Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 10.12.2016

jasno
Ponoči bo pretežno jasno, ob morju bo lahko občasno nizka oblačnost, po nižinah v notranjosti bo nastala megla. Najnižje jutranje temperature bodo od -7 do -2, ob morju in v višjih legah od 2 do 7 stopinj.
-6°C | 10°C
nedelja, 11.12.2016
-4°C | 10°C
ponedeljek, 12.12.2016
0°C | 9°C
torek, 13.12.2016
0°C | 4°C
Opozorila
Petek, 9.12.2016 ob 18h
Dodatnega opozorila ni.
-6°C
10°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Kultura

NAŠI BABICE IN DEDKI PRIPOVEDUJEJO


KULTURA

| |
04.03.2015      7:50
A A

NAŠI BABICE IN DEDKI PRIPOVEDUJEJO



KNJIGE - NAŠE BOGASTVO
KNJIGE - NAŠE BOGASTVO
Deli:

OTROŠKA LETA MOJEGA DEDIJA

Moj dedi se je rodil leta 1953. Živeli so v Kungoti pri Ptuju v gradu. Ta grad se je imenoval Ravno polje. V njem je bilo več prebivalcev.

Dediju je ime Ivan, njegov priimek je Metličar, vendar ga vsi kličejo Ivo. Ima štiri sestre in je edini sin v družini. S sestro Katico sta dvojčka. Rodil se je res na čuden datum, to je 1. april. Takrat še ni bilo televizije in otroci so  večino časa preživeli skupaj. Dedi in njegovi prijatelji so se družili na igrišču pri cerkvi oz. na »gmajni« ter na starem mlinu, ki je zdaj v muzeju v Mariboru. Igrali pa so se tudi v gozdu in še kje drugje. Igrali so se razne igre,  kot  so npr.: plezanje na drevo, nogomet, skrivalnice, vojake in še veliko drugih zabavnih reči. V šoli so bili učitelji strogi, a včasih tudi prijazni. Doma so si sami iz lesa izdelali igrače, kot so kače, sablje, loke in tako naprej. Seveda je moral včasih tudi pomagati doma pri hišnih in kmečkih opravilih. Če ni ubogal, je bil tudi kdaj okaran. Ko je prišel v tretji razred, so začeli graditi hišo, ki stoji še danes. Po končani gradnji so se vanju vselili.

Četudi niso imeli televizije, računalnikov, telefonov in še veliko različnih naprav, so bili srečni in veseli. Rad se spominja svojega otroštva.

 

Ivan Metličar, 61 let                                                                     ROK METLIČAR FRIC, 6. B

 

MOJA BABICA MI JE POVEDALA, KAKO JE ONA PREŽIVLJALA SVOJA OTROŠKA LETA

Odraščala je v kmečki družini s svojimi straši in tremi sestrami. Vsak dan, ko je prišla iz šole, je morala pomagati pri delu, na polju ali travniku. V pomladanskem in jesenskem času je pasla krave. Najlepše je bilo jeseni, ko se zbirali vsi otroci iz vasi; krave so se pasle, oni pa so si zakurili ogenj in pekli krompir, nabirali trniko. Lovili so se in skrivali po grmovju, tako da so na koncu kar pozabili na pašo. Včasih so jim krave ušle na njive, kjer so bili koruza, repa in drugi pridelki ter so jih zvečer, ko je bilo treba iti domov, komaj našli. Starši so bili zelo jezni.

Bilo je težko otroštvo, vendar se ga rada spominja..

Ivanka Fric, 60 let                                                                         ROK METLIČAR FRIC, 6. B

Moja babica je odraščala in živela na majhni kmetiji. To je bilo čisto drugačno življenje od mestnega. Nekega jutra, preden se je začela šola, je morala gnati krave na pašo. Naenkrat pa je pogledala na uro in morala je pohiteti v šolo. Ker je bilo poletje, se je odločila, da se pelje s kolesom, a zračnice so bile prazne. Morala je oditi peš. V šolo je prišla z malo zamude. Bila je zadihana in prepotena. Vse je razložila učiteljici. Ona ji je oprostila, saj je videla, da ji je žal.

Babi je stara 70 let.                                                                                     JANA KOKOL, 6. B

 

 

ZGODBA IZ PRETEKLOSTI

Bilo je sredi jeseni in jaz ter moj sosed Jože, bil je dve leti mlajši, sva skupaj pasla krave. Na paši je bilo vedno zabavno. Pekla sva si krompir in koruzo, zraven pa klepetala. Velikokrat sva se tudi preizkušala, kateri je močnejši. Bili pa so tudi trenutki, ki niso bili preveč lepi.

