Tekst: Helena Vuk
V Domžalah sem končala tri razrede nižje gimnazije. Nato smo se leta 1952 preselili k Markičem in starši so se odločili, da četrti razred zaključim v Kanalu. V šolo sem hodila peš. Markiči - Kanal - Markiči. Vsak dan uro in pol v eno smer in nazaj. Ob hudih nalivih ali v snežnih razmerah sem se zatekla k stricu v Ajbo.
Moja obutev so bile doma izdelane copate, ki so mi jih izdelali v Loviščah. V teh copatih je bila hoja udobna, saj je bil podplat iz gume in je bil korak stabilen in tih. V slabem deževnem vremenu pa sem imela čevlje s podkovci spredaj in zadaj na peti, da se čevlji niso prehitro obrabili. Čevlje sem nosila v šolski torbici, copate pa sem pred Kanalom skrila v grm ali pa zavite v papir dala v šolsko torbico. Pouk se je začel ob 13. in zaključil ob 17. uri.
V šolo sem spomladi in v zgodnji jeseni odhajala v najhujši vročini, domov pa se vračala pozno. Jeseni in pozimi že v temi. Ko sem šla v šolo, sem se bala kač, ki jih v Pečniku ni manjkalo. Nekoč je nad Čolnico čez pot ležal debel in dolg gož. Ko sem ga zagledala, je gož zasikal. Zašibila so se mi kolena, kri mi je zaledenela, preskočila sem kačo in vsa trda stekla dalje. Še dolgo potem mi je srce močno bilo. In še eno tako doživetje imam v spominu: zaslišala sem nekakšno kotaljenje po strmini navzdol. Nakar se je nedaleč od mene na pot »flask« sklobasala črnica s kepo na repu. "Kako bom šla mimo? Kaj bom storila, če se obrne navzgor proti meni?" mi je razbijalo srce. Opazila sem, da je kepa na kačjem repu v resnici jež, ki jo živo grize. Kača se je poskušala rešiti nadležnega bolečega bremena tako, da je z gornjim delom mahnila po ježu, a se je samo še bolj zbodla. Prestrašena sem opazovala ta čudni boj. Nikogar ni bilo od nikoder in vedno bolj me je skrbelo, kako bom šla mimo. Nato sta se kača in jež zakotalila po strmini pod potjo. Oddahnila sem sem in zelo previdno odšla mimo.
Nad Pečnom sem nekoč zagledala čudno žival. Kratka, približno dve pedi dolga s topim repom rjavo zelene barve je ležala v jarku - kot kuščar z odtrganim repom. Ko sem teti Pepi pripovedovala o tem, je rekla, da je bil verjetno lintvar in da sem imela veliko srečo, ker je zelo nevaren in napadalen.
Povedala sem že, da sem imela na čevljih podkvice. Po kamniti poti je odmevalo in strah me je bilo, da mojo hojo že od daleč v nočni tišini slišijo, zato sem od križišča navzdol pot nadaljevala bosa. Copate sem pozabila v Ajbi. V nekem trenutku, ko sem prihajala v gozd, mi je nekaj reklo: "mogoče bi bilo dobro, da se obujem." Odložila sem šolsko torbico, zavezala čevlje in moj prvi naslednji korak je bil korak v kup ježic (grič), ki so jih popoldne zgrebli na pot. Kako bi tisti večer prišla domov, če se ne bi obula, si ne predstavljam.
V spomladanskih mesecih, ko sem se vračala še čez dan domov, pa so bili pogledi na čisto modro nebo in srebrno bele kopaste oblake različnih oblik enkratni. Želela sem si, da nekoč narišem to lepoto. Ko sem prišla do transformatorske postaje v Ligu, pa se mi je odprl pogled na paleto barv neba ob zahajajočem soncu: od rdeče, oranžne, rumene, modre, temno modre, zelene in še katere. To so najlepši zahodi, vredni so ogleda in občudovanja.
