Logo MojaObčina.si
JUTRI
19°C
9°C
SOB.
22°C
8°C
Oceni objavo

Pavle Jugov

Dva spomina na Pavleta Levpuščka, rojenega v Levpi 29. 6. 1927, umrlega v šempetrski bolnišnici 5. 6. 2014
Tekst: Alenka Božič

 

Nekaj misli iz  govora Jožice Strgar  s Kambreškega na dan pogreba Pavla Levpuščka

 

Vsi, ki nam je bilo dano poznati in spoštovati Pavla, smo ponosni, da smo lahko prijateljevali z njim. Sem  ena poslednjih, ki se spominja, kako je njegov prihod v kambreško-srenjske vasi spremenil zgodovino. Nikoli več ni bilo tako kot prej – težko so se ljudje poslovili od  preteklosti in se začeli navajati na novosti, vendar so Pavla hitro sprejeli in cenili. Bil je strokovnjak na svojem področju, predvsem pa je bil vedno pripravljen pomagati, svetovati, pa tudi pozdraviti ljudi, če je bilo potrebno. Osamljeni, stari ljudje so potrebovali njegovo toplo besedo, ki je zdravila bolj kot zdravila. Nikoli ni zameril hudomušnosti tistim, ki so ga zasipavali s pridevki. Pred kratkim je med smehom ponovno rekel, vidiš, pa me ljudje še dolgo ne bodo pozabili.

 

Spomnim se ga iz tistih časov , ko je poleg svojega dela po hišah zbiral »šaro«. Tisto, katero so naši sosedje poplačali s kako liro, litrom marsale ali vrečko kave. Ljudje, siti revščine, so z veseljem dajali, oddajali ali metali proč stvari, ki jih niso več potrebovali.

 

Bil je med prvimi, če ne prvi zbiralec v naši današnji občini, po potresu je za ohranjanje in zbiranje dediščine ter predvsem etnološkega gradiva  navdušil tudi mene.

 

Že takrat je, starejši in modrejši, vedel, da del življenja odhaja, v novem pa bo za take stvari prostor le v kakem muzeju. Lahko da nekega dne ostane le, kar ohraniva jaz in ti, ti tu, jaz tam. Niti štiri desetletja niso minila od takrat, pa so se njegove napovedi uresničile. Njegova domačija je postala enkraten muzej – s toplino družine, ki obiskovalce sprejme tako, da se počutijo dobrodošli in se radi vračajo.

 

S Pavlom sta bila tudi vesela, da je zbiralcev vedno več in da je v naši občini muzejski turizem postal prava posebnost.

 

Kaj mu je bilo, so se ljudje spraševali, ko so izvedeli za njegovo smrt. Tako se ljudje sprašujejo, ko pod težo življenja omaga mogočno drevo. Nihče ni mislil, da je Pavlo zakorakal v devetdeseto leto. Čeprav bolan, je bil v duši in telesu do konca oče korajža. Poln življenja, čeprav je slutil, da je korak vsak dan težji. Vesela sem pa, da sva se pred kakim dobrim mesecem – ne da bi se v resnici želela – poslovila.

 

Pavlo in jaz sva imela še veliko dela s svojima novima prijateljema, Michelejem in Federicom, ki sta stopila na najino pot z namenom, da raziščemo še eno neraziskano zgodbo iz preteklih časov, ki bi jih mnogi radi pozabili. Kako je bil vesel, da je učakal , kako se zgodovina ponavlja in kako se dobro vrača z dobrim.

 

Čeprav redki, so bili obiski v Avšjem zame nepozabni. Spominjam se posebej Pavlovih lepih besed  ženi Marici, s katero sta bila skupaj več kot 60 let. Veš, je rekel, Bog jo je naredil samo zame, take, kot je moja žena, ne zna več narediti.

 

 

Alenka Božič, po mami Gašperčičeva iz Avč

 

Pavle Jugov je bil naš družinski znanec več kot petdeset let. Kot šolarji smo hodili med počitnicami v Avšje na sprehode in po opravkih. Z mamo sta razjasnjevala gospodarsko, kulturno, pogosto tudi vojno zgodovino. Midva sva se bolj povezala ob moji slovenistični diplomski nalogi o odporniškem pesništvu v Posočju, ob razstavi ljudskega likovnega umetnika in pesnika Franca Šuligoja iz Senice, delujočega predvsem na Kobariškem, dokumentiranju bridke zgodbe ranjencev in osebja v sanitetni postaji Pod skalco nad Doblarjem 1943, predvsem pa v zvezi z raziskovanjem rodu slikarja portretista, ilustratorja, pedagoga Avgusta Andreja Bucika , po starših izhajajočega iz Avč, sorodstveno pa vezanega tudi na Seniški Breg. Pavle je bil zame svojevrsten uresničevalec spravnega obnašanja že pred letom 1990. Veliko je pripomogel tudi k dokumentiranju starih fotografij v našem okolju, k ohranjanju ljudskih pripovedi, Nekatere zgodbe so ostale nedokončane, tudi zato, ker se ljudje premalo poslušamo, ko se lahko še dobro vidimo in slišimo.

 

 

 

Oglejte si tudi