SANJE
Sanje.
Popolnoma neznane.
Vprašanju dane,
ko človek zjutraj vstane.
Ali res sanjamo le ponoči?
Mar niso sanje tudi miren svet?
Sanje so dober uspeh,
tvoj nasmeh
in vsak lep pogled.
Najdeš srečo,
še vedno sanjaš.
Poiščeš odgovor,
se znebiš tesnobe,
rešiš vse tegobe,
pa še vedno sanjaš.
Je to normalno?
Sanjati življenje,
čeprav ga živiš,
zaljubljen vanj,
pa vseeno še nekaj želiš.
Enkrat se to konča.
Takrat srce glavne vloge več ne igra.
Ko preneha biti,
tudi človek preneha sanjam slediti.
Ampak ti imaš še čaš,
sanjam naproti iti.
Sara Planinšek, 9. a
ČLOVEK IN SVET
Včasih je težje,
včasih je lažje,
je pa peklensko vražje
razumeti nas – ljudi.
Vsak je poseben,
zares čudovit,
takšen kot človek pač mora biti.
Obstaja pa vprašanje – zakaj?
Zakaj si ti človek?
Saj se vedeš kot zmaj,
pa čeprav si videti kot nebeški raj.
Svet je ustvarjen,
za vas in za nas,
čeprav je pokvarjen
kot štiri leta stari kvas.
Krivi smo sami!
Vidimo le razlike,
črne in bele pike,
vojne in človeške krike.
Stare zamere,
izrisane meje,
vse to še dandanes šteje.
Živa groza,
ko gledaš lačne ljudi.
Sprašuješ se:
»Ali smo za to res krivi mi?«
Posledično je kriv svet,
a kaj, ko se mu ne moremo upreti!
Ker tekmujemo s planetom,
mislimo,
da je vse zakleto.
A še zdaleč ni tako.
Različni pogledi na naš planet,
drugačne iskre v naših očeh
ter neskladni koraki na poteh
sestavljajo ta čudoviti svet.
Če izdelujemo rakete,
pridelujemo tablete,
naredimo še popoln svet.
Vendar ne utopije,
tudi brez kakršnekoli melodije.
Več drugačnosti.
Ta drugačnost bo sprejeta,
nikoli odvzeta,
na Zemljo pripeta.
Na tem svetu bomo vedno mi,
različni ljudje,
ki ne bodo sovražniki,
temveč zvesti prijatelji.
Sara Planinšek, 9. a
PISMO ZA SOČLOVEKA – PTIČA BREZ KRIL
Dragi sočlovek!
Pred več milijoni let
le ptič je znal letet.
Danes znamo tudi mi.
Razlika je, da ptič nima soptiča,
a to ni krivica,
za človeštvo je resnica.
Človek je bitje,
ki ima drugega človeka,
spet ta človek ima človeka ...
Na širnem svetu drug drugega imamo,
a kaj, ko sporazumevati se ne znamo.
Molčimo in tako dovolimo,
da svet nam spremenijo.
Svobodni res smo kakor ptice,
problem je, da obstajajo krivice.
Krivice, zaradi katerih se delimo,
delimo na različne ptice: lastovke, vrane, štorklje, sinice ...
Nekateri daleč odhitijo,
v upanju na srečo se izgubijo.
Spet velike ptice druge izpostavijo,
da le same se obranijo
in svoj rod ohranijo.
Nekoč vsi bomo daleč poleteli,
razumi naši se bodo ujeli
in takrat bomo dojeli,
da smo le ljudje.
Sočlovek ne zastira nam pogleda,
ampak kljub temu je zmeda,
iz katere naučiti se moramo to,
da razlikuje nas le telo.
Pripnimo si že krila skupaj
in poletimo daleč od tukaj,
tja, kjer vlada le razum,
tja, kjer bister bo naš um,
tja, kjer človek ne kaže s prstom nate,
temveč gleda te misleč:
poleti človek – svet je tukaj zate.
Sara Planinšek, 9. a
SONET Z ODMEVOM
Kaj je to trpljenje? Življenje
Težko je živeti vedno srečno Večno
Ker tako življenje je včasih nesrečno Tečno
Življenje je mišljenje Mnenje
Nihče ni rekel, da živeti je lahko Sladko
Včasih nas kdo prizadane Mene
Včasih nas kaj veliko stane Rane
Življenje je kratko Lahko
Četudi veliko je trpljenja Lebdenja
Je vredno živeti Trpeti
Lastno srečo imeti Hoteti
Samega sebe poiskati Izdati
Življenje živeti Imeti
In včasih krivico trpeti Zatreti
Ti
Ti
Sara Planinšek, 9. a
