Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 03.12.2016

pretežno oblačno
Ponoči se bo postopno pooblačilo. Zjutraj bo marsikje megla ali nizka oblačnost. Jutranje temperature bodo od -5 do -2, na Primorskem okoli 5 stopinj C.
-1°C | 10°C
nedelja, 04.12.2016
-1°C | 11°C
ponedeljek, 05.12.2016
-1°C | 12°C
torek, 06.12.2016
-3°C | 11°C
sreda, 07.12.2016
0°C | 12°C
Opozorila
Petek, 2.12.2016 ob 17h
Dodatnega opozorila ni.
-1°C
10°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice skrita

Spomin na deskljanske internirance


SKRITA

| |
15.07.2014      12:18
A A

Spomin na deskljanske internirance


Pred 70 leti, na dan sv. Alojza (21. junij 1944), je okupator zajel številne domačine iz Deskel in jih poslal v nemška koncentracijska taborišča. Od tam se mnogi niso več vrnili.


Nacistično taborišče Flossenburg: Ohranjena baraka in pograd. Foto: arhiv Silve Matevžič
Nacistično taborišče Flossenburg: Ohranjena baraka in pograd. Foto: arhiv Silve Matevžič
Deli:

Tekst: Silva Matevžič

 

Že v zgodnjih jutranjih urah so nemški in italijanski vojaki obkolili Deskle, vas na levem bregu Soče. Vedeli so, da domačini podpirajo narodnoosvobodilno gibanje in po svojih močeh pomagajo partizanom s hrano in z oblačili. Nekaj domačinov se je v gozdovih že pridružilo borcem za osvoboditev izpod tujega jarma in za ohranitev domače besede. Obkoljena vas ni imela nikakršne možnosti, da se izogne maščevalni jezi okupatorja. Vojaki so nasilno vstopali v hiše in pobirali prebivalce, stare nad 16 let - tako moške kot ženske. Vse, na katere so naleteli na vasi, so odgnali s seboj. Med zajetimi sta bila tudi takrat še ne sedemnajstletna Silva Stanič in njen oče Jožef.

 

Zbrali so jih na dvorišču gostilne Zimic. Nekatere so nato iz različnih razlogov poslali domov, večino pa strpali na tovornjak in jih odpeljali v Gorico. Tiste, ki so bili delavci v anhovski cementarni, je reševala tovarna, mnoge je iz goriškega zapora rešil pokojni župnik Filip Kavčič. Vseh pa ni mogel rešiti. Iz Gorice so nekatere internirance prepeljali v Trst, kjer so čakali na nadaljnje dogajanje. »Kaj nas čaka?« so se spraševali. »Vsekakor nič dobrega. Morda pa nas peljejo le na prisilno delo v Nemčijo in se čez čas vrnemo?«

 

Za mnoge nepovratna pot v Auschwitz in Dachau

Pa vendar za večino ni bilo tako. Po osmih dneh jih je tovorni vlak odpeljal v negotovost. V živinskih vagonih je bilo 19 moških in 27 žensk (samo ena je bila poročena) iz Deskel. «Kaj, če nikoli več ne bodo videli svojih domov in objeli svojih dragih?« jih je zaskrbelo. Za mnoge se je ta slutnja izkazala za upravičeno. Dekleta so bila prepeljana v koncentracijsko taborišče Auschwitz, moški pa najprej v Dachau, od koder so jih potem razporedili po drugih taboriščih.

 

V taborišču, ograjenem z električno žico, ki nikakor ni dopuščala pobega, so jih najprej slekli in ostrigli, v levo podlaket pa so jim vtetovirali številko. Odslej niso imela njihova imena in priimki nikakršnega pomena več, pomembna je bila samo številka. Močnejše so odbrali za delo izven barakarskega naselja. Ti so se zvečer vračali na lesene pograde, izmučeni od celodnevnih naporov. Šibkejši so podlegli zaradi podhranjenosti in nečloveškega ravnanja, ki so ga bili deležni s strani nemških paznikov. Za te se je trpljenje končalo v krematoriju.

