Čudežno pero

Nekoč je živel pisatelj. Zbiral je vsa mogoča peresa in z njimi pisal. Bila so različnih barv, oblik ter velikosti. A ni še imel enega, čudežnega peresa. To čudežno pero je pero čudežne gosi, a je še ni našel.

Legenda pravi, da je na drugem koncu sveta jama. Če se odpraviš po jami, na koncu jame vstopiš v drug svet. V njem so vsa mogoča bitja, tudi čudežna gos. A v jami so razne pasti in kdorkoli je šel tja, se ni vrnil.

Ta pisatelj pa je imel sina, ime mu je bilo Peter. Bil je majhen in suh deček. Vsi so se norčevali iz njega. A v srcu je bil močnejši kot kdorkoli. Nekega dne je pisatelj zbolel in ni mogel iti po pero, svojo zbirko pa je moral dokončati do naslednjega tedna. Odločil se je, da bo po pero poslal sina. 

Peter na začetku ni hotel iti, a se mu je oče zasmilil. Odpravil se je na zelo dolgo pot. Hodil je tri dni in tri noči. Ko je prispel, je zagledal jamo. Bila je večja od najvišjega hrasta in tako dolga, da si prej umrl, kot pa prišel do konca. A Peter se ni dal. Prižgal si je baklo in se odpravil v jamo. Po nekaj korakih je bakla ugasnila, bilo je strašljivo. Naenkrat se je pojavilo tisoče oči, ki so strmele vanj. Preplašil jih je z ugasnjeno baklo. Izkazalo se je, da so bili netopirji. Peter je nadaljeval pot, ko stopi na nekakšno tipko. Iz stene se pojavijo noži, ki streljajo nanj in ga skoraj zadenejo. Nedolgo hodi in spet stopi na tipko. Za njim se prikotali krogla, a se ji izmuzne. Spet nadaljuje pot, ko zazre napise: »Tu je tvoj konec, raje pojdi nazaj, pazi se.« Vse je bilo napisano s krvjo, smrtna glava pa je bila prava človeška lobanja. Peter je bil pogumen in je nadaljeval pot. Naenkrat pa uzre prijazno svetlobo, ki ga boža. Ne more se ji upreti. Sledi ji in zagleda prečudovito pokrajino, podobno pragozdu. Opazi tudi živali, a ne navadne. Levi imajo krila in dve glavi. Sloni so majhni, rožnate barve in so puhasti. Muhe imajo jezik dolg kot žaba in kače hodijo ter imajo roke. Opazi tudi, kar je iskal.

Gos je bila večja kot v resnici, imela je pisana peresa in mačje brke. Peter se ji previdno približa. Naenkrat pa gos nesramno zarjove in pokaže čekane. Peter sam pri sebi reče: »To bo težko.« Odloči se, da bo tam prenočil. Čez noč pa se nekaj zgodi, Peter ni vedel, kaj, saj je spal. Gos se mu približa, ga povoha in zavoha čisto srce. Ne poje ga, kot to naredi z drugimi. Zjutraj ga pričaka. Ko se Peter zbudi, ne more verjeti svojim očem. Gos  trikrat  glasno zarjove in se mu približa. Peter izpuli pero, se ji zahvali in odhiti domov. Ko pride domov, je njegov oče že zdrav. Peter mu pove, da je našel pero ter mu ga izroči. Oče presenečeno, a po drugi strani veselo vpraša, kako mu je to uspelo. Peter mu negotovo odvrne, da še sam ne ve.  A vsi vemo, da je pero dobil le zaradi ene stvari. Bil je majhen, suh ter nemočen. V resnici pa je štelo le njegovo srce, ki je bilo popolnoma čisto ter močnejše od strahu.

Lara Bohl, 6. a, OŠ Kidričevo

Čudežno pero

Nekoč je živela deklica Annabella. Zelo rada je brala knjige. Prebrala je vsako knjigo v knjižnici, saj je hotela postati pisateljica, ko odraste.

Nekega dne, ko se je odpravljala iz šole, je naletela na starca, ki ji je dal škatlico, na kateri je pisalo: „Vse, kar hočeš, se uresniči.“ Ko je to prebrala, starca ni bilo več. Na mestu, kjer je stal starec, je videla samo pepel, ki ga je odnašal veter. Takoj je odhitela v svojo drevesno hišico. Tam je odprla škatlo, v kateri sta bila pero in listek, na katerem je pisalo:

