Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za petek, 09.12.2016

jasno
Popoldne bo pretežno jasno. Ob morju se bo občasno pojavljala nizka oblačnost. Najvišje dnevne temperature bodo od 6 do 12 stopinj C.
-6°C | 10°C
sobota, 10.12.2016
-6°C | 10°C
nedelja, 11.12.2016
-4°C | 10°C
ponedeljek, 12.12.2016
0°C | 9°C
torek, 13.12.2016
0°C | 4°C
Opozorila
Petek, 9.12.2016 ob 14h
Dodatnega opozorila ni.
-6°C
10°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Šolstvo Osnovna šola

JESENSKA KOŠARA LITERARNIH DARIL


OSNOVNA ŠOLA

| |
19.10.2015      9:13
A A

JESENSKA KOŠARA LITERARNIH DARIL



Deli:

JESENSKA KOŠARA LITERARNIH DARIL

             
DOMIŠLJIJSKI KRAJ

 Živim v majhnem kraju, kjer sneži vsakih petindvajset let. Ta kraj se imenuje Halabambi. Zjutraj, ko se zbudiš, pod oknom zarjove medved. Pri nas so medvedi hišni ljubljenčki, imajo svoje sobe, dude in postelje. Moj medved je zelo napreden: gleda televizijo, igra igrice na telefonu in hodi na stranišče. Približuje se dan sneženja. Do takrat pa si moram pripraviti ozimnico. Ko se zjutraj zbudim, ne slišim mojega medveda. Joj! Nekdo ga je ukradel ali pa je odšel. Ko stopim na prag, zapihlja vame močni sunek vetra. Zunaj je vse belo. Vav, ta kraj pa res dobro prenaša sneg! Naš kraj je magičen. Poleti stopinje dosegajo do 50°C, pozimi pa do -50°C.

 Ups, čisto sem pozabila na mojega medvedka. Ko bi ga le poiskala? Ali imam kakšno snov? Upam, da strup AG5HG3 najde stopinje mojega medvedka. Bom poskusila. Strup me vodi do stare, razpadajoče hiše, ki se bo kmalu preobrnila na glavo.

 Ko stopim noter, je vse zlato, hiša spregovori:,,Živiš v magičnem kraju, kjer je vsako slabo za nekaj dobro, otroci in tudi ti boste kmalu uročeni, v vas pride nesramni, popularni čarovnik z imenom Krotek. S seboj bo imel polno letalo malih opic, ki bodo uničile naš kraj. Reši svoj kraj, nabrati moraš osemdeset ton snega. Pojdi, vso srečo!” Joj, kaj naj storim!? Zakričim: ,,Moj prečudoviti kraj, pomagaj mi. Mi lahko pomagaš s tvojo reko, ki je iz kosmičev in mleka!? Prosim!«  Kraj spregovori: ,,Seveda ti bom pomagal, pojdiva na delo.« Vsi vaščani  so se poskrili v hiše, midva s krajem  pa morava premagati opice in čarovnika. So že tukaj! Jaz streljam v opice banane, saj če se opice najejo preveč banan, počijo. Čarovnika pa premagaš s kosmiči in z mlekom. Super! Opic več ni, čarovnik ima samo še en udarec. S krajem ustreliva v čarovnika in ga pokončava. ,,Bravo, vas!” zakričim. ,,Moj medvedek!” kričim na ves  glas, ,,vrnil si se. Še enkrat hvala, kraj!«

   Moj kraj je perfekten, še govoriti zna, reko ima iz kosmičev in mleka, nebo iz sladkorne pene, knjižnico iz knjig, drevesa iz kosti in v tem kraju je tudi prestol Marije Terezije.    

