Rodil se je leta 1913 kot deveti sin preproste kmečke družine pri Kuščerjevih v Bregu. Zanj ni bilo brezskrbnega otroštva, saj je komaj dveleten fantič okusil bolečino slovesa od domačega ognjišča, ko je iz maminega naročja opazoval edino kravo, ki je zaprta v vrtu zraven hiše, ostala doma in žalostno gledala, kako je kolona obupanih ljudi – mater, otrok, starčkov z vozmi – peš odhajala v begunstvo. Nasproti se je kot jara kača vila nepretrgana kolona vojakov, ki so prihajali na fronto. Begunce je pot vodila v Cerkno in potem naprej na Kladje.
Tone se je vedno s hvaležnostjo spominjal Kalanove družine, kjer so Kuščerjevi otroci z materjo preživljali obdobje prve svetovne vojne. Po štirih letih so se skupaj z očetom, vojnim invalidom avstrijske vojske vrnili domov. V težkem povojnem času ni bilo ne zaslužka, ne kruha, bila je le „ črna mizerja“, kakor je večkrat povedal.
Kljub vsemu je zaključil peti razred italijanske osnovne šole v Kalu, obenem pa pomagal družini, tako da je pasel krave pri sosedovih in hodil v ‘žovt’ na okoliške kmetije.
Optimistično je koval načrte za boljši jutri in se veselil mladosti, ki pa se je za 17-letnega fanta grobo končala 30. novembra 1930. Na to povsem običajno jesensko nedeljo so se nad Koprivišče zgrnili temni oblaki usode nekega dogodka.
Na poti iz Koprivišča proti Kalu so namreč ubili italijanskega finančnega stražnika. Anton je bil z bratom Poldetom v gostilni pri Primožu v Koprivšču, ko je eden od domačinov povedal, da je slišal streljanje na pesku nad vasjo, vendar novica ni povzročila večjega vznemirjenja. Ko so gostilno okrog 22. ure zaprli, se je skupina mladih odpravila k Piskovim v Breg, kamor pa so kmalu vdrli karabinerji in opravili preiskavo. Zasliševalci so preiskali in pretaknili vsak kotiček v vasi. Tako rekoč iz vsake hiše so odpeljali koga v preiskovalni zapor, kjer se je čez noč znašlo okrog 80 domačinov. Nekatere so izpustili že po nekaj urah, druge šele po mesecu, dveh ali več. Zaslišanja so potekala v Koprivšču, Kanalu in na kvesturi v Gorici. Zasliševalci niso izbirali metod – zapirali so v samice, uporabljali silo, grozili s smrtjo, osumljencem obljubljali prostost, če bodo ravnali po njihovih navodilih.
Med trinajstimi obdolženci, ki jih niso izpustili, sta bila tudi dva Kuščerjeva fanta, Tone in Polde. Fašisti so uporabljali vsa sredstva - tepež, dan za dnem zaslišanja tudi 20 do 30 krat na dan, nenehna podpisovanja novih in novih priznanj. Zaslišanja so se nadaljevala v koprskih zaporih, kjer so po grozovitih mučenjih iz večine izsilili priznanje, da so krivi dejanja, ki ga ni zagrešil nihče od njih.
Poleti 1931 so vseh 13 obdolžencev prepeljali v Rim v zloglasne zapore Regina Coeli, kjer se je pomladi 1932 pred posebnim sodiščem za zaščito države začel sodni proces. Kljub temu, da je večina obtožencev svoja priznanja zanikala, ker so bila izsiljena z mučenjem in brez zaslišanja prič, ki so jih predlagali obdolženi oziroma njihova obramba, je posebno fašistično sodišče izreklo sodbo in vseh 13 domačinov obsodilo - nekatere na 30, druge na 20, skupaj na 330 let zapora.
Dve leti po zaključenem procesu je pravi krivec, službeni prijatelj ubitega finančnega stražnika, preden je pod težo krivde naredil samomor, zločin priznal. Zahtevali so revizijo procesa in dobili odgovor, da je preiskava njihove navedbe ovrgla. Tako so po krivem obsojeni v zaporih presedeli približno tretjino kazni.
Anton se je po 8 letih z odločbo o nadzorovani prostosti vrnil domov v Breg. Ni rad obujal spominov na svoja zaporniška leta, ko se je v samicah do nezavesti pretepen zbujal na trdih plohih, kjer mu je bila edina prijateljica miška, s katero je delil košček kruha in bolečino oropane mladosti.
Kakor je sam poudaril ob odkritju spomenika kopriviškim žrtvam, ki ga je 29. avgusta 1999 postavilo Društvo Goriških domoljubov, so bili krivi, ker so bili Slovenci. Ob tem, za Koprivišče zgodovinskem dogodku, je povedal: ''Čeprav sem v italijanskih zaporih in vojski ter kot borec prekomorske brigade zapravil celih 15 let dragocenega življenja, bi brez tega svečanega dejanja ostal kot drevo brez korenin.'' Dodal je, da bi morala slovenska oblast, skupaj z zgodovinsko stroko poskrbeti, da bi resnica o dogodku in montiranem fašističnem procesu prišla v javnost. Prav zato je na spomeniku v Koprivišču zapisano „Iz trpljenja in žrtev rasteta ponos in zvestoba“, da bo mladi rod vedel za krivico in bo lahko ponosen na svoje prednike.
Antonu je bilo po osmih letih zapora težko začeti znova, marsikaj se je spremenilo. V času, ko je bil zaprt, sta mu umrla oče in sestra. Krivična sodba 13 domačinom ni vzela le svobode, uničila jim je mladost, prekrižala življenjske načrte, razbila družine in osiromašila že tako revne kmetije, je tudi sam večkrat poudaril.
Leta 1938 so ga, ker še ni dopolnil petindvajset let vpoklicali v italijansko vojsko in ga z mlajšimi fanti poslali na Sicilijo in Sardinijo, v specialne bataljone. Vendar zavedni slovenski fantje niso mirovali, povezali so se s partizanskim gibanjem v Neaplju. Od tu je Anton ilegalno prišel na otok Vis in potem v Dalmacijo, kjer se je leta 1944 priključil prvi dalmatinski brigadi in zbolel. Zdravil se je v bolnišnici v Šibeniku, Zadru in pozneje v Ljubljani.
Po koncu druge svetovne vojne se je poln novega upanja vključil v obnovo porušene domovine. Kot poverjenik na notranji upravi je deloval v Grgarju, Sežani, pozneje pa v Idriji in Tolminu. Na Kalsko se je vrnil leta 1952, kjer je sprejel mesto predsednika v takratni občini Kal, in potem ostal vseskozi aktiven ter spoštovan član naše skupnosti.
Z izrednim spominom in čutom za pripovedovanje je zadnja leta prispeval svoj delež tudi pri ohranjanju kulturne dediščine našega kraja. Ostal je zvest svojim prepričanjem in načelom ter je vedno sprejemal in spoštoval tudi drugače misleče.
Verjel je v lepši jutri in skozi stoletje v ohranil upanje, ljubezen in domoljubje. Ob rojstvu samostojne Slovenije je v Bregu ponosno zaplapolala naša slovenska zastava. S pesmijo je tudi Anton proslavil svečan dogodek, prelomnico v naši zgodovini, ko je skozi stoletja teptani in zatirani slovenski narod dobil svojo državo.