Nekega jesenskega dne sva si z Jožetom pekla koruzo. V tistem trenutku sva pozabila na krave. Ko sem jih šel preštet, da bi jih odgnal domov, sem opazil, da ena manjka. Odšel sem jo iskat in našel sem jo v reki Dravinji, ob kateri so se pasle. Ves prestrašen sem poklical starejšega gospoda, ki je pasel krave na drugi strani reke. S seboj je prinesel verigo in s skupnimi močmi smo ubežnico potegnili ven. Domov krave nisem upal pripeljati mokre. Zakuril sem ogenj in jo osušil. Kasneje sem vse krave varno pripeljal domov, vendar nisem povedal, kaj se je zgodilo, saj bi lahko bil zelo kaznovan.

Jožef Žnider, 75 let                                                                                  SIMON ŽNIDER, 6. B

 

Nekega poletnega dne se je moja babica odpravila v gozd po borovnice. Vzela je košaro in vesela odšla. Odtavala je daleč v gozd in prišla do borovnic. Začela jih je nabirati. Ko je napolnila košaro, se je želela vrniti domov. Na žalost pa je pozabila, kje je prava pot in se izgubila. Dolgo je tavala in se zelo bala, da ne bo našla poti. Začela je jokati in teči po gozdu. Naenkrat pa je zagledala sosedo. Ta jo je odpeljala domov. Vesela je bila doma.

                                                                                                                    NIKO KORES, 6. B

 

BABIČINA PUSTOLOVŠČINA IZ OTROŠTVA

Ta dogodivščina se je babici pripetila v Halozah, ko je imela deset let. S sestro sta vsak dan peljali živino na pašo. Pašniki so se raztezali po strmih pobočjih, po katerih so rastle tudi jablane. Babico in njeno sestro je zelo mikalo plezanje po njih, saj sta lahko videli vso živino.

Nekega dne sta bili zelo nepazljivi in razigrani, zato je mlajša sestra, ki je imela osem let, padla z drevesa. Babica se je zelo ustrašila, ker si je sestra močno izpahnila komolec. S težavo ji je pomagala priti do doma, kjer ji je oče komolec poravnal , ga zavil v lesene deščice in zavil v krpo. V starih časih niso šli k zdravniku zaradi takšnih poškodb, ker niso imeli prevoza in denarja. Sestri je roka dobro zacelila, tako da danes ne čuti posledic.

Babi, 63 let                                                                                                VID KOVAČIČ, 6. B

 

KAKO SEM SE SPOPRIJATELJILA Z DUHOM

Nekega dne sem odšla iz šole in domov mi je sledil pes. Ko sem vstopila v hišo, sem videla, da je odšel drugam, zato sem mu sledila. Dolgo sva hodila, dokler nisva pristala sredi njive. Nato pa zagledam pred seboj duha. Začneva teči in ko sva oba izmučena, se začneva pogovarjati. Postala sva zelo dobra prijatelja in duh se je nato vpisal v enako šolo. Vsi sošolci so se norčevali iz mene, saj ga niso videli in so mislili, da se pogovarjam s seboj.

Ko je duh spoznal, kaj povzroča, se je odločil, da bo odšel. Ni se poslovil in zelo sem ga pogrešala.

Lucija Prejaz Ratej, 75 let                                                                TILEN EBENHART, 6. B

 

Babica mi je pripovedovala, kako so jih strašili, ko je bila še majhna. Velikokrat se je zgodilo, da otroci zgodbam niso verjeli. A moji babici se je v spomin vtisnila zgodba o duhovih in pokopališču.

Starejši so jim razlagali, kako opolnoči na pokopališču vstanejo mrtve duše in strašijo po vsej vasi. S seboj imajo tudi duhove. Veliko ljudi je ob polnoči odšlo na pokopališče. Na sebi so imeli belo rjuho, da so izgledali kot duhovi. Prestrašili so vse ljudi, kateri so šli mimo.                                                                                                                                                                                                                   

                                                                                                                  KAJA ŽIVKO, 6. B

ZGODBA IZ PRETEKLOSTI

Moja babica mi je pripovedovala zgodbo, s katero so otroci spoznali, da zaman uničujejo stvari, za katere mislijo, da jih ne potrebujejo. Bilo je tako.

Neki fant, ki je bil babičin sošolec, je dobil za novo šolsko leto novo uniformo. Ker je bila rumena in rjava, mu ni bila všeč, zato jo je še pred šolo odnesel k potoku, jo raztrgal in jo vrgel vanj. Ko je naslednji dan šel v šolo, je bil edini, ki je imel še staro oblačilo. Včasih je bilo zelo hudo. Če nisi imel uniforme v šoli, si bil tepen. In s tem so otroci spoznali, da je vredno ohraniti to,  kar dobiš.