Nia Krajnc, 6. b, OŠ KIDRIČEVO
Mentorica: Sonja Lenarčič                  


ZGODILO SE JE      

Ta dogodek se je zgodil junija leta 2014, ko sem praznoval svoj 12. rojstni dan. Bilo je jutro, ko sem se zbudil. Vendar je bilo drugačno od drugih. Ta dan sem imel rojstni dan. Vedel sem, da mi bosta mami in ati kupila darilo, ampak nisem vedel, kaj to darilo bo. Ati mi je rekel: »Pojdi se obleč, gremo v Maribor!«. Takoj sem se oblekel in srce mi je razbijalo, ker nisem vedel, zakaj gremo v Maribor. Ko smo prispeli v Europark, sem vedel, da bom tukaj dobil darilo. Zdelo se mi je, da darilo ne bo nekaj dragega. Vendar je potem oče zavil v trgovino z elektroniko. Takrat pa mi je srce padlo v hlače. Bil sem na trnih kot še nikoli, nisem vedel,  kaj bom dobil. V glavi sem imel mešane občutke. Imel sem sto in eno idejo, kaj lahko dobim. Najprej sem imel v mislih nov računalnik, potem mi je prišel na misel nov telefon in teh misli ter idej ni bilo konca.

 Z očetom sva vstopila v trgovino. Pritisk je naraščal, zanimanje je bilo vedno večje. Naenkrat pa se oče ustavi in reče: »Izberi si nekaj«. Izbiral sem lahko med X-Boxom 360 in Playstationom 3. Dolgo sem izbiral, ker se nikakor nisem mogel odločiti. Potem je oče poklical prodajalca in ga vprašal, kaj je boljše. In tudi on ni vedel, kaj je boljše, ker ima vsak artikel prednosti in slabosti. Na koncu pa sem si izbral Playstation 3. Mama, ki je bila v drugi trgovini, ni vedela, kaj sem dobil. Ampak ko je izvedela, jo je skoraj zadel infarkt. Vendar je tudi ona potem bila zadovoljna, da sem si izbral darilo sam.

To je bil eden izmed mojih najboljših doživljajev in upam, da se bo še ponovil. Za to darilo pa sem  še danes hvaležen, saj je bilo precej drago in nepričakovano.

JAŠA KOVAČIČ, 8. B OŠ KIDRIČEVO

Mentorica: Sonja Lenarčič

                

Hrepenim po ...

 Hrepeneti. Želeti. Hrepenenje, poželenje. Besede, ki v nas nekaj zbudijo. Ko jih slišimo, nam v telesu nekaj poskoči. To je naše srce. Takoj pomislimo na vse najlepše sanje, ko se naša hrepenenja in želje uresničijo. Ko jadramo po nebu in z mislimi ustvarjamo popolno življenje za nas ...

  Sama hrepenim po različnih stvareh. Hrepenim po vrednotah, morda tistih, ki jih imajo drugi ljudje. Samozavest, ljubezen, prijaznost, znanje ... A če dobro pomislim, lahko to sama prebudim v sebi, saj imam vse te vrednote skrite nekje v srcu.

Vsak človek hrepeni po ljubezni. Pa naj se tega zaveda ali pa ne. Nekateri ljubezen postavljajo za denarjem in slavo. A šele ko izgubijo vse to, hrepenijo po tistem, kar so zavrgli. Sama lahko vsa svoja hrepenenja po vrednotah postavim v isto vrsto - saj zame pomenijo srečo. Sreča je tista najpomembnejša stvar, po kateri hrepenim. Želim si, da bi bili srečni jaz, moja družina, moji otroci, drugi ljudje. Vsakdo na svetu bi moral hrepeneti, ne samo po lastni sreči, ampak tudi po sreči drugih. Tako bi na Zemlji bila le sreča in smeh. A temu žal ni tako. Nekateri hrepenijo po materialnih stvareh in zato žal odvzemajo srečo tujih. In temu nikoli ne bo konec.

 V preteklosti so ljudje hrepeneli po zemlji in bogastvu ter pobijali ljudi, ki so bili nedolžni in se niso znali braniti ali postaviti sami zase. V času reformacije so ljudem odvzemali srečo in zatočišče, ki so ga imeli, ko so molili k bogu, v katerega so verjeli.

Še danes je tako. Ljudje drug drugemu jemljemo veselje in zadovoljstvo samo zato, ker sami nismo prepričani oz. ne verjamemo v nekaj, kar drugi ljubijo z vsem srcem. Kot najstnica hrepenim po ljubezni in veselju, a marsikdaj pomislim: le po čem hrepenijo drugi? Nekateri hrepenijo po strehi nad glavo, po toplih oblačilih, nekdo pa moli in prosi za življenje.

