Tekst: Barbara Boltar po pripovedovanju Pavle Boltar
Pavla Boltar, z dekliškim priimkom Pavšič, se je rodila 4. maja 1912 v Srednjem Lokovcu in je bila prvi od šestih otrok v družini. Že kot punčka je morala zaradi prve svetovne vojne skupaj z materjo in tetami zapustiti dom in oditi v begunstvo v Trebušo in nato na Vojsko. Oče se je tačas boril na fronti. V Lokovec so se vrnili šele po vojni. Ker je bila njihova kmetija majhna, oče pa je le priložnostno delal kot miner v Italiji, so težko preživeli, zato je morala že kot devetletna deklica za pastirico k bližnjemu kmetu.
Na svojo prvo službo ima same lepe spomine, saj so z njo tam lepo ravnali. Po štirih letih se je vrnila domov in staršem pomagala na kmetiji. Ko je bila stara enaindvajset let, je začela delati pri kmetu v Ročah (Slap ob Idrijci), kjer je ostala približno leto dni. Da bi lahko živela bližje mestu, se je odločila za službo v gostilni v Kromberku. Tam je hudo zbolela za tifusom. Po skoraj dvomesečnem zdravljenju v bolnišnici v Gorici v Italiji in krajšem okrevanju doma se je vrnila v službo v Kromberk. Leta 1936 si je zaželela spremembe, zato je po priporočilu prijatelja sprejela službo v Križničevem hotelu v Kanalu, kjer je kot sobarica in kuharica delala dvanajst let.
Leta 1948 so hotel podržavili in za nekaj mesecev je ostala brez službe. Kljub temu je ostala v Kanalu in se nato zaposlila v DES-ovi menzi, kjer je delala do leta 1950, ko se je izpostava DES-a iz Kanala preselila v Novo Gorico. Maja 1950 se je poročila z domačinom Ivanom Boltarjem, ki ga je spoznala v hotelu, ko je še delala tam. Še isto leto se jima je rodil sin Stojan in nato leta 1953 sin Julijan.
Ker takrat še ni bilo organiziranega varstva otrok, je ostala doma in skrbela za družino. Z možem sta v tem času v celoti obnovila in opremila hišo v Kanalu, ki je bila v zelo slabem stanju, v najemu sta imela tudi vrt in njivo, tako da jima skrbi in dela nikoli ni zmanjkalo. Ko sta bila otroka večja, se je ponovno zaposlila, tokrat v Žici (predhodnica Plastika). Tam je delala tri leta, do leta 1967, ko se je upokojila.
Po upokojitvi je še naprej skrbela za dom in družino, prosti čas je rada preživljala v družbi prijateljic, z možem pa sta se z veseljem udeleževala tudi izletov z upokojenci. V veliko veselje ji je bilo delo na vrtu, zlasti s cvetlicami, zato njeni domači nadvse cenimo in tudi upoštevamo njene bogate izkušnje s tega področja. Danes Pavla živi na svojem domu v Kanalu, kjer zanjo skrbita sinova in njuni družini. Še vedno po svojih močeh pomaga pri gospodinjskih opravilih, vedno je zanimiva sogovornica z odličnim spominom in izvrstnim smislom za humor.
