjo,
Visoko, še višje …
Postaja vse tišje.
Glasovi zamrejo.
Lučke na nebu se prižgejo,
takšne so kot doma.
Bolečine me žgejo.
Tam, daleč smrt divja!
Dvignil se je vojne prah,
moje lučke ja zakril.
Ljubezen, srečo, upanje –
vse mi je zli duh pobil.
ANDREJA PEVEC PODGORNIK, 9. A
