Logo MojaObčina.si
JUTRI
20°C
7°C
SOB.
24°C
8°C
Oceni objavo

Mojih 70 let

Moje življenje je teklo običajno, kot večini te generacije. Vsak bi lahko napisal svojo zgodbo. Odločila sem se, da predstavim svojo, ker so dogodki in ljudje ob meni pripomogli, da še bolj cenim življenje ter njegove dobre in slabe strani. Postajam boljši človek, ki izkorišča vsak trenutek – zdaj in tukaj.
Letos sem 18. septembra praznovala 7 desetletij svojega življenja. V tem obdobju me je marsikaj zaznamovalo.

Do priselitve v Cirkovce pred 36 leti sem se veliko selila, vsaj 9-krat. Končno sem pristala v kraju, kjer sem zaživela tudi z okoljem. V kraj se je vsa družina lepo vključila; v kulturno, družbeno, društveno, humanitarno, športno sodelovanje … Življenje v idiličnem okolju je bilo prelepo, da bi trajalo.

Smrt moža v Himalaji leta 2003 je bila prva velika preizkušnja. Sin me je obvestil o smrti očeta, mislim, da nobeden od naju tega ne bo pozabil. Stopila sem v stanje, kjer sem bolj kot hodila lebdela nad tlemi in med ljudmi. Prepričana sem bila, da se mi nič hujšega ne more več zgoditi. Do takrat nikoli nisem jokala drugače kot iz jeze. Do takrat ni bilo ne bolečin ne žalosti, ki bi mi izzvale solze. Tokrat pa sem jokala skoraj dve leti. Hvala prijateljicama Malčki in Nežiki, ki sta me sočutno poslušali. Toda tudi to je bilo premalo za stisko, v kateri sem se znašla. Imela sem občutek, da se nisem dobro poslovila od moža, s katerim sem se spoznala pri 17 letih in bila v zakonu 36 let, skregana niti en dan, čeprav sva bila zelo glasna pri komunikaciji. Skupaj sva počela vse, od hišnih opravil, vzgoje otrok do različnih dejavnosti partnerjev. Obkrožena sva bila s čudovitimi ljudmi.

Potem pa praznina, ni me poklical, nisem mu mogla sporočiti, da je umrla Marjana Deržaj, in še in še novic, ni bilo prave osebe za sporočila ... Nato sem se spomnila kolegice na HOSPICU v Mariboru, Nade Wolf. Poklicala sem jo in jo obiskala. Postala sem njen redni gost, jaz sem govorila, ona pa poslušala. Tako sem se počasi naučila živeti z izgubo. Takrat sem prvič dobila nazaj vse in še več, kot sem dajala.

Dve leti kasneje sem zbolela za rakom dojke. Takrat mi je bilo skoraj ljubo, da mi ni bilo treba obremenjevati moža s težavami kot večkrat pred tem. Veliko bolj so bili prizadeti moja otroka in vnuki, mama in sestri. Meni se je zdela bolezen nov izziv, ki ga bom premagala. Tako se je tudi zgodilo. Pomagalo mi je tudi ONKO društvo – Društvo onkoloških bolnikov SLO, skupina za samopomoč na Ptuju, kamor sem vključila. Bolezni nisem skrivala, lasuljo sem nosila zaradi mraza (zima), čeprav sem imela 3-krat tedensko krožek na Osnovni šoli v Cirkovcah. Želela sem deliti izkušnjo z ostalimi. Če bo kdo v enakem položaju, se bo zaradi tega mogoče lažje soočal s težavo.

Pred 3 leti sem postala ena od organizatork ONKO skupine za samopomoč Ptuj in sedaj se že pripravljamo na ROZA OKTOBER. Redno se nas srečuje okoli 20 članic, pogovarjamo se, veliko se smejimo, planiramo druženja, se udeležujemo srečanj ostalih skupin po Sloveniji, iščemo dobre in lepe trenutke življenja. Trenutno sodelujemo s Študentskim klubom Ptuj, ki je izvedel humanitarni koncert za zbiranje sredstev za odprtje sobe za oskrbo paliativnih bolnikov v bolnišnici Ptuj. (Srečujemo se drugi torek vsak mesec ob 17. uri v sejni sobi Doma upokojencev Ptuj – prijazno vabljeni.)

Pred 5 leti je bilo moje življenje 48 ur na nitki. Rešile so me Vesele polanke, ker sem hotela z njimi muzicirati v pravkar zašiti novi noši.

Praznovanje 70-letnice je bilo po moji meri, zbrali so se vsi, ki sem jih povabila, doživela vse, kar imam najraje, in še več. Krona vsega pa je bilo ponedeljkovo večerno presenečenje vseh odbornikov KO RK Cirkovce. Polovico svoje življenjske poti sem predsednica in nikoli mi ni bilo žal.
Hvala, ker ste ponovno izvedli krasno akcijo, ki mi je ogrela srce in zarosila oko. Spet bomo lažje delali. HVALA, EKIPA! Mladina, pridite med nas in prispevajte nove ideje.

Moje želje razen zdravja (ni)so skromne za današnji čas: Želim si več medsebojnega spoštovanja, iskrenosti, poštenja, brez zavisti, poudarek na starih vrednotah, kjer se bomo počutili varne in cenjene zaradi človečnosti in srčne kulture brez birokratizacije in politike.

Rada bi še dolgo opravljala svoje poslanstvo. Pomagala ljudem v stiski in posebnim ljudem, ki delajo na izjemno zahtevnih področjih, hitreje izgorevajo, se nesebično razdajajo, obenem pa še iščejo finančne vire za izvedbo programov.
V letu 2015 je bilo v programa Žalovanja otrok in mladostnikov in Žalovanja odraslih vključenih kar 490 oseb, ki se soočajo z bolečo izgubo.

»Hospic omogoča drugačno kulturo umiranja, kjer ima vsak človek ime, hrepenenje po življenju, lastno resnico, svoje mnogotere ljubezni« (Franco Rest). Sama se že vključujem v pomoč društvu, sedaj prosim tudi vse, ki to lahko, pomagajte in prispevajte za HOSPIC Maribor, saj so že več let prisotni tudi v našem okolju. Spodaj je naveden račun.

Davčna št.: SI 16155742, matična št.: 5911931000, tekoči račun: SI56 05100-8010047155, referenca: SI00 161012-200.

ISKRENA HVALA!

Oglejte si tudi