„To je tvoja skrivnost, nikomur je ne izdaj, ter še pomembneje, verjemi vase, tako se bo uresničilo vse, kar si zaželiš.“ Čeprav ni vedela, kaj to pomeni, je začela s peresom pisati domačo nalogo. Napisati je morala zgodbo o temačnem gozdu. Ko je naredila zadnjo piko, se je znašla v temačnem gozdu. Bil je najbolj srhljiv kraj, kar jih je obiskala. Drevesa so bila oblita s krvjo, iz zemlje so štrlele roke in bila je mrtva tišina. Naenkrat od nikoder prileti sova s strašljivim pogledom. Anni izroči pero, ki ga je prejela od starca, ter ji pokaže pot do vodnjaka, v katerem teče kri. Na robu vodnjaka je list papirja, na katerem piše: „Vzemi pero in začni pisati o svojem kraju. Ko boš naredila zadnjo piko, te bo odneslo domov. Če se zmotiš le pri eni besedi, ostaneš tukaj za zmeraj.“ Anna je začela pazljivo pisati o svojem domu v Ljubljani. Pisala je, česa si v svojem kraju želi, kakšen je v resnici njen kraj in kaj se tam dogaja. Ko je naredila zadnjo piko, se je znašla v Ljubljani, ampak ne v takšni, kakršno je poznala. Njen domači kraj je bil točno takšen, kot si ga je želela. Bil je popoln, dokler ni prišla domov. Izvedela je, da je namesto 12 stara 32 let in da je pisateljica, ki so ji umrli starši, za njeno pero pa je izvedela tajna služba ter so ji ga vzeli. To je bila zanjo prava nočna mora. Sklenila je, da mora dobiti pero nazaj, da si lahko povrne svoje staro življenje. Takoj je začela iskati. Naletela je na starca, ki ji je dal pero, in ga vprašala, če ve, kje pero sploh je. Povedal ji  je, da ga je zasegla vojska, da ga imajo strogo varovanega ter štiriindvajset ur pod nadzorom. Povedal ji je tudi, da ga mora čim prej dobiti. Vojski je pero omogočilo najnaprednejši varnostni sistem do zdaj. Vsak, ki je vstopil v prostor, v katerem je bil ključ, ki odpira sef, v katerem je pero, se je spremenil v okostnjaka, ki pleše step. Malo nenavadno, a koristno. Annabella je vstopila in se takoj spremenila v plešočega okostnjaka. Pobrala je ključ ter odplesala proti izhodu. Vendar je malo pred izhodom padla ter se razletela. Ključ je padel iz ključavnice. Našel ga je starec. Tvegal je svoje življenje ter šel rešit Anno. Potisnil jo je iz prostora in ona se je spremenila nazaj v dekle. Hitro je poiskala pero ter si zaželela, da se vrne v čas, ko še ni dobila peresa. Tako se zgodba ponovi, vendar tokrat Annabella ne vzame peresa, ampak zbeži domov. Starec pogleda za njo ter se nasmehne, saj je končno spoznala, da pero ni čudežno, ampak zakleto.

To zgodbo je napisala prava Annabella, in to s pravim čudežnim peresom. Danes Anna verjetno sedi v svojem naslonjaču ter veselo prebira svoje knjige.

Tanaja Čeh in Nika Mikolič, 6. a

OŠ Kidričevo

ČUDEŽNO PERO

Nekoč pred davnimi časi je živela princesa. Ni bila srečna, ker ni imela prijateljev. Njen oče je bil kralj v mestu. Oče ji ni dovolil, da bi odšla ven in se igrala s prijatelji. Ker ni imela prijateljev, je prosila očeta, naj ji kupi hišnega ljubljenčka.

Na svoj dvanajsti rojstni dan je dobila za darilo papagaja. Zelo je bila vesela. Papagaj je bil pisane barve in eno pero se mu je še posebej svetlikalo. Ko ga je odnesla v sobo, je začel govoriti, ampak ni ponavljal kot drugi papagaji, govoril je kot človek. Princesa je bila zelo vesela, da se bo lahko končno z nekom pogovarjala. Nekega dne ji je papagaj povedal, da je pero, ki se svetlika, čudežno. Izpolni ti vse želje. Papagaj ga je utrgal s hrbta in ga dal deklici. Deklica je rekla: »Želim si, da bi postala navaden otrok in da bi imela prijatelje.« Naenkrat je bila v hiši z drugimi otroki in ni vedela, kam je prišla. Papagaj ji je povedal, da sta na drugem koncu sveta pri neki družini in da je zdaj član te družine. Bila je vesela, da bo zdaj normalen otrok in bo imela prijatelje. Čeprav je izgubila svojo družino, je bila srečna. Najprej je spoznala svojo novo družino, nato pa so s sestrami in brati odšli ven in se igrali še z drugimi otroki v vasi. Minilo je že več let, družina pa je postajala čedalje bolj revna. Deklica se je spomnila, da ima še vedno čudežno pero. Papagaj ji pove, da če ga želi uporabiti, mora najprej opraviti nalogo. In ta naloga je, da se vrne nazaj na grad. Dekle je bilo žalostno, ni hotelo, da bi bila njena družina tako revna. Ker jo je imela tako rada, jih je zapustila in s papagajem odšla čez hribe in doline, gore in ravnine. Čez en teden sta prispela. Pozdravila sta kralja, ki je bil hčere neznansko vesel, hkrati pa nanjo zelo jezen, ker ga je bila zapustila. Odpustila sta si, nato pa je deklica prosila, da bi ji dovolil biti s prijatelji. Pustil ji je in deklica je vsak dan obiskala prijatelje ter bila srečna. Tisti dan se je spomnila še na svojo nadomestno družino in papagaj ji je dal pero, ona pa je zamahnila z njim in družina je bila bogata kot kraljeva.

Vsi so bili srečni, predvsem pa deklica, ki je sedaj vsak dan obiskala svoje prijatelje. 

Sonja Topolovec, 6. a

OŠ Kidričevo