 Na svetu obstaja nekaj, kar je vsemu, po čemer hrepenimo, v napoto. To je sebičnost. Misel, da se svet vrti okrog nas, da bomo srečni, če bomo imeli v življenju vse. Sama vem, da nikoli ne bi bila srečna, četudi bi imela vsa bogastva tega sveta, če bi vedela, da nekdo trpi in hrepeni po nečem, kar imam sama. V prihodnosti želim videti nasmehe na obrazih, kamor koli grem. Želim, da se končajo vojne in neumna prepiranja. Rada bi, da na svetu ne bo človeka, ki bo hrepenel po nečem, kar bi mu moralo biti podarjeno oz. dano. To sta ljubezen družine in sreča. Nočem, da bi kdorkoli hrepenel po varnem domu in življenju samega sebe in bližnjega. Sama še zmeraj hrepenim. Po čem? Ne vem več. Vem pa, da bo moje hrepenenje v meni ostalo za vedno. Še zmeraj pa imam sanje, ko se moja hrepenenja uresničijo.
Andreja Pevec Podgornik, 9. A OŠ KIDRIČEV
Mentorica: Sonja Lenarčič


MOJ DOMIŠLJIJSKI KRAJ

Bilo je lepo jesensko jutro. S svojo psičko Dono sem šla na sprehod. Prišla sem do gozda. Nato pa nekdo za mojim hrbtom reče: »Eva, obrni se in me poglej.«

Hitro sem se obrnila. Zagledala sem čarovnika. Obe z Dono sva se zdrznili. Nakar on spet spregovori: »A bi šla z mano v čarovniški svet?« Čudno ga gledam, a vseeno spregovorim: »Seveda bi, ampak povej mi, kdo si?« Odgovori: »Sem veliki čarovnik Albus Dumbledore in popeljal te bom v čarovniški svet. Samo za roko me primi.« Storila sem, kar je naročil. Slišala sem samo bum in že sva se znašla v čarovniškem svetu. Bilo je zelo lepo. Okoli naju so se sprehajali čarovniki v dolgih plaščih in s palicami v rokah. Albus je zamahnil s svojo čarovniško palico in tudi jaz sem bila oblečena v popolno čarovniško opravo. Bila je zelo zanimiva. Z Albusom sva se razgledala. Razkazal mi je njihove trgovine, nato pa me je popeljal do čarovniške šole. Bila je bogato okrašeno, zelo velika in zanimiva. Bila sem zelo vesela, da sem v svojem domišljijskem svetu - kraju. Ampak nekaj me je mučilo. Spregovorila sem: »Albus, ali iz tega sveta obstaja kakšen izhod?« Odgovori mi: »Seveda obstaja, ta rešitev je vlak, ki odpelje čez eno leto.« Povedala sem mu, da se moram domov vrniti še danes, saj sem mamici in atiju obljubila, da se s sprehoda hitro vrnem. Albus pove, da lahko našo hišo, če imamo kamin, priključi na frčomrežje. To pa naj bi trajalo več ur, zato bo, ko bom prispela domov, čas zavrtel nazaj in mamici in atiju izbrisal spomin. Takoj sem bila za to. Naš kamin je karseda hitro priključil na frčomrežje, ki mi bo omogočilo ponoven vstop v čarovniški svet. Poslovila sva se in poslal me je nazaj domov. Grdo sem pristala, sedeča v kaminu. Vstala sem, s sebe počistila pepel. Potem pa me zagledata mami in ati in zakričita.

Ne mine niti sekunda, ko se čas zavrti nazaj in se staršema izbriše spomin. Hitro slečem čarovniška oblačila in jih pospravim. V mislih se zahvalim Albusu za prijetno dogodivščino in odhitim v kuhinjo k mami in očetu.

Ta dogodivščina mi bo za vedno ostala v spominu, saj sem lahko obiskala svoj domišljijski svet.

EVA ŽUNKOVIČ, 6. B OŠ KIDRIČEVO     

Mentorica: Sonja Lenarčič         
      

MOJ DOMIŠLJIJSKI KRAJ

Moj domišljijski kraj je najlepši in največji kraj na celem svetu. Zato prisluhnite, kaj se v tem kraju dogaja.

