Brskam po spominih, ki sem jih v mladosti slišala od svojih staršev in drugih sovaščanov. To so  dogodki nekega davnega časa, ki jih poskušam iztrgati pozabi, ker se mi zdijo vredni zapisa,

Moj oče se je teh dogodkov spominjal tako. Tedaj je imel deset let.

Italijanski vojaki so prihajali iz Britofa skozi Kračice po poti k Markičem. Na Trpiščnem so jih pričakali zaskrbljeni vaški možje. V varni razdalji za njimi so ta prihod opazovali otroci. Vojaštvo je zasedlo vas. V naši hiši so izbo in sobo nad izbo zasedli oficirji. Pred hišo so pod šotorom uredili vojaško kuhinjo za oficirje. Za vojake so kuhali v sosednjem zaselku pri Markičih. Naše vasi niso razselili. Razselili pa so naslednje vasi: Lig, Lovišče, Melinki, Kostanjevica, Greben, Močila, Breščina, Hoščina, Gornje Nekovo, Čolnica, Zakraman in Ravne.

Da se bliža vojna so ljudje slutili, saj so Avstrijci že pred tem vpoklicali može in fante. Tik pred začetkom vojne, pa so mobilizirali tudi vole, ki so jih morali odpeljati lastniki v Kanal, kamor so se Avstrijci umaknili.

Mama doma iz Kostanjevice mi je  pripovedovala,da so avstrijski žandarji iz Kostanjevice na pred večer umika poklicali vaščane in jim sporočili,da odhajajo in napovedali verjeten prihod Italijanov. Nekaj družin iz  dolanjega konca se je umaknilo v dva senika pod vasjo. Tam so jih Italijani zajeli in jih pregnali v Italijo. Večino ljudi so odpeljali v Torino.

Tudi duhovnik g. Milanič je slutil bližajočo vojno vihro, ker je na binkoštno nedeljo v oznanilno knjigo zapisal: » v torek,če bodo razmere dopuščale bo procesija k sv, Jakobu za odvrnitev trtnih bolezni in dobro vinsko letino (iz zapiskov g.Jožka Kraglja). Procesije ni bilo saj je naslednji dan Italija stopila v vojno in so g. Milaniča in učitelja Jožefa Zajca še isti dan aretirali,ker sta bila obtožena vohunstva. Po pripovedovanju ljudi iz Liga so z njima ravnali grdo, ko so ju pehali na kamijon.

Otroci so vojno doživljali po svoje. Priložnosti za razne vragolije, ki so v miru nemogoče je bilo veliko n pr. kajenje, igre z orožjem in razstrelivi  Pri tem so marsikdaj doživeli tudi hudo izkušnjo. Tako je moj oče izgubil oko v igri z raztrelivom. Kot vsi otroci  so tudi tedaj  bili  zlasti  fantje  na tekočem o vsem kar se je v vasi dogajalo.

Šola med vojno ni delovala, le občasno so imeli v britofski cerkvi verouk. Vodil ga je duhovnik iz Kodermacev g. Jože Jusič. G. Jusič je vodil tudi matične knjige do prihoda g. Makuca januarja 1918.

Motili so jih le prazni in lačni želodčki. Med vojno so malo pridelali, tudi živine je bilo malo, saj so senožeti bile nedostopne. Na njih so postavili barake za vojaštvo, za delavnice in municijo. Primanjkovalo je delovne sile, saj so doma ostali le otroci in starejši ljudje. Babica mojega očeta je bila zelo bolna , saj je na jesen tega leta  umrla. Iz vojaške kuhinje so včasih vojaki bolni stari materi prinesli krožnih juhe ali košček mesa. Otroci pa so sanjali o dobrotah, ki so jih včasih jedli ob praznikih. Zato so včasih naskrivaj v zavetju brajd in zidov pripravili kakšno jed kar iz pridelkov na njivah. Ko so Italijani prekoračili Sočo se je vojaštvo iz vasi umaknilo, ostali so le manjši oddelki.

Potem je 1917. leta prišlo do poloma v Kobaridu. Vaščani Markičev so na našem dvorišču od koder se lepo vidi Krnsko pogorje ,  opazovali žareče nebo od močnih eksplozij. Pri  tem so izražali želje namenjene Avstrijcem: » Bog jim daj moč« Spomnim se, da so se še v moji mladosti  v pogovorih spominjali ranjke Avstrije.

Kmalu so se Italijani začeli brezglavo umikati proti Furlaniji. Pri nas se je oglasil pribočnik, ki je ob zasedbi bival pri nas. Spraševali so ga o vojakih, ki so jih poznali. A on jim je odgovarjal: Tutti morti!« Tudi njegov nadrejeni oficir je padel pri Kobaridu.

Otroci pa so stikali po zapuščenih barakah. Zanimalo jih je zlasti orožje in istrelki. . Uprizorili so vojno med Bajtuci in Markčarji. V potok Perink so metali granate. Zmagali so tisti ,ki so v potok zmetali več granat. V eni od barak so v senožetih zasledili smodnik. V tankem curku so ga posipali po senožeti in nato zažgali. Odjeknila je močna eksplozija, ki je še pozno v noč razsvetljevala daleč naokoli. Potem so bile igre s kolesi polomljenih voz in še marsikaj, saj materiala za igro ni manjkalo.

Zanimive so bile dogodivščine sporazumevanja z  vojaki in civilnim prebivalstvom. Naši ljudje italijanščine niso poznali. Tako so namesto mleka(latte) prinesli dolgo lato. Neka znanka mi je pripovedovala, da je v njihovo hišo nekoč prišel vojak in vprašal ,če mu dajo kokoš,a on si želi moško kokoš. S tem je mislil na petelina.

Svet se je od tedaj močno spremenil, ni več primerljiv z današnjim. Zelo hitro se spreminja, Omenim naj še to, da so bili otroci naših krajev prikrajšani glede osnovnošolske izobrazbe. Večina njih je šolo zaključila le z nekaj  razredi.

Foto: Martin Vuk-Obeležja italijanske vojske nad Švinki pri Zapotoku