 

Silva se je vrnila

Nekaj srečnežev se je po vojni vrnilo na svoje domove. Med njimi je bila Silva, ki je po dobrem letu spet prestopila domači prag, in sicer 1. julija 1945. Njenega očeta so zaman čakali, kajti za nekaterimi moškimi iz Deskel se je izgubila vsaka sled. Veljali so za pogrešane. Med njimi so bili Evgen Breščak, Ivan ZlatoperAlojz BukaroMihael TintaIvan MedveščekJožef Stanič in Peter Ogrič. Šele kasneje, po 24. letih je mednarodni Rdeči križ  svojcem poslal mrliške liste njihovih dragih; z datumi smrti in kraji, kjer je njihovo poslednje počivališče.

 

Silva Stanič, poročena Gašparin, edina pri nas še živeča deskljanska interniranka, se z grenkobo spominja tistega dne pred 70. leti. Ujeli so jo doma, ko je hotela po stopnicah na stranišče. Skupaj z drugimi so jo odgnali v Spodnje Deskle na dvorišče Rafelnove gostilne. Po nekajurnem čakanju ob nemški straži so jih strpali na kamion in odpeljali v goriški zapor. 29. junija so jih v vagonih za prevažanje živine peljali v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz, kasneje so jo z nekaterimi drugimi domačinkami premestili v taborišče Mauthausen. Življenje v barakah, obdanih z visoko bodečo žico in stražnimi stolpi, je bilo pravi obup. Podnevi so ženske hodile opravljat vse vrste del na polja in v tovarne. Hrana, ki so jo dobivale v vse prej kot zadostnih količinah, bi se komaj smela tako imenovati: malo kruha, repa, juha, v kateri so plavali le redki koščki zelenjave. Spanje na lesenih pogradih z le eno odejo celo pozimi je marsikomu uničilo zdravje.

 

Mauthausen so 5. maja 1945 osvobodili ameriški vojaki. Med vračanjem v domačo vas je Silva neštetokrat pomislila na očeta, a ga nikoli več ni videla, vzela ga ji je Nemčija. Kljub temu, da si je po vojni s sokrajanom ustvarila družino, so ostale vojne grozote v njeni podzavesti kot trpek spomin in opomin prihodnjim rodovom. Z možem Angelom in hčerko Danilo so se pred leti sicer odselili v Avstralijo, a sta se po moževi smrti s hčerko spet vrnili v Deskle.

 

Spomin je potrebno ohranjati - v opomin 

Silva danes živi v domu starejših občanov v Podsabotinu. Leta in vse prestano trpljenje so prinesli zdravstvene težave, a optimizma Silvi ni nikoli zmanjkalo. Veseli se vsakega prijetnega dogodka in hvaležna je za vsak drobec topline, ki ga ji pokloni življenje. Živahno se razgovori ob vsakem obisku, še posebno vesela pa je, ko pridejo na obisk sestra Fanči in drugi sorodniki. Čas ji pomagajo zapolniti vsakodnevni obiski hčerke Danile in pozornosti zeta Mirana, posebej ponosna pa je na vnukinjo, šahistko Jano Krivec.

 

Dokler bomo živeli bližnji in daljni sorodniki ter znanci in prijatelji internirancev iz junija 1944, bomo ohranjali v srcih sicer grenak, a ljubeč spomin na naše drage, ki jih je okupator kaznoval in uničeval samo zato, ker so ljubili slovensko zemljo in naš jezik. Sporočilo o žalostnih dogodkih med 2. svetovno vojno smo dolžni predajati tudi mlajšim generacijam, da se naučijo spoštovati domačo zemljo in materin jezik.

                                                                                                          

          





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Kanal ob Soči!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Lokalni časopis Most
Številka: 49
Izšla: 22.09.2016
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
December 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11
03.12.201 | Ostalo
Tržni dan
03.12.2016 | Družabni dogodki
Srečanje s Primorci in Istrani iz Prekmurja
03.12.2016 | Ostalo
Odbojkarska tekma
03.12.2016 | Ostalo
10 LET DELOVANJA PLESNE SKUPINE TINCE
05.12.201 | Ostalo
1. Miklavževanje
06.12.201 | Ostalo
Delavnica izdelave vizitk
08.12.2016 | Ostalo
Predavanje
09.12.2016 | Ostalo
1. Večer parkeljnov
10.12.201 | Ostalo
Tržni dan
10.12.2016 | Ostalo
1. REKREATIVNI TEK OB SOČI
10.12.2016 | Ostalo
Komedija SREČNO LOČENA
11.12.201 Ni kategorije
Pohod na Jelenk
11.12.201 | Ostalo
Pohod na Jelenk
11.12.2016 | Ostalo
Zimski abonma

Bodite prvi pri oddaji mnenja.