Ta kraj je poln nenavadnih in čudnih stvari. Kot na primer: ptice govorijo, kamni pojejo, drevesa so iz lizalk, trava iz bonbonov, slapovi iz čokolade in stvari, za katere nikoli ne bi mislili, da so tam. Včeraj sem srečal škrata in ga vprašal: » Kje je trgovina s slaščicami?« On pa mi odgovori: » V tem svetu lahko počneš, kar hočeš, zato si samo zamisli, kar želiš, in to boš dobil. Ali pa danes, ko sem videl zmaja, ki je strašil prelepo princeso. Zato sem pograbil meč in ščit ter se z zmajem spopadel.

Spopad pa ni trajal dolgo, saj je v domišljijskem svetu prav vse mogoče. Rešil sem princeso in predstavljajte si: danes sva par, še včeraj pa se nisva poznala. Res me je zanimalo, kaj se bo zgodilo naslednji dan, zato sem šel hitro spat. Zjutraj sem se prebudil, šel ven in skupaj s ptički pel himno domišljijskega kraja. Čisto vsak dan v tem kraju mi prinese nasmeh na obraz in ko se dan začne, nikoli nočem, da bi se končal. V tem kraju so pa tudi prebivalci, ki živijo v posebnih hišah. Ena je iz medu, druga iz piškotov, tretja iz svinčnikov. Včasih me kar mika, da bi katero malce pojedel, a ne smem, saj je kaznivo. Kazen pa je ta, da te odpeljejo na policijo, kjer pa ne greš v zapor, ampak dobiš neke vrste opomin kot v šoli. Če zbereš devet opominov, te naženejo iz tega prelepega domišljijskega kraja. Opomin že imam, saj sem ugriznil v eno od hišic, a tega nikoli več ne bom ponovil. Takrat sem policistu rekel: «Prisegam, da nikoli več v življenju ne bom storil tega. » Na srečo mi je takrat odobril opravičilo. Želim si, da me nikoli ne bi nagnali iz tega kraja, kajti to je moj najljubši in najboljši kraj na svetu.
LOVRO VALENKO, 6. B OŠ KIDRIČEVO

Mentorica: Sonja Lenarčič

 

NEPRIČAKOVANO DARILO

Bilo je poletje in nekega dne so me sosedovi povabili na morje. Odzval sem se povabilu. Ko je napočil ta dan, smo se odpravili. Pot je bila dolga, vendar mi je hitro minila. Na poti so mi povedali, da so se pri njih na otoku Pagu skotile mlade muce. Po dolgi poti smo prispeli. Soseda Kristina mi je muce pokazala, in ena od muc mi je bila neznansko všeč. Ker je mama muca po nesreči umrla, smo za mucke skrbeli mi.

Vsak dan smo jih hranili in se z njimi igrali. Ko pa je po enem tednu napočil dan odhoda, smo se vrnili nazaj v Slovenijo. Seveda smo muce pripeljali s seboj. Doma sem starše vprašal, ali lahko obdržim muco, saj mi bi jo sosedje radi podarili.

 Po nekaj dnevih sta starša privolila. Naslednji dan sva z mamico odšla v trgovino za male živali, kjer sem muci kupil vse potrebno za njen novi dom. Odpeljala sva se tudi k veterinarju, kjer so muco pregledali in nama čez nekaj dni po preiskavah sporočili, da je z njo vse v redu. Muca še ni imela imena, vendar sem od tistega trenutka, ko sem jo dobil, razmišljal o njem. Čez nekaj dni mi je v glavo šinila misel, da bi ji bilo ime Šapka, in tako je bilo. Večeri so postajali hladnejši in ko se je mami pripeljala domov, se je Šapka zatekla v motor avtomobila. Ker je mami imela še opravek, se je odpravila z avtomobilom. Šapka je bila v motorju avtomobila, vendar mami tega ni vedela. Po nekaj kilometrih je muca padla iz njega. Mami je muco videla v ogledalu in nato se je ustavila, vendar je za Šapko bilo prepozno. Pobrala je muco in jo pripeljala domov. Ko sem za to izvedel, nisem mogel zadrževati solz. Vsem v družini je bilo težko, saj smo Šapko zelo vzljubili. Bila je naš novi družinski član, vendar s tem se je bilo treba sprijazniti.

V družini smo se tisto leto dogovorili, da bom letos dobil novega hišnega ljubljenčka, vendar iz tega ni na žalost bilo nič. Upam pa, da bo drugo leto res tako.