Babica, 67 let                                                                                    TAMARA KACJAN, 6. B

 

ZGODBA IZ PRETEKLOSTI

Moja mama je živela na manjši kmetiji. Nekega dne so odšli na travnik po seno. Njen brat je hotel iti k prijateljem, vendar mu babi ni dovolila. Zato se je »namulil« in odšel domov. Ko so končali s senom, so se odpravili domov. Ker niso našli Petra, je babico začelo skrbeti. Medtem pa je dedi odšel v hišo po okrepčilo. Sklonil se je in videl Petra, kako spi pod posteljo. Ko ga je zagledala babica, je bila vesela, hkrati pa tudi jezna nanj. Peter se je odšel igrat. Med igro pa je zaspal.

To zgodbo mi je povedala mami, ki je stara 38 let.

                                                                                                                                         MONIKA PLANJŠEK, 6. B

 

OTROCI IN DELO V ŠOLI

Napisala sem zgodbo, ki mi jo je pripovedoval dedek.

Dedek je bil doma v Halozah. V šolo je hodil v Zavrč. Od doma do šole je imel dolgo pot. Včasih v šolah niso imeli radiatorjev kot danes, ampak so bile v učilnicah postavljene peči na drva in premog. Jeseni so pripeljali drva in premog na dvorišče. Vsi otroci so morali kurivo odnesti v klet, saj niso želeli biti kaznovani. Kazni so bile zelo hude.

Ko je prišla zima, je moral vsak učenec zakuriti peč, da je bila učilnica topla, ko je v šolo prišel učitelj. Včasih je bilo življenje zelo težko, a so se otroci več družili in bili bolj delovni.

Franci Kekec, 72 let                                                                               MELITA KOREN, 6. B

 

BELA KAČICA S KRONICO

Živela je kmetica, ki je imela majhne otroke. Hodila je na polje delat, otroke pa je puščala doma ter jim v skledo dajala mleko, da niso bili lačni. Otroci so ji rekli, da mleka ne jedo sami, da k njim hodi jest beli ptiček. Mama se ni zmenila za to.

 Nekega dne pa je mleko dala v skledo kot po navadi in se skrila ter opazovala otroke. Prišla je bela kača s krono na glavi. Ko se je kača najedla in odšla, je pustila krono na tleh. Mama je prišla iz skrivališča ter otroke dala na varno. Krono je vzela ter jo dala v žito. Ugotovila je, da ima krona čarobno moč. Kamorkoli jo postaviš, tega ne bo nikoli zmanjkalo. S to kronico so postali najpremožnejša hiša v vasi.

To  zgodbo mi je povedala mami, ki je stara 37 let. Moji mami pa je povedala babica, ki je stara 70 let.

                                                                                                                                               TJAŠA VINDIŠ, 6. B

Mama mi je povedla zgodbo iz otroštva o sosedovem psu, ki ni maral otrok. Otroci smo se skrivali pri sosedovih in nenadoma je pes pretrgal verigo. Od strahu so se skrili v poljsko stranišče. Tam smo kričali in klicali sosedovega dedka, da nas reši pred psom, ki je renčal pred vrati stranišča. Nero ni maral nobenega izmed otrok.

 Nekega dne pa grem na polje k mami in sosedi, tudi takrat je lajal name. Uspelo se mu je zmuzniti z verige. Začel je teči za menoj, tekla sem kolikor sem mogla. To sta opazili moja mama in soseda. Ona je kričala nad Nera, ampak ni odnehal in je skočil name. Imela sem srečo, da me ni ugriznil. Vsa prestrašena in objokana sem ležala na tleh, dokler niso prišli po psa. Sosedov oče se je odločil, da bo dal Nera usmrtiti, saj je bil iz dneva v dan bolj nevaren za otroke.         

                                                                                                                                                                                                TADEJ KAMENŠEK, 6. B

Moj dedi je bil že v mladih letih zelo navdušen nad čebelami. Že takrat si je želel postati čebelar. Ker še ni imel izkušenj s  čebelami, mu je sosed povedal, da na drevesu visi čebelji roj. Odločil se je, da bo te čebele ujel. Ko je splezal na drevo in jih ujel, mu je spodrsnilo in čebele so padle na tla. Hitro zatem so  se začele dvigati nazaj na drevo. Ker ni bilo druge možnosti, se je moral po tem drevesu spustiti navzdol. Čebele so ga tako zelo popikale, da je moral pomoč poiskati pri zdravniku. Kljub tem da so ga tako popikale, je še danes velik ljubitelj čebel.