SIMON ŽNIDER, 7. B OŠ KIDRIČEVO

Mentorica: Sonja Lenarčič

                                                                                                                     

Pogovor med jesenjo   in zimo

Zima: Živio, Jesen, kje si pa bila?

Jesen: Doma in celo Slovenijo pobarvala v žive barve.

Zima: Aha, tako torej.

Jesen: Ja. Kje pa ti živiš?

Zima: Na Antarktiki, tam je zdaj zelo mrzlo.

Jesen: Lepo. A greva na kavico?

Zima: Seveda, kam pa?

Jesen: V bar Jesima. Tamle imajo najboljšo kavo.

Zima: V redu. Ampak bom s seboj vzela ledeni čaj, drugače se bom stopila.

Jesen: Vsekakor, nočem, da se stopiš.

Zima: No, pa pojdiva.

Jesen in Zima: Šluk!

Jesen: Pa sva končali. Zima, boš še kaj pila?

Zima: Ne, hvala.

Jesen: V redu. Bom plačala račun. Kam pa bi zdaj šla?

Zima: Ne vem, ampak morava pohiteti, saj nimava veliko časa, ker sem prehlajena. Nadomestila me bo druga Zima.

Jesen: No, prav. Bi šli kaj pojest?

Zima: Ne, hvala,,nisem lačna.

Jesen: Hm …  Le kaj bi počeli?

(čez 3 minute)

Že vem, lahko bi šli na tisto zabavo, o kateri vsi govorijo. Greš?

Zima: Slišati je zabavno. Seveda grem. Kako pa se imenuje?

Jesen: Partisen.

Zima: Aha. Ampak ob dveh je še ena zabava. Imenuje se Partima. Ob kateri uri pa je tvoja zabava?

Jesen: Enako kot tvoja.

Zima: Šment!

Jesen: Lahko pa bi našla kakšno zabavo zunaj.

Zima: Pa pojdiva.

Jesen: Aha, tale zabava je videti prijetna!

Zima: Hm … Partimasen. Meni je prav.

Jesen: Super, se srečava ob enih ?

Zima: Prav.

Jesen: Zmenjeno. Adijo.

Zima: Adijo.

(čez 1 uro)

Jesen: Živio, pojdiva na to zabavo!

Zima: Z veseljem!

Jesen: Zelo lepo je tu. Še varnostniki so tukaj.

Zima: Ja. Zaplešiva.

Jesen:V redu.

(čez nekaj ur)

Jesen: Zdaj sem pa pošteno utrujena.

Zima: Se popolnoma strinjam. Saj mi bodo še noge odpadle!

Jesen:Greva počivati?

Zima: Ja. Prosim.

Jesen: Zgleda, da je to slovo.

Zima: Res je.

Jesen: Lepo se je bilo s tabo zabavati.

Zima: Vem, to je bila prava žurka.

Jesen: Se vidiva. Adijo.

Zima: Adijo.

PIA ODER, 6. B


SPOMIN NA POČITNIŠKE DNI

Komaj se je pričela šola, pa že razmišljam o naslednjih počitnicah. Joj, kako so hitro minile! Letošnje so bile še posebej zabavne in zanimive.

Ne vem ali na žalost ali na srečo, ampak imam več bratrancev, ki so starejši od mene. Letos za rojstni dan sem dobila od bratranca Sandija in njegove žene Mateje prav posebno darilo, saj Mateja zelo rada ustvarja. V kovčku za avtomobilsko prvo pomoč je bilo osem paketov umetnih nohtov, lepilo, razni laki za nego in lakiranje, skratka stvari, ki jih najstnice enostavno obožujemo. Pri pregledovanju darila nisem bila pozorna na vse, zato sem komaj čez nekaj časa opazila na spodnji strani zalepljen list papirja, na katerem je pisalo:

„ 2 X VIKEND PAKET:

-          bivanje od petka do nedelje

-          all you can eat – papcarija

 Aktivnosti:

-          muzikali do onemoglosti

-          kavčarija

-          sprehodi po neokrnjeni naravi

-          kopanje – če bo lepo vreme

-          in še veliko več

Rezervacija termina en teden pred načrtovanim prihodom. Kupon je veljaven do konca leta 2015."

Ko sem prebrala sporočilo, sem kar jokala od zadovoljstva in sreče. Bila sem v sobi  s prijateljico, ko je vstopila mami. Prestrašeno me je pogledala vso objokano. Vse, kar sem lahko storila, je bilo, da sem ji brez besed pokazala škatlo.

Pričele so se počitnice in poklicala  sem Matejo, da napovem prihod. V sredo sta me starša odpeljala na Pohorje. Ko se vzpenjaš iz doline v hribe, je čudovito, sonce se poigrava z barvami skozi drevesa, pri odprtem oknu se sliši žuborenje potočka, zrak je tako čist, da vonjaš vsako cvetlico posebej.

  Že ob vhodu so me pričakali Sandi in Mateja in njuna psička Lili. Čeprav imam starša zelo rada, sem komaj čakala, da odideta in se prične zabava. Zmeraj, ko sem pri njiju, mi je neizmerno lepo, znata se spustiti na nivo najstnice. Sandi sicer hodi v službo, Mateja je brezposelna, zato sva veliko skupaj. Je zelo zabavna punca, rada poje, pleše, peče, ustvarja, skratka - z njo ni nikoli dolgčas. Po kosilu sva se odločili, da bova spekli torto. Med pečenjem sva peli, plesali in se mazali s kremo.

Šli smo še po nakupih v trgovino in potem: akcija! Sedeli smo v dnevni sobi, jedli ogromen sladoled in gledali film – seveda po moji izbiri. Med gledanjem filma smo se trudili biti zbrani, a kaj ko nam je bolj slabo uspevalo. Kar naprej smo se žgečkali, smejali in pačili. Po končanem filmu se je šel Sandi tuširat, z Matejo pa sva se zmenili, da ga počakava vsaka na svoji strani vrat z vzglavnikom in ko pride ven - napad!!!

Tako je tudi bilo, ampak na koncu sva kratko potegnili midve, saj naju je Sandi s svojo močjo prekosil.

Po napornem "pretepu„ z blazinami smo omagali v posteljah. Tako kot zmeraj, da pred spanjem preletim celoten dan, sem ga tudi tokrat, saj sem zaspala z nasmeškom na obrazu.

 Naslednji dan je imel Sandi dopust, ker sta nameravala z ženo barvati kuhinjo. Preoblekli smo se v stara oblačila; vse, kar je bilo potrebno, prekrili in začeli mešati barve. Ob delu ni manjkalo glasbe, bila je tako naglas, da smo morali Lili preseliti v zgornje nadstropje. Čopiče smo uporabili namesto mikrofonov, vedra namesto odra in predstava se je pričela. Ob barvanju nismo bili najbolj uspešni, več barve je bilo po nas kot na stenah. Ker nismo imeli časa kuhati, smo naročili pico.

Dan je zelo hitro minil, utrujeni od dela in zabave smo se zleknili na kavč in že je pozvonilo pri vratih. Prišla sta starša in vrnila sem se v svoj svet edinke.

ALJA SORŠAK, 9. A OŠ KIDRIČEVO

Mentorica: Sonja Lenarčič







Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Kidričevo!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Koledar dogodkov Preglej vse
December 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18
09.12.2016 | Kultura
KONCERT FS VINKO KORŽE
11.12.2016 | Družabni dogodki
DRUŽINSKI POLIGON Z ZVEZDNO VILO
16.12.2016 | Družabni dogodki
AKUSTIČNI ROCK VEČER S SKUPINO STILL STRANGERS
17.12.2016 | Družabni dogodki
ZABAVNA OTROŠKA PREDSTAVA »ŠKRATKA NA DELU«
09.12.2016 | Kultura
KONCERT FS VINKO KORŽE
10.12.2016 | Šport
NOGOMETNA TEKMA 1.SNL
10.12.2016 | Družabni dogodki
GLEDALIŠKA PREDSTAVA: MAČEK MURI IŠČE KRONIKO (K. KOVIČ)
11.12.2016 | Družabni dogodki
DRUŽINSKI POLIGON Z ZVEZDNO VILO
16.12.2016 | Družabni dogodki
AKUSTIČNI ROCK VEČER S SKUPINO STILL STRANGERS

Bodite prvi pri oddaji mnenja.