Zgodbo mi je povedal dedi, ki je star 66 let.

                                                                                                         ZOJA TOPOLOVEC, 6. B

 

SPOMIN NA VOJNO

Rodila sem se v januarju 1941. leta. To je bilo tik pred začetkom 2. svetovno vojne, ki je divjala po našem ozemlju.

Prvih let življenja se ne spominjam dobro. V spominu mi je ostal dogodek, ki govori, da vsi nemški vojaki niso bili slabega srca. Proti koncu vojne, leta 1945, so se nemški vojaki umikali iz naših krajev. Mi smo živeli v vasi Podvinci, blizu Ptuja. Bila je pomlad. Stara sem bila štiri leta. Živeli smo skromno, sama nisem imela igrač. Mama mi je iz starih cunj sešila punčko, ki sem jo imela vedno s seboj. Tiste dni je v našo vas prišla skupina nemških vojakov. Bili so lačni in prestrašeni. Mojega očeta so prosili, če lahko prespijo na skednju. Oče je bil dobrega srca in vojaki so se mu zasmilili, zato je privolil. Takrat ni pomislil, da so to tuji vojaki, naši okupatorji. V njih je videl le prestrašene može. Mama jim je dala kruha in vode. Poznali so nekaj slovenskih besed in so se s staršema pogovarjali. Povedali so jima, da niso želeli postati vojaki, ampak so morali iti v vojno. Niso vedeli, ali jih doma še čakajo družine, žene in otroci ter starši. Najmlajšemu izmed njih je bilo ime Peter. Nenehno me je pogledoval in mi govoril: »Agnes, daj mi pupika.« Jaz sem se zbala za svojo punčko, da mi jo želi vzeti, zato sem se skrila za mamo. Peter ji je povedal, da je njegovi hčeri ime Agnes, kar po naše pomeni Neža, in ima podobno punčko kot jaz. Torej sem ga spominjala na hčerko, saj je tudi meni ime Neža. Vendar me to ni prepričalo, da bi mu dala punčko, le bala sem se ga manj. Naslednji dan so vojaki odšli. Čez nekaj dni so skozi vas potovali naši vojaki (različnih narodnosti), ki pa so po vasi ropali živino in premoženje, marsikatero hišo pa požgali.

V šoli smo se kasneje učili o 2. svetovni vojni in o Nemcih kot okupatorjih. Jaz pa sem v sebi vedela, da vsi niso bili slabi.

                                                                                                                   JAKOB PETEK, 6. B

 

DEDI IN HARMONIKA

Dedi si je v mladih letih želel igrati harmoniko, ampak se mu to ni uresničilo. Zato je zbral denar in si jo kupil. Začel se je učiti pri glasbeniku v bloku. Po dveh letih se je naučil dve pesmi. Nato pa ni hotel več igrati in je prodal harmoniko. Za denar, ki ga je dobil od harmonike, je kupil pralni stroj, saj so ga potrebovali.

Zgodbo mi je povedal dedi, ki je star 72 let.

                                                                                                                NIKA KOKOL, 6. B

                                                                                                                Mentorica: Sonja Lenarčič

 





Priloge:
MS Office Word 2007-2010
fotografija naših učencev
37178_doc1.docx (106,27 KB)
MS Office Word 2003
prispevki naših učencev
37178_nasibabiceindedkipripovedujejo.doc (65,5 KB)

Prenesi vse
Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Kidričevo!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Koledar dogodkov Preglej vse
December 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18
09.12.2016 | Kultura
KONCERT FS VINKO KORŽE
11.12.2016 | Družabni dogodki
DRUŽINSKI POLIGON Z ZVEZDNO VILO
16.12.2016 | Družabni dogodki
AKUSTIČNI ROCK VEČER S SKUPINO STILL STRANGERS
17.12.2016 | Družabni dogodki
ZABAVNA OTROŠKA PREDSTAVA »ŠKRATKA NA DELU«
09.12.2016 | Kultura
KONCERT FS VINKO KORŽE
10.12.2016 | Šport
NOGOMETNA TEKMA 1.SNL
10.12.2016 | Družabni dogodki
GLEDALIŠKA PREDSTAVA: MAČEK MURI IŠČE KRONIKO (K. KOVIČ)
11.12.2016 | Družabni dogodki
DRUŽINSKI POLIGON Z ZVEZDNO VILO
16.12.2016 | Družabni dogodki
AKUSTIČNI ROCK VEČER S SKUPINO STILL STRANGERS

Bodite prvi pri oddaji mnenja.